Zakaj se o ljudeh, ki živijo sami, pogosto motimo?

Zakaj se o ljudeh, ki živijo sami, pogosto motimo? (foto: profimedia) profimedia
1. 1. 2019

Ljudje so z osamljenostjo dolgo povezovali pozitivne plati, na primer herojsko veličino, moč in iskanje samega sebe. Toda tudi iz kinematografov počasi izginjajo osamljeni junaki, tisti moški, ki so se vedno sami bojevali proti zlu. Namesto tega živijo zasebno življenje kot skrbni družinski očetje – ali kot zapletene samske osebnosti, ki jih zaznamujeta frustracija in avtsajderstvo.

Samotar je izgubil svetniški sij.

kavboj

Danes smo v to prepričani navkljub dejstvu, da raziskave jasno kažejo, da nekdo, ki živi sam (je brez partnerja oz. nima svoje družine) ni nujno tudi nesrečen in osamljen. Nasprotno. Večina ljudi, ki živijo sami, štejejo v svoj ožji krog prijateljev dvakrat več sorodnikov, dvainpolkrat več prijateljev in šestkrat več sosedov kot tisti, ki živijo s partnerjem in družino. Ob tem se pokaže tudi očitna razlika med spoloma – sicer je samskih več žensk kot moških, toda ženske so bolj zadovoljne s svojim življenjem in imajo širšo socialno mrežo. Med samskimi ženskami je tudi veliko dobro izobraženih.

Nov pogled na osamljenost in samost!

A danes večina ljudi vseeno povezuje osamljenost predvsem s hrepenenjem po drugem človeku, pobitostjo, strahom in zapuščenostjo.

Pri tem znajo natančno ločiti med “počutiti se sam” in “biti sam”. Zdi se, da je pozitivna stran osamljenosti skoraj izginila iz besedišča – ne pa tudi iz naših želja.

Osamljeni otoki, odročne gorske kolibe in samotne puščave so kraji, po katerih hrepeni veliko ljudi. To so svetovi, nasprotni vsakdanu, ki ga na omejenem prostoru preživljajo z drugimi – v blokovskih naseljih, pisarnah, prometnih zamaških in urejeni naravi. Vedno več ljudi si zavestno vzame čas, da za konec tedna izklopi mobilni telefon, načrtuje počitnice za dobro počutje ali dopust preživi v samostanu. Zanje je osamljenost razkošje. Niso izločenci, ampak samotarji za kratek čas.

In tu so tudi ljudje, ki (za dlje časa, a še vedno le začasno) zapustijo družbo, da bi presegli meje. Kdor prepešači puščavo, se udeleži gorske odprave ali preživi dolge zime raziskovanja na Antarktiki, pride do spoznanj, ki so mogoča le v ekstremnih razmerah. Toda take vrste odhajanja so vedno povezana z vrnitvijo – prav povezanost z družbo je tista, ki takšne samovoljneže spet prižene domov. Tudi pisatelji in umetniki pogosto iščejo ustvarjalno odmaknjenost, da bi se dokopali do novih misli in pogledov ter se potopili v delo. "Brez samote ne more nič nastati," je pojasnil Picasso, "jaz sam sem si ustvaril tako samoto, ki je nihče ne sluti."

Kaj pa tisti, ki so sami (in se počutijo osamljene) neprostovoljno?

Tipologija tveganja za osamljenost!

Psihologinja Kim Bartholomew razlikuje med štirimi tipi ljudi glede na način njihovega povezovanja z drugimi ljudmi in posledično potencialnim tveganjem osamljenosti.

Njihov opis bi bil lahko takšen:

  • VARNI TIP: Nima težav s sklepanjem tesnejših zvez, ni odvisen od drugih in jim je na razpolago. Ne boji se biti brez partnerja ali da ne bi bil sprejet. Je najmanj podvržen tveganju za osamljenost.
  • TIP ŠČIPALKE: Trpi, kadar ni v stalni zvezi. Z drugimi želi biti povezan v eno, vendar ima občutek, da drugi njegove potrebe po bližini ne delijo enako. Skrbi ga, da ga drugi ne cenijo dovolj.
  • BOJAZLJIVI TIP: Želi si tesnih zvez, vendar težko zaupa drugim oziroma ne želi biti odvisen. Iz bojazni, da bi bil lahko prizadet, nikogar zares ne pusti blizu. Ta tip najpogosteje trpi za osamljenostjo.
  • ODKLONILNI TIP: Tudi brez tesnejših vez se počuti dobro in zanika potrebo po bližini. Ne želi biti odvisen od drugih in hkrati noče, da so drugi odvisni od njega. Odklonilni tip kaže le srednje tveganje za osamljenost, čeprav se zvezam izogiba. Ker je že zgodaj izkusil zavrnitev in čustveno hladnost, pojasnjuje teorija o navezanosti, se pred ljudmi umika in se raje posveča stvarem. Zato ima najverjetneje med vsemi tipi najmanj težav s preživljanjem veliko časa sam s seboj. Torej klasični samotar? Pustolovec, knjižni molj ali ljudomrznik?

Pa vendar ni nujno, da vsi, ki živijo v svojem svetu, zavračajo druge, se pa psihologom ne zdi verjetno, da bi bil človek brez tesnih vezi lahko srečen. To, da nikogar ne potrebuješ, da ne občutiš potrebe po povezanosti, lahko temelji tudi na potlačitvi. Kogar je strah družbe, mu samota namreč ponuja svoje varno zatočišče.

A če nas popolna osamitev od ljudi onesrečuje, kaj bi lahko rekli o njegovem anti-polu? O ljudeh, ki ne znajo (in ne upajo) niti trenutka biti sami?

Pretirana družabnost - beg pred samim seboj?

V restavracijah, veleblagovnicah, počitniških hotelih – povsod nenehno predvajajo glasbo ali zvočne posnetke, tišini se izogibajo. Tudi tu gre za odziv na prikrit (potlačen) strah, le da gre tokrat za strah pred potrebnim spoznanjem samega sebe. Saj jih poznate veliko, ki prosti čas preživljajo le še s številnimi aktivnostmi in denimo samodejno segajo po mobilnem telefonu, ker se od njih pričakuje neprestani odziv?

telefon

Kdor ne zna nič početi sam s seboj, zbeži v družbo drugih, da bi prekril svojo notranjo praznino. Toda soočenju s samim seboj ne moremo ubežati. Človek mora najti samega sebe, da bi odkril, da je nekaj vreden tudi, če drugih ni zraven.

Avtonomija, notranja svoboda in zrelost so predpogoj za druženje in za uspeh nekega odnosa.

Priporočamo