Srce parajoče zadnje sporočilo Jane Goodall le nekaj mesecev pred smrtjo

Kot poslanka miru pri OZN in ustanoviteljica je sodelovala v prelomnih raziskavah, umrla pa je med turnejo v Kaliforniji. Njeno smrt so potrdili v objavi na njeni Facebook strani, kjer so zapisali: 

"IInštitut Jane Goodall je danes zjutraj, v sredo, 1. oktobra 2025, izvedel, da je dr. Jane Goodall DBE, poslanka miru pri OZN in ustanoviteljica Inštituta Jane Goodall, umrla zaradi naravnih vzrokov.

V trenutku smrti je bila v Kaliforniji v sklopu predavateljske turneje po Združenih državah. Njene etološke raziskave so spremenile znanost, hkrati pa je bila neomajna zagovornica varovanja in obnove našega naravnega sveta."

Za Jane je neverjetno življenje, njena zapuščina pa nesporno izjemna.

Otroštvo in zanimanje za živali

Jane se je rodila 3. aprila 1934 v Londonu očetu Mortimerju Herbertu Goodallu, poslovnežu, in materi Margaret Myfanwe Joseph, ki je pod psevdonimom Vanne Morris Goodall pisala romane. Že kot otrok se je navduševala nad pticami in domačimi angleškimi živalmi.

Začela je delati zapiske in risbe, medtem ko je brala o zoologiji in etologiji. Po branju Tarzana si je zaželela, da bi odpotovala v Afriko in tam opazovala živali v njihovem naravnem okolju. Šolala se je na zasebni šoli Uplands.

Kasneje je delala kot tajnica na Univerzi v Oxfordu, v prostem času pa je pomagala v londonskem filmskem podjetju, da bi zbrala denar za potovanje v Afriko.

Prvo potovanje v Afriko

V poznih 50. letih jo je otroška prijateljica povabila v Kenijo, ko je bila Jane stara 23 let. Tam je spoznala paleoantropologa dr. Louisa Seymoura Bazetta Leakeyja, ki ji je ponudil delo v lokalnem muzeju zgodovine.

Po določenem času ji je Leakey omogočil odpravo v Narodni park Gombe Stream v Tanzaniji, kjer je preučevala divje šimpanze. Menil je, da ji prav odsotnost formalne akademske izobrazbe omogoča nepristranski in odprt pogled.

Začetek raziskovanja šimpanzov

Pred odhodom v Afriko se je vrnila v Anglijo, da bi zbrala sredstva za odpravo, in delala v filmski knjižnici Granada Television v londonskem živalskem vrtu. 14. julija 1960 se je skupaj z materjo in kuharjem Dominicem vkrcala na čoln proti Narodnemu parku Gombe Stream.

Začetki niso bili lahki: zbolela je za vročino, verjetno za malarijo, kar je raziskave močno upočasnilo. Ko je ozdravela, je ugotovila, kako zahtevno je delo – več dni je hodila po težavnem terenu, ne da bi videla enega samega šimpanza.

David Greybeard

Prelomnica je nastopila, ko so jo šimpanzi končno sprejeli medse. Prvi je bil samec, ki ga je poimenovala David Greybeard zaradi njegove srebrne brade.

Leta 2020 je povedala: "Prva dva do tri mesece so šimpanzi bežali stran od mene in bila sem žalostna, ker sem vedela, da brez razburljivih opažanj financiranje raziskave ne bo trajalo. Na koncu so me sprejeli. David Greybeard pa bo vedno poseben, saj je bil prvi, ki se mi je približal – nekega dne je iz moje roke vzel banano. Bil je neverjetno nežen."

Velika odkritja

Jane je odkrila, da šimpanzi niso rastlinojedci, temveč vsejedci, ter da znajo uporabljati in celo izdelovati orodja.

Leta 1962 je začela doktorski program na Univerzi v Cambridgeu, kljub temu da ni imela diplome. Leta 1966 je prejela doktorat, kar je pri kolegih znanstvenikih povzročilo precejšnje ogorčenje, a je kljub kritikam naslednjih dvajset let nadaljevala raziskave v Gombeju.

Obrat k aktivizmu

Po konferenci leta 1986, kjer je videla posledice krčenja gozdov, se je začela usmerjati v naravovarstvo in aktivizem. Ustanovila je Inštitut Jane Goodall in program Roots and Shoots, ki mlade spodbuja k dejavnemu sodelovanju.

Jane je delala do svoje smrti – potovala je povprečno 300 dni na leto, zbirala sredstva in ozaveščala o nujnosti zaščite šimpanzov in njihovega habitata.

Zadnje sporočilo

Štiri mesece pred smrtjo je v podcastu Call Her Daddy razmišljala o svoji zapuščini. Rekla je:

"To poslanstvo me žene naprej, ker je toliko dela. Če izgubimo upanje, je z nami konec, saj brez upanja postanemo apatični in ne naredimo več ničesar. A nisem sama – Inštitut Jane Goodall deluje v 25 državah, naš mladinski program Roots and Shoots pa se širi."

Ko jo je voditeljica Alex Cooper vprašala, kako bi rada, da se je spominjajo, se je pošalila:

"To ste rekli, kot da sem že odšla – še nisem mrtva. Ne morem se upokojiti, dokler se res ne bom upokojila. Če postanem telesno nemočna, bo moje možgane še vedno gnalo naprej. Želim še več pisati, ker obožujem pisanje."

Vir: MIrror

• Preberite si tudi: Parila sta se samec plave in samica zelene šoje, zgodil se je hibrid, ki zdaj muči znanstvenike