Večinoma je tako zato, ker se bojimo, da nas bodo obsojali in obravnavali kot 'manjvredne' ali da nas ne bodo imeli za dovolj sposobne, da bi napredovali. Žal je v nekaterih delovnih okoljih to še vedno žalostna resničnost.
Cyndi Bennett, zagovornica duševnega zdravja na delovnem mestu in ambasadorka osveščanja o kompleksni PTSD, je v blogu na CPTSD Foundation zapisala svoj pogled na temo z zornega kota vodilnih v podjetju.
Vodje nimajo dovolj osebnega poguma
"Z vidika vodenja mislim, da pri takšnih pogovorih na delovnem mestu obstaja določeno nelagodje. Morda si mislimo: 'Nisem strokovnjak. Kaj če rečem kaj narobe? To ni bilo del mojega usposabljanja za vodstvene delavce. Naj jih napotim na kadrovsko ali vire za duševno zdravje in naj se s tem ukvarjajo oni.'
Številna podjetja imajo v svoji letni anketi zaposlenih vsaj eno vprašanje, v katerem sprašujejo, ali se zaposleni počutijo dovolj sproščeni, ko govorijo o svojem duševnem zdravju v delovnem okolju. Pogosto je to ena od postavk z najnižjimi ocenami v anketi.
Nato dobronamerni menedžerji ustvarjajo akcijske načrte za obravnavo teh povratnih informacij, ki vključujejo zagotavljanje, da njihovi zaposleni vedo, kako dostopati do virov podjetja ali usposabljanja za dobro počutje, ki ga najdejo v sistemu za upravljanje učenja.
"Težava torej ni v pomanjkanju informacij. Težava je v pomanjkanju osebnega poguma kot vodij. Ko se kot vodje počutimo nelagodno pri teh pogovorih, pogosto želimo to 'dejavnost' dodeliti nekomu drugemu." Brene Brown pravi: 'Pogumni vodje nikoli ne molčijo o težkih stvareh.' Kaj to pove o nas kot vodji, ki se izogiba čustveni povezavi z zaposlenimi? Zanimivo je, da je negotovost, ki jo zaposleni izražajo glede delitve svojih skrbi za duševno zdravje s svojim vodjo, pogosto ista negotovost, ki jo doživljamo kot vodje. Tudi vodje se počutijo negotove glede delitve svojih težav z duševnim zdravjem s svojimi ekipami, ker ne želijo, da bi jih ti gledali postrasni, ali pa se bojijo, da bi bila njihova sposobnost vodenja postavljena pod vprašaj. Ampak ravno vodje, ki jih najbolj spoštujem, so tisti, ki odkrito delijo svoje težave z duševnim zdravjem in tudi kažejo, kako se s temi težavami spopasti, ko se pojavijo."
Ljudje pogosto bolj spoštujejo pogum
Ni vam treba podrobno opisovati težav z ljudmi, da bi sporočili vpliv teh težav na vašo sposobnost dela, nadaljuje Bennett.
"Na tej točki moje poti zdravljenja sem precej odprta glede deljenja svojih težav z duševnim zdravjem s kolegi in drugimi vodji. Ugotavljam, da ljudje pogosto bolj spoštujejo pogum, ki sem ga pokazala s svojo transparentnostjo in ranljivostjo, namesto da bi me obsojali ali gledali zviška name. Svoje kolege vodje pozivam, da se sprijaznite z nelagodjem, da se pokažete za svoje zaposlene in da si pustite prostor za njihove težave in bolečino. Ne potrebujete magisterija iz svetovanja, da bi poslušali in vprašali: 'Kako lahko pomagam?' Svojim sodelavcem želim povedati, da se vam ni treba boriti sami. Niste sami. Niste edini, ki se bori z anksioznostjo, depresijo, travmo ali drugimi težavami z duševnim zdravjem. Zdravimo se v kontekstu skupnosti. Boste pogumni in prosite za pomoč? Boste zaupali ljudem, s katerimi ste zgradili odnose, da bodo imeli prostor za vaše težave? Vsi včasih potrebujemo pomoč. Nisi zlomljen, nesposoben ali 'manjvreden' ... si človek. Vidim te. Slišim te. POMEMBEN SI. Zanima me."
People are uncomfortable talking about their mental health in the workplace because they are afraid of being judged, seen as “less than,” or incapable.
— CPTSD Foundation (@cptsdfoundation) June 18, 2025
This article encourages trauma survivors to take on the role of leaders in talking about mental health. https://t.co/YGhq5rSCp0 pic.twitter.com/c0Nw1GCfnv
- Preberite si tudi: Lažni spomini - nova analiza kaže, da jih je težje ustvariti, kot se je nekoč mislilo