"Moj oče in moj brat sta oba končala v zaporu, zame pa se je zdelo, da grem po boljši poti, ko so me sprejeli na elitno srednjo šolo v New Yorku."
Douglas T. Kenrick, dr., je priznani profesor psihologije na Arizona State University in avtor knjige Sex, Murder, and the Meaning of Life. Pohvali se lahko s celim kupom življenjskih dosežkov, kar se ob začetku njegove življenjske poti ni zdelo najbolj verjetno.
Njegov oče in brat sta namreč ob končala v zaporu, zanj pa se je zdelo, da morda še obstaja upanje, ker je bil sprejet na elitno srednjo šolo.
"Toda potem sem padel pri vseh predmetih in so me izključili. Naslednji semester so me izključili še iz druge šole, tokrat zato, ker sem bil nepopravljivo glasen in predrzen gobec. V prvem letniku na višji strokovni šoli so me skoraj izključili še enkrat - ne le da sem imel obupne ocene, ampak je moj prvi profesor psihologije prosil dekana, naj me odstrani iz njegovega predmeta, potem ko sem prišel pijan in začel zbadati ubogega možakarja. In skozi vso adolescenco sem pogosto fantaziral o tem, da bi ubil svojega nasilnega očima, kar odkrito opisujem tudi v svoji knjigi Sex, Murder, and the Meaning of Life."
Pa danes? Danes je profesor psihologije obkrožen z uglednimi akademskimi znanstveniki, večinoma iz spoštovanih družin srednjega in višjega sloja. In vsi ti ljudje celo vedo, iz kakšne sredine dejansko izhaja.
"Morda bi bilo preudarno, da bi pred temi prijaznimi ljudmi prikril podrobnosti svoje grde preteklosti. A vendar - morda nekoliko nenavadno - teh sramotnih resnic o svoji preteklosti ne skrivam. Ponosen sem nanje."
Pomen življenjske pripovedi
Možen razlog za svojo odkritost Kenrick pripisuje raziskavam psihologa Dana McAdamsa z univerze Northwestern, ki proučuje osebnost skozi človekovo življenjsko pripoved.
"Ljudje radi ustvarjamo zgodbe - zgodbe, ki nam pomagajo razumeti svet in svoje mesto v njem. Veliko teh pripovedi - in prav na tiste, na katere je McAdams usmeril velik del svojih raziskav - govori o nas samih. Govorijo o tem, kdo smo, zakaj smo pomembni in kako smo prišli tja, kjer smo danes," razlaga Kenrick in nadaljuje.
"Ljudje, ki so globoko depresivni, na primer, lahko svojo življenjsko zgodbo dojemajo kot negibno, padajočo krivuljo - kot zgodbo brez družbene povezanosti. Drugi ljudje pripovedujejo zgodbe, ki jih McAdams imenuje 'miti o odrešitvi', in te nam lahko pomagajo osmisliti boleče ali travmatične elemente naše preteklosti, na primer krutega, nasilnega družinskega člana, ter jih preoblikovati v zgodbo, v kateri se soočimo z navidez nepremagljivimi ovirami in na koncu izstopimo kot junak."
Dober mit o odrešitvi
Ena ključnih značilnosti mita o odrešitvi je, da nas ovire, ki smo jih izkusili, niso zadržale - nasprotno: utrdile so nas in pripravile teren za moč, ki jo kažemo danes.
Protagonist mita o odrešitvi 'doživi veliko bolečine v življenju', vendar sčasoma te negativne epizode vodijo do posebej pozitivnih izidov - izidov, do katerih morda sploh ne bi prišlo, če se trpljenje ne bi zgodilo, ugotavlja McAdams.
"Bil sem suh, koščen fant iz razbite družine, ki se je poskušal vklopiti v trdo druščino, hkrati pa sem bil ujet v eksploziven odnos z nasilnim in agresivnim očimom. A skozi življenje so se te negativne izkušnje preoblikovale v nekaj boljšega. Moji poskusi preživeti očimovo nasilje in se vključiti v grobo družbo so me navdihnili, da sem začel raziskovati manj prijazne plati življenja - od morilskih nagnjenj do spolnih fantazij."
Ob tem so ključna tudi nazadovanja, razlaga profesor.
"Harry Potter je dober primer: osvobodil se je življenja zanemarjanja in zlorab pri krutih sorodnikih, toda če bi po prihodu v Hogwarts vse potekalo gladko in bi se nenadoma spremenil v samozavestnega, uspešnega čarovnika, bi zgodba hitro izgubila zagon. Nazadovanja - nekatera samopovzročena, druga vsiljena od zunaj - dajejo mitu o odrešitvi okus," pravi.
"V mojem primeru bi lahko izključitve sprožile tragičen padec - nevarnost, ki je postala zelo očitna, ko sem se soočil z možnostjo vpoklica v vietnamsko vojno. Če bi izpadel s fakultete, bi končal v vojaškem urjenju, z zelo realno možnostjo, da bi umrl v nepriljubljeni vojni. Namesto tega sem se začel družiti z intelektualno usmerjenimi starejšimi študenti in spoznal, da sem bolj primeren za akademski svet kot za življenje 'težaka'. V eni različici moje zgodbe moja akademska nazadovanja in bližajoča se vojaška služba predstavljajo nujne dramatične ovire, ki sem jih moral premagati, da bi končno dosegel svoj potencial. V drugih različicah nastopijo tudi nekateri navdihujoči profesorji, ki so znova prižgali mojo otroško veselje do učenja. Resnica je verjetno zapletena kombinacija teh dejavnikov in nekaj naključnih srečnih preobratov.
Posebna moč - in srečen konec
"Tako kot Clark Kent tudi ljudje, ki svoje življenje vidijo kot mit o odrešitvi, pogosto čutijo, da so od nekdaj imeli poseben talent - čeprav je v zgodnjih letih ali v temnejših obdobjih ostal neopažen. V mojem primeru sem bil preprosto grozen pri dveh stvareh, ki sta v moji soseski prinašali spoštovanje: pretepanju in športu. A imel sem eno prednost: šolsko delo mi je šlo zlahka od rok, znanost pa me je fascinirala. Medtem ko so moji bolj robustni prijatelji pilili svoje mete na koš, sem jaz sedel v knjižnici in bral knjige o avstralopitekih in amazonskih ribah. V mojem mitu o odrešitvi je ta nagnjenost k vpijanju informacij neposredno vodila v moje poznejše zanimanje za razumevanje človeških slabosti skozi prizmo evolucijske biologije."
Dober mit ima srečen konec: protagonist premaga ovire, odpravi nazadovanja in odkoraka svoboden v sončni zahod, Kenrick razloži v nadaljevanju.
"Namesto da bi končal kot zapornik, kot sta moj oče in brat, ali da bi povzročal nasilje drugim, kot je to počel moj očim, sem doktoriral, postal profesor in pisal članke ter knjige. Živim v prijetni soseski in ob sončnem zahodu hodim na sprehode s svojima sinovoma - eden od njiju je z menoj celo soavtor več knjig. Njegov mlajši brat in moj vnuk sta oba študenta na univerzi, kjer imam priložnost poučevati in raziskovati skupaj z radovednimi, briljantnimi mladimi ljudmi."
Slabe plati mita o odrešitvi
McAdams opozarja, da lahko osebni miti vsebujejo tudi nekaj samoprevare in pretiranega poenostavljanja.
"Moja zgodba očimu dodeli vlogo negativca zaradi njegovega nasilja, a preskoči moje nespoštljivo vedenje in pomanjkanje hvaležnosti za to, da je družino preselil iz nevarne soseske v okolje srednjega razreda, me spodbujal k uspehu v šoli in mi dal zgled človeka, ki lahko iz sebe nekaj naredi. Bil je namreč oglaševalski direktor z Madison Avenue v obdobju, kakršnega poznamo iz serije Mad Men," o tem odkrito spregovori profesor, a nato konča.
"Pa vendar ni slaba ideja, da svojo življenjsko zgodbo pripoveduješ kot mit o odrešitvi. Ljudje, ki to počnejo, so bolje prilagojeni in bolj verjetno izražajo to, kar je psihoanalitik Erik Erikson imenoval 'generativnost' ali 'plodovitost' - željo, da bi svet naredili boljši ne le zase, ampak tudi za prihodnje generacije. To razumem kot dovoljenje, da sem ponosen ne le na svoja sinova, temveč tudi na svoje sedanje in nekdanje študente, ki pogumno nadaljujejo boj za integrativno in biološko podprto znanost psihologije."
Vir: Psychology Today
Morda vas bo zanimalo: 7 zvezdnikov, ki se borijo proti stigmi duševnih bolezni
Preberite si tudi: 15 slavnih, ki so na poti do vrha zmogli preskočiti visoke ovire