Sklep mariborskega višjega sodišča pomeni upanje za obubožane posameznike in družine, ki so se zakreditirale v švicarskih frankih.
Pisala so se leta gospodarskega razcveta. Med letoma 2005 in 2008 se je napihoval nepremičninski balon, na veliko se je investiralo in gradilo. Mnogo mladih družin je polnih upanja ob prvih zaposlitvah preračunalo, da znaša najemnina za stanovanje približno toliko kot mesečna anuiteta stanovanjskega posojila, in se odločalo za nakup nepremičnin. Ker stanovanjsko posojilo večina ljudi najema enkrat v življenju, so se sprehodili od banke do banke, ki so v tistem času vse po vrsti ponujale poceni denar, in izbrali najugodnejšo ponudbo za najem posojila. Daleč najugodnejša posojila so bila, zaradi valutnega 'nihanja', kot so potencialnim posojilojemalcem pojasnjevali bančni uslužbenci, brez dvoma posojila v švicarskih frankih.
A z resnično apokaliptičnimi možnostmi valutnega tveganja posojilojemalcev niso obremenjevali in jih o črnem scenariju, po katerem bi poceni posojilo v švicarskih frankih čez čas lahko postalo božjastno drago, niso obveščali. Mlade družine so kupljeno nepremičnino zavarovale s hipoteko, v družini našle še poroka ali dva in z vsakim obiskom banke so bili že bliže čisto svojemu domu. Nakup tega je bil tako mogoč tudi za povsem običajne mlade družine, ki stanovanjskega problema niso mogle reševati na račun družinske srebrnine. Po debelih so usekale suhe krave in svetovna gospodarska kriza ni obšla niti slovenske družbe. Številni so v njej izgubili delo, svoja podjetja, visoka posojila so odplačevali vse težje. In vendar je večina posojilojemalcev izpolnjevala vse svoje obveznosti do bank.
Vse do 15. januarja leta 2015, ko se je gospodarska rast sicer počasi že dvigala, a okoli 10.000 slovenskih posojilojemalcev, ki so svoja posojila vezali na švicarski frank, se je znašlo v hudih težavah. Švicarska centralna banka je takrat namreč odpravila zgornjo mejo vrednosti švicarskega franka, posojila so poskočila za okoli 30 % in posojilojemalci so bili po letih odplačevanja posojila zadolženi že več kot takrat, ko so ga najeli.
Ujeti v posojilni primež
Posojilojemalci teh posojil niso mogli več odplačevati, neplačani obroki so se kopičili, v medije pa so prihajale žalostne zgodbe o izgubljenih domovih, razpadlih družinah in celo izgubljenih življenjih. Eksistenčno ogroženi posojilojemalci so se organizirali in ustanovili Združenje Frank, da bi se skupaj uprli nezakonitemu bogatenju bank. Prepričani so namreč, da jih banke niso ustrezno obveščale o tveganjih ter da so izkoristile nevednost posojilojemalcev.
Banke so posojilojemalcem kot rešitev predlagale pretvorbo posojil v evre, a ta predlog zanje ni bil sprejemljiv, saj, kot so zapisali v Združenju Frank: »To dejansko pomeni nov kredit v evrih. Kreditojemalce ta 'rešitev' znova prestavi na začetek, saj smo banki najprej odplačevali obresti, glavnice kredita, ki se je zaradi rasti tečaja švicarskega franka močno povečala, pa številni sploh še nismo začeli vračati. Zato smo po nekaj letih odplačevanja lahko danes dolžni višjo vsoto, kot smo jo ob najemu kredita prejeli.
Tudi nepremičnina, s katero smo zavarovali kredit, vezan na tečaj švicarskega franka, je danes najverjetneje vredna manj, kreditna sposobnost marsikaterega kreditojemalca pa manjša. Pod trenutnimi pogoji bank bi s pristankom na konverzijo tako odplačali dva kredita namesto enega.« V izvršilnih postopkih upnikov banke terjajo neplačane zneske kreditov in sodišču predlagajo prodajo zastavljenih nepremičnin. Slovenska sodišča prve stopnje so v preteklosti bankam ugodile in mnoge nepremičnine nekdanjih posojilojemalcev so končale na sodnih dražbah, družine pa so ostale brez strehe nad glavo.
Zaradi 'kredita v švicarjih' v roke Švicarjem
Medtem je ena izmed bank, kjer so posojilojemalci najemali tvegane 'kredite v švicarjih', državna NLB lani okoli 100 milijonski paket dolga svojih komitentov prenesla na švicarsko družbo DDM Holding oziroma DDM Invest AG. Družba za odkup terjatev je dolg odkupila za manj kot petino vrednosti. Koliko posojilojemalcev se je zaradi 'kreditov v švicarjih' znašlo v tem švicarskem paketu, javnosti ni znano, prav tako ne višina posameznih dolgov fizičnih oseb. Odvetnik Robert Preininger, eden izmed odvetnikov posojilojemalcev, pojasnjuje: »Dolgovani zneski so zelo različni. Značilno je, da se glavnice teh kreditov kljub večinoma rednemu odplačevanju zaradi tečajnih razlik in konstrukcije kreditov, da se v prvih letih odplačevanja odplačujejo pretežno obresti, praktično podvajajo. Banke so izplačevale kredite v domači valuti in tolikšno naraščanje glavnic kreditov predstavlja nedopustno bogatenje bank, njihov čisti zaslužek, ki se neposredno zrcali v ekonomskem, socialnem in osebnostnem uničenju številnih kreditojemalcev in njihovih širših družin. Te družine živijo krepko pod socialnim minimumom in na pragu revščine, kredite pa odplačujejo kljub temu, ker se bojijo, da bodo izgubile streho nad glavo. To traja že leta in leta. Številni so zaradi hudega stresa tudi zboleli. Poleg tega se takšne povečane glavnice nato še obrestujejo, kar pomeni, da ljudje plačujejo dobršen delež obresti na denarne vsote, ki jih nikoli niso prejeli (na tečajne razlike), določene banke pa ob vsem tem še obračunavajo razlike med nakupnim in prodajnim tečajem tuje valute.«
Po nekaterih podatkih naj bi bilo med več tisoč dolžniki, katerih dolg je NLB prodala švicarski družbi, tudi precejšnje število novinarjev, športnikov in celo politikov. Preininger poudarja še, da njegove stranke niso mogle dobiti posojil pri bankah v domači valuti, temveč samo z valutno klavzulo v CHF, ali pa so v primeru vezave na švicarski frank dobile višje posojilo. Pri čemer je šlo seveda za bolj tvegano posojilo, kar bi moralo negativno vplivati na njihovo kreditno sposobnost, in ne obratno: »Takšno početje bank je bilo v direktnem nasprotju s pisnimi zahtevami Banke Slovenije iz tistega časa o izredni tveganosti tovrstnih kreditov za kreditojemalce (in ne torej za banke). Pri tem vse stranke brez izjeme na sodiščih izpovedujejo, da so jim bančni referenti zagotavljali, da so tečaji stabilni in da ni pričakovati večjih nihanj tečajev, kar je bilo v času evforije ob prevzemanju evra 'kot hranilca vrednosti denarja' tudi splošno prepričanje v javnosti. Čeprav so npr. banke že od junija leta 2005 dalje prejemale izrecna opozorila Banke Slovenije, da je CHF na nizki ravni in da je pričakovati njegovo krepitev. V zvezi s tem je Banka Slovenije opozarjala banke, da morajo biti posebej previdne pri tovrstnem kreditiranju. V praksi pa je bilo ravno obratno.«
Mariborski sodni presedan
Na začetku julija je sodba Višjega sodišča v Mariboru številne posameznike in družine, ki so se 'zakreditirali s švicarji', navdala z upanjem, da bodo svoje domove morda vendarle lahko obvarovali pred sodnimi dražbami, morda jih bodo lahko nekateri iztožili celo nazaj. Odvetniška pisarna Preininger je v izvršilnem postopku upnika DDM Invest AG iz Švice (prej NLB, d. d.) proti njegovi stranki – kreditojemalki po kreditni pogodbi, normirani v švicarskih frankih – namreč uspela s pritožbo na Višjem sodišču v Mariboru. To je razveljavilo sklep prvostopenjskega sodišča, ki je ugodilo banki upnici in zaradi katerega bi lahko kreditojemalka izgubila dom. Sklep mariborskega višjega sodišča je tako presedančna odločitev slovenskega sodišča, ki je v ključnem delu skladna z argumentacijo obrambe kreditojemalcev v odprtih sodnih sporih. Obramba namreč zahteva ničnost spornih pravnih poslov, saj da so zavajanje, neomejenost valutnega tveganja, špekulacija bank in tvegani bančni produkti za potrošnike nesprejemljivi.
Odvetnik kreditojemalcev Robert Preininger je s sklepom omenjenega sodišča razumljivo nadvse zadovoljen in napoveduje: »Odločitev Višjega sodišča v Mariboru po moji oceni pomeni preobrat v sodnih postopkih v korist kreditojemalcev. To nakazuje še nedavna nova odločitev mariborskega višjega sodišča.« Veliko poletno olajšanje za številne 'kreditojemalce v švicarjih', torej. Ti svojih dolgov ne želijo prevaliti na tuja pleča, zahtevajo pa, da del odgovornosti za zavajanje potrošnikov in trženje tveganih bančnih produktov prevzamejo tudi banke. Ne nazadnje so se same za ta riziko zavarovale. Posojilojemalci pa ne, saj se možnosti katastrofičnega valutnotveganega scenarija niso zavedali. Če bi se ga, 'kredita v švicarjih' bržčas nikoli ne bi najeli.
Resnična zgodba o posojilu v švicarskih frankih: Kot bi mi nekdo poslal smrtno obsodbo
Konec leta 2007 sem v NLB najela stanovanjski posojilo v švicarskih frankih (CHF). Želela sem kupiti svoje prvo stanovanje, šlo je za enoinpolsobno stanovanje za takrat kar nizko ceno. Ko sem prišla na NLB, sva s svetovalko ugotovili, da je moja plača prenizka za najem evrskega posojila v želeni višini. Potem je gospa rekla, da lahko želeni znesek dobim, če vzamem posojilo v CHF, da je obrestna mera nižja in še, da je CHF trdna valuta ter da bo pri višini anuitete verjetno prišlo le do manjših sprememb, enkrat gor, drugič dol. Ker prej še nikoli nisem slišala za posojilo v CHF, sem gospe popolnoma verjela. V pogovoru sem ji omenila, da živim sama s sinom, in gospa je ugotovila, da je to oteževalna okoliščina pri najemu posojila, a mi kljub temu ponudila posojilo v CHF. Gospa mi ni predstavila nobenih izračunov, ki bi pokazali, kaj se lahko zgodi, če se valutno razmerje med CHF in EUR spremeni.
In ves bančni svet je vedel, da se pričakuje ravno to. Dokazano je, da so bančniki vedeli, da je bil CHF takrat na zgodovinsko nizki ravni in da je njegova krepitev skoraj gotova. Na to je banke opozarjalo tudi Združenje bank.
No, ko sem podpisala pogodbo o najemu posojila v CHF, je bil tečaj 1,6 CHF za evro. Posojilo so mi izplačali v evrih. Nekaj mesecev pozneje, mislim, da v prvi polovici 2008, je NLB nehala dajati posojila v CHF in švicarski frank se je kmalu začel krepiti. Vsakih nekaj mesecev sem na NLB spraševala, ali naj posojilo reprogramiram v EUR, ker se tečaj CHF stalno krepi. Vedno so mi odgovorili, da za to ni razloga, banka me o spremembah tečaja tudi nikoli ni obveščala. V začetku leta 2015, ko je švicarska centralna banka fiksirala tečaj na 1,2, se je moj obrok povečal za skoraj 100 EUR. Doživela sem šok. Zdelo se mi je, kot bi mi kdo poslal smrtno obsodbo. Ne najdem besed, s katerimi bi lahko opisala takratne občutke. In ne morem opisati olajšanja, ki sem ga občutila, ko sem v televizijskem dnevniku videla Aljo Pestar, sedanjo predsednico Združenja Frank, ki je povedala, da se ustanavlja skupina takih, kot sem jaz, da se bomo skupaj borili.
Pred nekaj leti sem se oglasila v Abanki na Bavarskem dvoru, ker sem razmišljala o tem, da bi tam vzela evrsko posojilo in poplačala posojilo v CHF. To ni bilo izvedljivo (tudi zato, ker je vrednost nepremičnin na trgu padla). Svetovalka je rekla, da pozna veliko zgodb o posojilih v CHF in da so tisti, ki so jih dajali, po njenem mnenju kriminalci ter da je njihovo vodstvo že pred letom 2007 prepovedalo dajati posojila v CHF. Zato so baje izgubili veliko komitentov, a odločitev vodstva je ostala enaka. Ocenili so torej, da gre za preveliko tveganje, in so to upoštevali. NLB, naša sistemska banka, pa tega ni upoštevala.
Mislim, da lahko neka ustanova obstaja samo, če ji ljudje lahko zaupamo. Če ji ne moremo zaupati in ogroža naš obstoj, ni več razloga za njen obstoj, vsaj v normalni (pravni) državi ne.
V začetku leta 2016 sem ostala še brez dolgoletnega delovnega razmerja. Zdaj delam honorarno in zaslužim manj. Če se v kratkem ne bo kaj spremenilo, bom verjetno morala oditi v tujino, da bom lahko plačala vse svoje stroške.
Danes, ko sem poplačala že skoraj polovico zneska posojila, je moja glavnica glede na trenutni tečaj namreč še vedno za nekaj tisoč evrov višja od izhodiščne glavnice leta 2007.
Besedilo: Slavka Brajović
Fotografije: Shutterstock
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol
