Zakaj toliko ljudi skrbi hipotetična DNK nevarnost zaradi cepiv, medtem ko komajda pomežiknemo ob dokazanem genetskem kaosu, ki ga povzročajo plastika in pesticidi?
"Ta selektivna panika ni le kulturna posebnost – je fascinanten vpogled v psihologijo tveganja, zaupanja in zgodb, ki si jih pripovedujemo o svojih telesih in prihodnosti. Ko je naše zaznavanje tveganja popačeno, sprejemamo odločitve, ki lahko ogrozijo ne le naše zdravje, temveč tudi dobro počutje tistih, ki jih imamo radi. Ko gledamo v prihodnost, je razumevanje tega psihološkega pojava pomembnejše kot kdaj koli prej," svoj zapis na Psychology Today začne klinična psihologinja Marianne Brandon.
Cepiva proti mikroplastiki
V središču te uganke je silni trud človeških možganov, da bi sprocesirali tveganja v svetu, ki je veliko bolj zapleten od tistega, za katerega so se razvili.
"Cepiva – zlasti nove vrste mRNA – so postala strelovod za tesnobo zaradi genetskih manipulacij. Zamisel o nečem 'tujem', ki vstopi v naša telesa in se poigrava z našo DNK, se zdi takojšnja in globoko osebna. V nasprotju s tem počasno, nevidno pronicanje mikroplastike v naš krvni obtok ali desetletja trajajoče kopičenje ostankov pesticidov le redko sproži enako visceralno reakcijo ali medijsko pozornost, čeprav so znanstveni dokazi, ki te snovi povezujejo s poškodbami DNK, močni in naraščajoči."
Resnična tveganja pesticidov
Pomislite na primer na tiste, ki delajo s pesticidi, nadaljuje Brandon.
"Raziskave kažejo, da imajo moški, ki se preživljajo s škropljenjem s pesticidi, bistveno večjo verjetnost za erektilno disfunkcijo in druge težave z reproduktivnim zdravjem. Domnevni krivci? Hormonske motnje, slabša kakovost sperme in neposredna poškodba DNK. Vendar pa te raziskave le redko pridejo na naslovnice ali sprožijo ogorčenje. Večina od nas ne premisli dvakrat o pesticidih na naših pridelkih ali kemikalijah na naših tratah, čeprav lahko te izpostavljenosti močno vplivajo na intimnost, plodnost in DNK, ki jo bomo prenesli na prihodnje generacije."
Psihologija strahu pred cepljenjem
Zakaj ignoriramo te dobro dokumentirane nevarnosti, medtem ko se tako intenzivno osredotočamo na cepiva? Eden ključnih psiholoških dejavnikov je 'pristranskost neposrednost', pojasnjuje psihologinja.
"Naši možgani so programirani tako, da dajejo prednost grožnjam, ki se zdijo neposredne, nujne in pod našim nadzorom. Cepljenje je diskreten dogodek: igla, trenutek, izbira. Zlahka si predstavljamo vzrok in posledico – če dobim to injekcijo, se lahko z mojo DNK nekaj zgodi. Plastika in pesticidi pa so povsod in nikjer. Tiho se zdrsnejo v naša življenja skozi plastenke za vodo, embalažo za hrano in sam zrak, ki ga dihamo. Njihovi učinki so statistični, ne pa oprijemljivi."
Raziskovalci so ugotovili, da ljudje sistematično precenjujejo tveganja vidnih, akutnih groženj (kot so injekcije) in podcenjujejo kronične, razpršene nevarnosti. To pomaga razložiti, zakaj bi nekdo lahko zavrnil cepivo zaradi genetskega strahu in nato brez pomisleka pil iz plastenke.
In v igri so še druge sile
Vendar pa neposrednost ni edina sila, ki je v igri. Psihologija nadzora je enako močna.
Cepiva predstavljajo jasno, binarno izbiro: sprejmi ali pusti. Ta izbira se zdi opolnomočujoča, celo uporniška, zlasti v kulturi, ki ceni avtonomijo. Plastika in pesticidi pa so vtkani v tkivo sodobnega življenja. Izogibanje pred njimi zahteva nenehno budnost in pogosto občutek nesmiselnosti. Naporno si je predstavljati svet brez plastike in večina od nas se je sprijaznila z njeno vseprisotnostjo. Ta občutek nemoči duši naš čustveni odziv, čeprav se kopičijo dokazi, da lahko te snovi spremenijo naše gene in gene prihodnjih generacij.
Na vrhu teh kognitivnih posebnosti je še zapeljiva privlačnost zarotniškega razmišljanja.
"Cepiva, zlasti kadar jih predpisujejo ali spodbujajo oblasti, postanejo plodna tla za pripovedi o skritih agendah in zloveščih zarotah. Velika farmacevtska podjetja in vladne agencije so lahki zlobneži. Plastika in pesticidi, čeprav jih proizvajajo enako močne korporacije, nimajo enakega narativnega učinka. Njihova škoda je razpršena, njihovi storilci pa so brez obraza."
Ena študija je pokazala, da se ljudje, ki ne zaupajo institucijam, veliko pogosteje osredotočajo na tveganja cepiv kot na okoljske toksine, tudi če so jim predstavljeni enakovredni znanstveni dokazi. Zarote ponujajo občutek reda in delovanja v kaotičnem svetu. Omogočajo nam, da svoje tesnobe usmerimo v enega samega, oprijemljivega sovražnika.
Skepticizem kot znak pripadnosti
Tudi družbena identiteta igra pomembno vlogo. Skepticizem do cepiv je za določene skupine postal znak pripadnosti, skupaj z rituali (kot je iskanje obrazcev za izvzetje), skupnim jezikom in občutkom spopadov v skupnosti. Okoljski aktivizem pa je pogosto razdrobljen in mu manjka enaka plemenska kohezija.
Nedavna študija je pokazala, da ljudje trikrat pogosteje sprejmejo prepričanja, ki krepijo njihovo skupinsko identiteto, tudi če ta prepričanja nasprotujejo znanstvenemu soglasju. To pomaga razložiti, zakaj se lahko proticepilstvo širi kot požar prek družbenih omrežij, medtem ko zaskrbljenost zaradi plastike in pesticidov ostaja počasen požar.
Pogled v prihodnost
Ponovni razmislek o našem pristopu k skritim tveganjem Kaj to pomeni za prihodnost intimnosti in zdravja?
"DNK, ki ga bomo prenesli na prihodnje generacije, ne oblikujejo le naši geni, temveč tudi kemikalije, ki jih spustimo v svoja življenja. Intenzivna osredotočenost na tveganja cepljenja, hkrati pa ignoriranje veliko večjih groženj, ki jih predstavljajo okoljski toksini, poudarja globoko neskladje med tem, kar dejansko ogroža naše zdravje, in tem, česar se najbolj bojimo – kar poganjajo čustva, družbeni vpliv in zgodbe, ki si jih pripovedujemo o varnosti in nadzoru."
Povzeto po pisanju klinične psihologinje Marianne Brandon na Psychology Today
- Preberite si tudi: Kako se izogniti MIKROPLASTIKI, ko pa je ta POVSOD: v okolju in naših telesih (celo materinem mleku)