Zakaj je nujno, da rečemo NE (prisilni) pozitivnosti in DA negativnim čustvom

Večina nas je že kdaj slišala pozive dobronamernih bližnjih in prijateljev, kot so: ’Daj, razvedri se’ ali ’Poglej stvari še z lepše plati’.

Včasih nas silijo k prisilnemu nasmešku zato, ker smo videti žalostni, jezni, anksiozni ali frustrirani, spet drugič zgolj zato, ker smo zamišljeni, negotovi ali praktično v katerem koli čustvenem stanju, ki ni ravno vzneseno veselo. In čeravno bi jih najraje zavrnili z ’Daj mi mir’, tega ne storimo, ker … no, saj veste, čustva.

Psihologinja Susan Davis, katere nastop na enem od TEDx dogodkov je požel veliko pozornosti, pa pravi, da bi natančno to morali storiti (a na prijaznejši način).

»Biti neprestano pozitiven je že postala ena od oblik moralne korektnosti,« pravi psihologinja. »Vendar pa zavračanje težavnejših emocij za nas ni niti zdravo niti nam ni v pomoč. Ko ignoriramo negativna čustva, to spodkoplje našo sposobnost, da se učinkovito spopademo s svetom – takšnim, kot je, in ne takšnim, ko si želimo, da bi bil. Zanikanje vsakršnega negativnega čustvovanja je povezano z nižjo stopnjo psihične odpornosti, slabšim počutjem in višjimi tveganji za depresijo in anksioznost. Vpliva tudi na naše odnose ter sposobnost doseganja naših ciljev.«

Kaj bi torej morali narediti namesto tega?

»Namesto, da se silimo v pozitivnost, se raje na kritično učinkovit način soočimo s težavnimi čustvi,« svetuje psihologinja. »Pri mojem delu pogosto srečujem ljudi, ki svet vidijo črno-belo in ga tako tudi opisujejo. Ko rečejo, da so v stresu, jih zato vedno povprašam bolj podrobno. Ni namreč vseeno, ali so s stresom preplavljeni, ali zaradi stresa izgorevajo, ali so v stresu zgolj zato, ker so razočarani, ali pa so v stresu zaradi težav v službi ali partnerstvu. Ko svoja čustva opredelimo bolj natančno, nam to namreč pomaga razumeti vzroke za pojav teh čustev, kar v nas sproži odziv na akcijo, sposobnost za postavljanje novih ciljev in pripravljenost na potrebne spremembe.«

Naslednja stvar, ki jo gre narediti, je, da čustvo opazujemo z veliko sočutja.

»Ljudje pogosto mislijo, da je sočutje le za šibke ali lene ali tiste, ki morajo lagati samim sebi. V resnici pa nam sočutje omogoča kreirati varen prostor znotraj nas, zaradi katerega smo nato sposobni več tvegati. Tako si nato upamo raziskovati svet in postanemo bolj učinkoviti, saj vemo, da v kolikor se stvari ne bi razpletle v pravo smer, imamo še vedno sebe. In zato je pomembno, da smo prijazni do sebe. Sočutje do sebe je v resnici povezano z nadpovprečnimi stopnjami učinkovitosti.«

In kot tretje: poskusite sporočilo čustev sprejeti takšno, kakršno je, svetuje David.

»Vzpostavite nekaj distance med sabo in čustvi, da boste čustvo lahko opazovali bolj objektivno, nato pa naštejte vse dimenzije izkušnje, ki jih opazite. Namesto, da bi rekli zgolj: 'Sem žalosten/žalostna', si povejte nekaj kot: 'Opazil/opazila sem, da sem žalosten/žalostna. Počutim se negotovo. Opažam, da si zelo želim oditi iz te sobe.' To vam bo pomagalo, da boste postali pozorni na različne dele sebe - med drugim na vaše vrednote in motive. Na ta način boste ponovno postali gospodar svojih čustev. In kar je še bolj pomembno, v resnici nikoli ni bil problem, da sploh začutite negativno čustvo ali pomislite na nekaj negativnega. Problem nastane šele, ko se v teh občutkih zataknete in ko te misli pričnejo voziti vas in vaše interakcije.«

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec