Poročeni ljudje, čeprav psihološko živijo v razmeroma varnem zakonskem okolju (ali pa tudi nevarnem), razmišljajo o strahu pred ločitvijo, strahu pred tem, da bodo morda nekoč ostali sami, da se bo zakon 'sfižil', ali pa celo o dejanski ločitvi.
Strah pred tem, da bo oseba izgubila partnerja, je še toliko bolj živ pri osebah, ki so kot otroci doživeli izgubo očeta, mame, brata ali sestre.
S seboj nosijo občutek, zlasti otroci ločenih staršev, da bo partner odšel, če med njima ne bo vse okej. Da bodo nekega dne ostali sami, tako kot so v otroštvu ali mladosti ostali brez enega starša, ki je nekega spakiral kovčke in odšel. Ta strah je njihov stalni spremljevalec in naredili bodo vse, da se bo partner v odnosu dobro počutil: ustregli bodo njegovim željam, se mu podredili, postali celo preveč odvisni od njega in mnogokrat pozabili na svoje potrebe in želje.
Posebno jih bo pekla vest, če česa ne bodo dobro naredili in če bo partner nezadovoljen. Svojo napako bodo popravili zaradi občutka krivde, ki jih razjeda vsakič, ko partner nejevoljno zmaje z glavo, ali že, če jih pogleda tako, da vedo, da nekaj med njima ni v redu. So tako imenovani 'prinašalci' navideznega miru v odnos.
Preberite več na Aktivni.si
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
