Slej ko prej se vsakemu od nas zgodi, da dobi 'metuljčke v trebuhu'. To je takrat, ko nasmeh kar ne izgine iz obraza, ne glede na to, kaj se nam dogaja, ko se nam zdi, da je svet čudovit in da je vse lepo in prav, da bo vse tako kot je treba, da lahko premagamo vse. Takrat se v mislih stalno vračamo k osebi, v katero smo zaljubljeni in željno pričakujemo trenutek, ko bomo spet z njo. In ko končno pride ta trenutek, se nam zdi, da smo v devetih nebesih. Temu pravimo zaljubljenost.
In zaljubljenost naj bi vodila naprej v ljubezen, v odnos, v partnerstvo. Pa se to res zgodi?
Vsi smo že na lastni koži kdaj doživeli, da vedno ni tako. Da ni resnica, da zaljubljenost nujno pelje naprej v ljubezen in v kakovostno partnerstvo. Kajti zaljubljenost ni enaka ljubezni, ki je sestavni del partnerstva oziroma odnosa. Sploh če govorimo o na začetku opisanih občutkih in metuljčkih. Takrat smo evforični in kar plavamo nad tlemi in ko nas prej ko slej to mine (nekatere prej nekatere slej), pristanemo na realnih tleh – iz oči v oči z osebo, v katero smo se zaljubili in smo zdaj z njo v odnosu. In če je to soočenje boleče, torej da ugotovimo, da smo z napačno osebo v odnosu, smo nekaj do te točke delali narobe. Namreč sploh nismo zaljubljeni v to osebo, ki stoji pred nami, ker smo ji avtomatično kar pripisali vse lastnosti idealnega partnerja, ki ga imamo v svoji glavi in zdaj nam ni nič jasno, ker je ta oseba drugačna. Seveda je, saj je ta podoba le v naši glavi, mi smo pa v evforičnem zanosu zaljubljenosti videli le to podobo, ki smo jo »nalepili« na resnično osebo. Kako boleč je pristanek na realna tla, je odvisno od tega, kako močno nas je zaneslo – smo si dovolili vsaj malo videti, kdo je partner ali čisto nič.
Pravilna pot je, da ko srečamo osebo, ki nam je všeč (nam je simpatična, nas privlači), da jo najprej začnemo spoznavati. Pa ne skozi našo podobo idealnega partnerja, temveč da jo spoznavamo takšno, kot je.
Ko hodite na zmenke, se pogovarjajte, sprašujte, opazujte in če česa ne razumete, vprašajte, če prav razumete. Vaš cilj naj bo osebo spoznati – kdo je, ali ima podoben pogled na življenje kot vi, si želi kakovostnega partnerstva ali ne, po kakšnih vrednotah živi, kaj so njene želje in sanje.
Potem pa si vzemite čas, da se pogovorite s seboj – je to res oseba, s katero si želite preživeti svoj čas, s katero si želite ustvariti skupno življenje in družino, je to res oseba, ki bo vaš partner za življenje – v dobrem in slabem. Ko na tak način spoznavate drugega, se zaljubljate v njegove lastnosti, všeč vam je, kako razmišlja in gleda na določene stvari – zaljubite se v to osebo in ne v podobo te osebe ali pa nasprotno: vam ta oseba ni všeč (njene lastnosti, razmišljanje in pogled na svet). To je bistvena razlika s prej opisanim zaljubljanjem v našo podobo idealnega partnerja, kajti zdaj se vam ne more zgoditi padec na realna tla, saj ste že ves čas na realnih tleh.
Ne zaljubljajte se torej v neko namišljeno podobo, zaljubite se raje v resnično osebo, le tako se bo lahko razvila ljubezen v odnosu med dvema zrelima osebama.
Tinkara Filač, svetovalka za zdrave odnose, zdraviodnosi.blogspot.com
Novo na Metroplay: Vidnost in varnost v prometu: "Zgoditi se mora 'aha moment', da spremenimo svoje navade"