"Nekaj zelo pomembnega se dogaja pred našimi očmi, pa se zdi, da tega skoraj nihče ne opazi."
"V zadnjih nekaj letih so potekala televizijsko prenašana zaslišanja v ameriškem kongresu, številni prispevki v osrednjih medijih ter nedavna izdaja osupljivega dokumentarnega filma The Age of Disclosure, ki združuje velik del teh informacij. Film vključuje uradna razkritja in zaprisežena pričevanja več deset sedanjih in nekdanjih visokih predstavnikov ameriške vlade, vojske in obveščevalnih služb, ki opisujejo tajne, zaupne vladne programe za preiskovanje neidentificiranih anomalnih pojavov," svoj blog na Psychology Today začne psihologinja Jennice Vilhauer.
"Ti uradniki poročajo o številnih opažanjih nepojasnjenih letal, o pridobljenih materialih z domnevnih nesreč, za katere pravijo, da niso skladni z znano človeško tehnologijo, ter o ostankih nečloveških bioloških oblik. Vse to kaže na isto vznemirljivo idejo: človeštvo v vesolju ni samo. Če bi šlo za katerokoli drugo temo s tako velikimi posledicami, bi prevladovala v javnih razpravah. O njej bi razpravljali za večerjami, jo neskončno analizirali in se o njej prepirali komentatorji in vplivneži na spletu. Namesto tega pa se zdi, da so ljudje glede tega nenavadno tiho."
Kako je to mogoče in zakaj je nekaj, kar bi moralo biti največje odkritje človeštva, komaj na radarju večine ljudi?
Neprijetnost, ki jo raje ignoriramo
"Ljudje informacij ne sprejemamo nevtralno. Dajemo jim osebni pomen, ko jih filtriramo skozi obstoječo kognitivno lečo, sestavljeno iz naše identitete in pogleda na svet. Ideje, ki izzivajo temeljne predpostavke - kot so edinstvenost človeštva, meje tehnologije ali transparentnost institucij - niso zgolj nova dejstva. Razrahljajo miselne okvire, ki ljudem pomagajo, da se počutijo orientirane in varne," pojasnjuje psihologinja.
Nove ideje in spoznanja najprej sprožijo t.i. kognitivno disonanco. To je neprijetna psihološka napetost, ki nastane, ko nove informacije nasprotujejo globoko zakoreninjenim prepričanjem.
Ko disonanca postane premočna, jo um pogosto razreši ne tako, da bi posodobil stara prepričanja, temveč tako, da se od informacij preprosto umakne. Ignoriranje teme je v tem smislu način uravnavanja čustev.
Možgani imajo omejeno kapaciteto
Drug dejavnik, ki ga je lažje razumeti, je kognitivna preobremenjenost.
"Živimo v stalnem stanju mentalne nasičenosti - politični konflikti, podnebna tesnoba, hiter tehnološki razvoj, skrbi glede življenjskih stroškov. Naši možgani so že tako preobremenjeni z obdelavo groženj, zapletenih scenarijev in novih okoliščin," pravi Vilhauer.
"Ko so nove, čustveno nabite informacije abstraktne in ne ponujajo jasnih navodil za ukrepanje, jih možgani pogosto potisnejo na stranski tir. Z nevrološkega vidika so možgani pristranski k temu, kar se zdi takoj relevantno in rešljivega. Eksistencialna vprašanja, zlasti tista brez očitnih osebnih posledic, je zelo lahko odlagati v nedogled."
Moč družbene stigme
Pomembno vlogo ima tudi stigma, saj je desetletja veljalo, da je zanimanje za NLP-je ali nečloveško inteligenco nekaj neresnega ali celo trčenega.
"Tudi ko se je razprava preselila v uradne vladne okvire, te asociacije še vedno vztrajajo. Mnogi ljudje so morda zasebno radovedni, a hkrati razmišljajo: Ne želim izpasti neumen, lahkoveren ali ekstremen."
Psihologi to imenujejo normativni socialni vpliv - težnjo, da svoje poglede in vedenje prilagajamo temu, kar je družbeno sprejemljivo. Ta pojav je bil jasno prikazan v znamenitih poskusih Solomona Ascha, kjer so ljudje namenoma dajali napačne odgovore, da bi se prilagodili skupini.
"Dokler ideje o nečloveški inteligenci in plovilih ne bodo širše sprejete v javnem diskurzu, je tišina način zaščite ugleda in družbene pripadnosti - ne glede na to, kaj ljudje v resnici mislijo."
Dvoumnost povzroča tesnobo
"Tu je potem še problem negotovosti," svoj blog nadaljuje psihologinja.
"Razkritja ne ponujajo jasnih zaključkov. Odpirajo globoka vprašanja, ne da bi nanje odgovorila. Za mnoge je dvoumnost zelo neprijetna. Um pa ima raje koherentne pripovedi - četudi pomanjkljive - kot nerazrešeno kompleksnost. Ko odgovori niso popolni, se ljudje pogosto odločijo za izogibanje namesto za dolgotrajno soočanje s temo. Z drugimi besedami: ni težko zgolj to, kar se namiguje, temveč tudi pomanjkanje jasnosti, kaj s temi informacijami sploh storiti."
Eksistencialna teža pod površjem
Nazadnje je tu še čustvena teža same ideje.
"Če človeštvo ni samo, to izziva dolgoletne predpostavke o našem pomenu, o nadzoru in moči ter o naši identiteti kot prevladujoče vrste. Ta vprašanja segajo na področja religije, smrtnosti in mesta človeštva v vesolju. Za mnoge je takšna stopnja eksistencialnega pretresa preprosto pretežka, da bi jo lahko naenkrat vključili v svoj pogled na svet. Izogibanje je lahko oblika samoohranitve."
Tišina ne pomeni brezbrižnosti
Kar je torej videti kot ravnodušnost, je lahko v resnici zelo zapleten psihološki odziv in zgodovina kaže, da se ideje, ki temeljito spreminjajo paradigme, redko sprejmejo v trenutku.
"Sprva se jim upira, jih minimizira, nato pa se postopoma normalizirajo, ko ima psiha čas, da se prilagodi."
Ne glede na to, ali bodo trenutna razkritja prestala kritično presojo ali ne, zadržan odziv javnosti po mnenju psihologinje razkriva nekaj bistvenega o človeški naravi: "Novim idejam se pogosto upiramo ne zato, ker jih ne bi razumeli, temveč zato, ker je čustvena sprememba težka."
Vir: Psychology Today
Preberite si tudi: Nikoli prej videni posnetki NLP-ja, ki ga je zadel ameriški izstrelek, a se od njega tudi odbil