Zakaj številni za šport nadarjeni otroci ostajajo doma?

Vir: Jana
17. 6. 2016

Ste se morda kdaj znašli v bifeju v bližini ene od številnih telovadnic, kjer je pogovor nanesel tudi na športne poti potomcev obiskovalcev bifeja?

Kar pogosto gre nekako takole: »Veš, naš Taj se jeseni seli na Florido. V Sloveniji človek ne najde primernega trenerja!«, »Ja, bo že držalo. Naš Maj je bil lani v Ameriki. Prvi v svoji kategoriji! Zdaj gremo naprej, ampak še prej moramo najti zdravnika, ki bo poskrbel za njegovo koleno. Verjetno ga bomo na operacijo peljali v Švico ...«

Ambiciozni starši navadno malo manj ambicioznih otrok sodijo med urbane legende. Prav tako kot zgodbe o motorično malce manj spretnih nadobudnežih bolje situiranih posameznikov, ki po čudnem naključju vselej igrajo v prvi postavi otroške selekcije lokalnega nogometnega kluba, medtem ko nadarjeni mladi nogometaši, obuti v navadne športne copate, saj jim 'kopačk' starši ne morejo kupiti, ob robu igrišča žalostno čakajo na priložnost za igro. Tudi včasih takih zgodb ni manjkalo, vendar v današnjih, za marsikoga zelo težki časih, poznavalci tarnajo še bolj. Z obžalovanjem ugotavljajo, da številni za šport nadarjeni otroci ostajajo doma, saj je cena za udejstvovanje v njem previsoka. Kakšna pa je resnica? Kaj se na področju otroškega športa dogaja v državi, ki se po številu osvojenih medalj na prebivalca redno uvršča med šport­ne velesile?

Za mnenje smo vprašali Andreja Miklavca, Marjana Fabjana, Brigito Bukovec in Petra Pevca.

Andrej Miklavc, vodja projekta Šepetalec športnim otrokom

Andrej Miklavc je smučal v času, ko so bili slovenski slalomisti tudi v moštveni konkurenci strah in trepet tekmecev. Je eden izmed članov zelo skrbno izbrane skupine, ki se lahko pohvalijo tudi z zmago v svetovnem pokalu. Po koncu kariere se je umaknil iz soja medijskih žarometov. Po nekajletnem izletu v korporativne vode zdaj že nekaj časa vodi in gradi projekt, poimenovan Šepetalec športnim otrokom. Ne, to ni klasičen športni klub, kjer bi se otroci učili hitreje teči, natančneje brcati žogo ali urneje švigati med slalomskimi vratci. Gre za projekt, namenjen tistim, ki krojijo šolske in klubske programe na področju športa. Nekdanji vrhunski športnik vse skupaj vidi kot neizkoriščeno nišo, kjer bi se lahko srečali gospodarstvo in šolstvo, kot priložnost za slovensko državo, predvsem pa kot šolo za življenje: »Šport je izjemno ciljna in sledljiva dejavnost. Zato je ljudem tudi tako blizu in jih združuje. Po drugi strani pa lahko na tem področju opazimo tudi veliko težav. Predvsem pri najmlajših. Vse preveč je tekmovalnosti v že zelo zgodnjem obdobju. Preveč intenzivna vadba pa kmalu privede do naveličanosti in prenasičenosti.«

Miklavc, ki je v okviru svojega projekta veliko časa preživel v ZDA, zdaj pa čedalje bolj uspešno sodeluje s Kitajci, opozarja na še en vidik: »Zdi se, da se starši, predvsem pa klubi večinoma osredotočajo le na vrhunski šport. Ukvarjajo se z vprašanjem, kako čim prej odkriti morebitne bodoče profesionalce, kar je najbolj razvidno v malce starejših kategorijah. Danes v Sloveniji otrok oziroma mladostnik, starejši od 12 let, le težko najde klub, kjer bi se s športom lahko ukvarjal le na rekreativni ravni. Tukaj je še ogromno prostora za spremembe!« Miklavc na podlagi izkušenj iz svoje kariere opaža, da so danes otroci v športu drugačni. Čeprav so ob pravem pristopu izredno dojemljivi, se staršem zdijo manj ubogljivi. Šport naj bo najprej predvsem igra in šola za življenje: »Zaradi značilnosti slovenskega pristopa, kjer so že otroci zelo kmalu usmerjeni v tekmovalni šport, so številni starši zadržani. Na tem področju potrebujemo največje spremembe v pristopu. Dajmo priložnost za učenje skozi igro in šport tudi tistim otrokom, ki si ne želijo postati tekmovalci. Osebno ne vidim velike razlike med brcanjem žoge na gol in učenjem poštevanke. Dajmo majhnemu otroku žogo in mu pokažimo, kako jo mora brcniti v mrežo. Čez pol ure bo ugotovil, da je zaradi treninga uspešnejši. S pomočjo športa bo skozi igro dojel, da bo tudi pri matematiki uspešen, če bo uporabljal načrtni pristop.« Tako pridobljena disciplina bo otroka spremljala skozi življenje in mu pomagala, da bo lažje kos tudi različnim drugim nalogam. Osvojil pa bo še eno izjemno pomembno lekcijo – da je ­življenje sestavljeno tako iz zmag kot iz porazov. Oziroma kot pravi Miklavc: »Najmlajšim je treba že zgodaj povedati, da v primeru poraza, ko dajo vse od sebe, niso 'luzerji'. Ne nazadnje tudi največji šampioni največ dragocenih izkušenj dobijo takrat, ko morajo stisniti roko boljšemu tekmecu.

Peter Pevc, teniški trener

Tenis je šport, kjer ne manjka zgodb o ambicioznih starših. Ali gre le za urbane legende ali pa je to res šport, kjer so pričakovanja staršev še posebno velika?

Znane so predvsem zgodbe o velikih odrekanjih in poznejših uspehih. Teh je neprimerno manj kot tistih, ki so se slabo končale, ko so starši v preveliki želji po otrokovem uspehu bankrotirali. Rekel bi, da sta prisotna dva diametralno različna pristopa. Pri enem starši preveč verjamejo v svojega otroka in mu vzamejo veselje do tenisa, pri drugem pa ga pretirano odvračajo – češ, tukaj ne bo kruha zate. Pusti sanjarjenje in se raje drži šole!

Slednje je, glede na stroške treniranja, po eni strani razumljivo.

Tenis je gotovo eden izmed najdražjih športov, če si nekdo želi zgraditi profesionalno kariero. Strošek na sezono 12-letnega perspektivnega igralca, ki že precej sodeluje z individualnim trenerjem, lahko hitro preseže 25 tisoč evrov. Sčasoma ta številka še narašča. Po drugi strani pa se lahko nekdo, ki resno in zavzeto trenira, hitro prebije med 150 najboljših mladincev na svetu. To mu odpira pot do športne štipendije na eni od ameriških univerz, kjer lahko pridobi tudi ustrezno izobrazbo. Od tenisa lahko pozneje dobro živi tudi, če ni bil vrhunski tekmovalec. Možnosti je veliko, je pa res, da predvsem v tujini.

Kaj bi svetovali staršem, ki razmišljajo o tem, da bi otroka vključili v teniški svet?

Otroci se med seboj zelo razlikujejo. Tudi v svetu tenisa ni enotnih pravil. Rafael Nadal in Goran Ivanišević sta recimo igralca, ki sta od mladih nog naprej oboževala turnirje. Po drugi strani se Venus in Serena Williams sploh nista udeleževali tekmovanj v mladinski konkurenci, saj je njun oče zagovarjal tak pristop. Najpomembneje je poslušati otroka in njegove želje. Predvsem pri otrocih, mlajših od osem let, je dobrodošlo, da se ukvarjajo z več športi. Starši pa bi morali poskrbeti, da se otroci pod prevelikimi pritiski prekmalu ne iztrošijo.

Marjan Fabjan, direktor slovenske reprezentance v judu

Zakaj bi staršem svetovali vključitev otrok v šport?

Staršem priporočam vključitev otrok v šport z željo, da se naučijo osnovnih človeških vrednot, predvsem spoštovanja do sočloveka.

Danes starši otrokom pogosto preveč popuščajo in ne postavljajo pravih meja. Ali je lahko v tem pogledu šport tudi dobrodošla šola za starše?

Tudi sam popuščam svojemu petletnemu sinu, ampak ni problema, saj že trenira judo in se je v šestih mesecih naučil zložiti kimono po treningu na obešalnik, pozdraviti, ko stopi v dvorano, se prikloniti trenerju in nazadnje svojemu partnerju, ki z njim vadi.

Ali se vam je že zgodilo, da vas je obiskal kateri od staršev z željo, da iz njegovega otroka naredite olimpijskega zmagovalca?

Nihče mi ni naročil, naj ga naredim, ampak mi je že sam napovedal, da bo njegov otrok olimpijski prvak. Takšnih je veliko. Največkrat vidijo v otroku sebe kot velikega zmagovalca, ampak moramo jih razumeti. Moj recept proti temu je, da grem svojo pot in ne glede na to naredim najboljše.

Ali pri svojem delu opažate, da starši, ki poskušajo skozi otroke uresničiti svoje neizpolnjene sanje, otroke silijo v nekaj, kar jim ni všeč?

Napisali smo knjigo Trda pot. V njej sem dal pojasnilo, ki ga ne najdete nikjer drugje. To je, da se otroci do določene starosti igrajo, potem, v osnovni šoli, se učijo, pozneje se odločajo, kaj želijo, in če so se odločili, da bodo trenirali, potem jih bomo mi učili zmagovati. Če niso za to, ni nič narobe. Koristili nam bodo kot inštruktorji, športni funkcionarji in pozneje sponzorji, skratka, lepo bodo govorili o športu.

Šport bi lahko razdelili na ljubiteljski in vrhunski oziroma tekmovalni. Na podlagi česa ocenite, kdo je primeren, da prerase ljubiteljske okvire?

Staršem predlagam, da prepustijo odločitev otroku, saj se bo sam najbolj pošteno odločil. Bo pa velika večina staršev najverjetneje morala sprejeti razočaranje, da njihovi otroci športa mogoče sploh ne marajo.

Znani so številni primeri posameznikov, ki jim je prav šport pomagal do uspeha v življenju in jih 'spravil na pravo pot'? Ali lahko z nami delite kakšno izkušnjo iz svoje prakse?

Najboljši primer sem sam. Šport me je pri 12 letih izvlekel iz velikih težav. Bil sem neobvladljiv, nezadosten v šoli, skoraj mi ni bilo pomoči. Začel sem trenirati, da se bom branil na ulici. Ko sem stopil v dvorano, pa je nastal preobrat v šport 'discipline'. Če sem hotel biti zraven, sem moral to sprejeti, trening je postal zame življenjska šola. Pet let pozneje sem osvojil tretje mesto na evropskem mladinskem prvenstvu in se izučil za zlatarja.

Kako pomagate svojim varovancem v težkih trenutkih – ob porazih, poškodbah? Kakšen je vaš pristop?

Mladostniki imajo različne težave – v šoli, ljubezni ..., pravi trener mora razumeti, da je 20 odstotkov njegovega dela na treningu, ves preostali čas pa je namenjen reševanju različnih težav. Tekmovalcem, s katerimi delam, sem na voljo 24 ur na dan.

Ali lahko z bralci delite kakšno zanimivo in manj znano anekdoto?

Urška Žolnir je v svojih najstniških letih za šest mesecev opustila šport, nato pa sem jo čisto po naključju povabil na ekipno prvenstvo, saj mi je manjkala ena kategorija. Rekel sem: »Stopila boš 'na vago' in se prijavila, da bom imel predstavnico v tej kategoriji. Na koncu sem bil presenečen, saj je zmagala. Nisem verjel svojim očem. Nikoli ne reci nikoli!«

Brigita Bukovec

Kako bi primerjali položaj v atletiki v vaših časih in danes? Kakšne so razlike pri delu z mladimi?

Najpomembnejša razlika se kaže v pristopu. Otroci se danes začnejo ukvarjati s tekmovalno atletiko veliko prezgodaj. Ko prideš na stadion, lahko vidiš, da osem, devet ali deset let stari otroci trenirajo tako, kot smo trenirali mi, ko smo bili stari 18, 19 let.

Atletika je še vedno kraljica športov. Zakaj bi staršem svetovali, da je to pravi šport za njihove otroke?

Atletika je izjemno vsestranska dejavnost, zelo primerna za pravilen razvoj otroka. V naši atletski šoli je na začetku poudarek na igri. To je še posebno pomembno v najmlajši skupini, kjer vadijo otroci, stari tri do pet let. V teh letih je najpomembnejši razvoj osnovnih motoričnih sposobnosti. Sčasoma otroci spoznavajo različne discipline. Pozneje, ko so starejši, pa s pomočjo trenerjev izberejo disciplino, ki jim najbolj ustreza. Sama sem recimo začela resno trenirati šele pri 12 letih. Moj trener Jurij Kastelic je hitro opazil, da mi daljše razdalje niti najmanj ne ustrezajo.

Pri odločitvi, v kateri šport usmeriti otroka, je pomemben dejavnik tudi denar. Kolikšen zalogaj pomenijo treningi?

Po finančni plati je atletika gotovo eden najbolj dostopnih športov. Otroci v prvih letih potrebujejo udobno majico, kratke hlače oziroma trenirko in športne copate, v katerih se dobro počutijo. Skratka, samo opremo, ki jo že imajo. Ko so starejši, res potrebujejo posebno opremo, vendar tudi tu cene niso visoke. Znamka, recimo obutve, pa niti približno ne igra tako pomembne vloge, kot mislijo nekateri. Če stroškom za opremo dodamo še mesečni pavšal za treninge na stadionu in stroške tekmovanj, trening resnega mladega tekmovalca ne preseže tisoč evrov na leto. Sicer pa menim, da so dolgoročno uspešnejši tisti športniki, in ne le v atletiki, ki izhajajo iz skromnejših razmer. Tudi moj primer je tak. Otrok, ki ima doma vse in ki mu starši kupijo najdražjo opremo, verjetno ne bo tako motiviran kot nekdo, ki si mora vse priboriti s trdim delom.

Kakšen pa je pravi pristop staršev, če imajo doma mladega ljubitelja atletike?

Sama sem bila doma deležna nečesa, čemur bi rekla nevidna podpora. To pomeni, da so mi starši na začetku, ko sem izbirala svoj šport, pomagali pri odločitvi, pozneje pa so se umaknili. Vselej so mi stali ob strani z nasveti in mi nudili vse, kar sem potrebovala. Nikoli pa niso komentirali trenerjevega dela in mojih rezultatov. Pomembno je, da starši ne pritiskajo preveč na svoje otroke. Kot rečeno, se danes pogosto dogaja, da so treningi že zgodaj intenzivni, preveč intenzivni. Zato je poškodb bistveno več, kot jih je bilo nekoč. Zaradi vseh teh okoliščin številni otroci, ki bi se lahko razvili v vrhunske tekmovalce, odnehajo.

Kaj bi svetovali staršem, ki menijo, da imajo morda bodočega vrhunskega tekmovalca oziroma tekmovalko?

To je zelo težko vprašanje. Prehod iz ljubiteljskega športa na vrhunsko raven je zelo zahteven. O tem odloča mnogo dejavnikov. Veselje do treninga, zdravje, starost, želja, nadarjenost, psihofizični razvoj ... Zdi se mi, da bodoči vrhunski športnik preprosto začuti svoje poslanstvo. V primeru atletike je še posebno veliko odvisno od zgradbe oziroma razvoja telesa. Šele ko človek povsem odraste, postane jasno, ali bo sposoben za boje v mednarodnih arenah na najvišji ravni.

besedilo: Boštjan Belčič // fotografije: Igor Zaplatil, osebni arhiv

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri