Zavestno starševstvo se začne z zavestnim sporazumevanjem že z dojenčkom

O tem, kako čim lažje navežemo pristen stik z dojenčkom, kako se sporazumevamo z njim (in smo resnično prepričani, da vemo, kaj nam sporoča), smo se pogovarjali s Suzano Murič, svetovalko za odnose v družini, ki spodbuja starše k povezovanju in širjenju zavestnega starševstva, saj naj bi le zavestno starševstvo vzgajalo zavestne otroke in pozneje tudi zavestne državljane.

Zavestno starševstvo se začenja z zavestnim sporazumevanjem že z dojenčkom. Prek komunikacije se z dojenčkom povežemo na globlji ravni. Oblikuje se medsebojni odnos, ki pri dobri komunikaciji temelji na zaupanju, kar je izrednega pomena za nadaljnji razvoj zdravih odnosov, samopodobe in tudi samozavesti. Že dolgo namreč vemo, da za dober odnos, tudi do sebe, ni pomembna le verbalna komunikacija; večjo težo kakovosti odnosa doda razvoj čustvene inteligentnosti.

Ko pobožamo trebušček

»Z dojenčkom sem začela komunicirati, ko sem izvedela, da sem noseča,« z božajočim glasom pove Suzana. »Povsem preprosto,« odgovori na vprašanje v mojih očeh, »prek srca, misli, tudi z govorom in z božanjem trebuščka. Dojenček je že v trebuščku zmožen vse to zaznati ... tudi dotik rok. Mogoče se sliši neverjetno, a ljudje smo energijska bitja in skozi roke lahko pošiljamo ogromne količine energije, ki se dotakne dojenčka v trebuščku.«

»Ali zato nosečnice podzavestno tako rade božajo svoj trebušček?« me zanima.

»Seveda, mama točno ve, kaj in kdaj njen otrok najbolj potrebuje, božanje trebuščka pa umiri tudi njo, če je razburjena, pod stresom ... Pozneje, po rojstvu, še vedno ohranjamo prvotno komunikacijo, ki pa ji dodamo še neposreden dotik, npr. božanje, masažo, (po)govor, komunikacijo s pogledom, kramljanje, posnemanje dojenčkove komunikacije in poslušanje dojenčka.«

Torej se z njim pogovarjamo, četudi nas ne razume? »Vsekakor. Lahko mu tudi pojete, berete, pripovedujete zgodbe ali se mu preprosto le smehljajte. In brez skrbi – dojenček nas razume, večinoma celo bolje, kot mi njega. Dojenčki namreč najmočneje zaznavajo vibracije, energije, počutje. Zaznajo lahko celo, ali je sporočilo iskreno ali se pretvarjamo. Seveda pa dojenčki zaznavajo tudi glas, celo prepoznavajo osebe po glasu, gibanje, glasnost zvoka ...«

Kaj vse naj dojenčku povemo?

»Povejte mu, kako se počutite ob njem, zaradi česa se tako počutite, kaj vam je še posebej všeč pri njem. Vsebina naj bo prijetna – ne pozabite, da s tem zapisujete podzavestne vzorce in prepričanja. Ob koncu dneva mu lahko opišete dan, o čem sta se pogovarjala, kje in s čim sta se igrala in zabavala, kaj vaju je nasmejalo ... Osredotočite se na dogodke, in ne na predmete,« našteva Suzana in pomenljivo dodaja: »Prav vsak dan, najlepše je celo večkrat na dan, pa mu povejte, kako zelo ga imate radi, da ga sprejemate, da ga podpirate, da ga vidite, slišite, da je za vas neprecenljiv ... Vse te besede podprite s pozitivnimi vibracijami. Preden jih izgovorite, jih poskusite začutiti v svojem srcu.«

Nekatere ženske pravijo, da dojenčku povedo čisto vse, kar se jim dogaja v življenju; kot bi se pogovarjale z zelo poslušnim partnerjem, pravzaprav gre za monolog. Je to v redu ali ne? Suzana poudarja, da je pomembno, kakšno vsebino, sporočilo in vibracijo nosi monolog. »Vesele, srčne trenutke vsekakor delite z dojenčkom, to je celo priporočljivo, težje vsebine pa raje predelajte same ali jih zaupajte strokovnjaku. Je že res, da dojenček besed ne razume in verjetno je to razlog, da se nekatere mamice odločijo za to, da bodo vse povedale dojenčku in se bodo potem počutile bolje. A vsaka beseda, prav vsaka beseda, nosi svojo vibracijo, ki ji mi potem dodamo še vibracijo zgodbe,« strokovnjakinja opozarja, naj dojenčkov ne obremenjujemo s svojimi težavami.

Ko smo žalostni, dojenčku pa kažemo vesel obraz ...

Kljub vsemu moramo biti iskreni, ali kot pravi Suzana: »Če pred dojenčkom ali otrokom skrivamo svoje neprijetne občutke, otroci to razumejo, kot da ni v redu biti žalosten, jezen, prestrašen ... in da je v redu, da se pretvarjamo. S tem ponotranjijo, da je z osebo nekaj narobe, če je npr. žalostna. In pozneje se ne bodo znali spoprijeti z neprijetnimi čustvi, temveč jih bodo potlačili,« opozarja Suzana na 'globalni problem' zahodne družbe ter dodaja: »Tovrstno pretvarjanje ima hkrati tudi negativen vpliv na zaupanje med starši in dojenčkom ter pozneje otrokom.«

Kaj naj torej naredimo, če nočemo dojenčka obremenjevati s svojim slabim počutjem? »Vse v življenju išče ravnovesje, tudi naše počutje. Če se ne počutimo dobro, nam telo največkrat sporoča, da nismo dovolj dobro poskrbeli zase. Če ne želite, da vas dojenček vidi, in imate možnost umika, lahko v drugem prostoru poskusite kakšno sprostilno tehniko, in ko se boste počutili bolje, se vrnite k dojenčku,« svetuje Suzana.

Pa vendarle se včasih ne moremo umakniti ... »Čuječnost in srčna komunikacija nas povežeta s sedanjim trenutkom in pomagata izstopiti iz neprijetnih čustev. Lahko ju izvajamo ob prisotnosti otroka. Sicer pa raztresenost, žalost, jeza, ljubosumje niso negativna čustva, so le čustva, ki nam kažejo, na katerem področju še nismo dovolj močni, zato so nas določene okoliščine vrgle iz ravnotežja. Zato je pomembno, da se naučimo svoja čustva sprejeti, in ne potlačiti.

Prva pomoč ob čustvenih stanjih, ki nas vržejo iz tira

»Najprej moramo vzpostaviti stik s sabo,« pravi Suzana. »Se umiriti in misli osredotočiti na sedanji trenutek. Začutiti moramo svoje telo ter se povezati s svojim srcem. Sliši se zapleteno, vendar to počasi postane del nas, tako kot dihanje. Vajo lahko treniramo pod prho, na sprehodu, med dojenjem, pred spanjem. Ko to usvojimo in se povežemo s sabo, poskušamo v srcu (ne le v telesu) začutiti, kar je v nas tisti trenutek. In zapomnite si, ni napačnih občutkov, le sprejeti jih moramo in pustiti tam, kamor sodijo – v preteklosti ali prihodnosti. Potem se osredotočimo na sedanji trenutek in se posvetimo sebi, dojenčku in občutkom, ki so povezani z njim. Iz misli jih moramo spustiti v srce, kot rada rečem, saj je to dejansko treba začutiti v srcu. Prek srčne povezave svoje občutke pošiljamo dojenčku in opazujemo, kako se odziva. Za začetek je najbolje, da to počnemo v mirnem okolju in takrat, ko se dojenček dobro počuti. Ko opazimo, da se dojenček odziva na naše sporočilo, lahko poskusimo tudi obratno – ne le videti, kaj sporoča, temveč tudi začutiti. Hitreje gre, če na začetku to počnemo tako, da dojenčka položimo na levo stran prsi – srce na srce. Ta tehnika nam omogoča, da izstopimo iz motečih vplivov okolice in delujemo le na podlagi verovanj in prepričanj,« je na kratko razložila učenje komunikacije s seboj (sogovornica poudarja, da je najprej pomembno, da znamo slišati sebe) in dojenčkom Suzana Murič, ki kot svetovalka za odnose v družini staršem pomagam odkriti in rešiti podzavestne vzorce, ki jih omejujejo pri tem, da bi lahko živeli srečno družinsko življenje, ponuja podporo staršem, ki si želijo navezati stik z otrokom ali s partnerjem, staršem pomaga vzpostaviti pravilno komunikacijo z otroki ali s partnerjem, mamice spodbuja k povezovanju in širjenju zavestnega starševstva, starše uči srčne komunikacije in 'mindfulnessa' ter se zavzema za uvedbo 'mindfulnessa' in joge v vrtce in šole.

Prepoznajmo dojenčkova sporočila

»V očeh dojenčka lahko vidimo, kako se počuti, z jokom nam sporoča, da je npr. lačen, utrujen ali ga kaj boli, s stegovanjem rokice proti nam nam sporoča, da si želi naše bližine. Pozneje že zna s prstom pokazati, kaj si želi. S tem, ko poskuša posnemati naš govor, nam sporoča, da se želi pogovarjati z nami, Suzana razlaga, kako prepoznati dojenčkova sporočila. Pa vendarle dojenčki včasih kričijo, vreščijo. Nevzdržno. »Jokajo, ker jih kaj boli, ker so lačni ali preprosto, ker se ne počutijo v redu. Z jokom nam sporočajo, da potrebujejo našo pomoč ali prisotnost, kličejo na pomoč, ker še ne znajo poskrbeti zase. Takrat jih stisnemo k sebi in jih nahranimo, jih potolažimo, masiramo trebušček, če jih boli, jim pojemo in jim dajemo čustveno podporo.

Če ima dojenček krče, mu lahko pomagamo z masažo trebuščka, tudi z eteričnimi olji proti krčem, s toplim obkladkom iz olja. Vsekakor pa je takrat treba biti ob otroku, s tem mu sporočamo, da ga imamo radi, da nam je pomemben in da mu želimo pomagati. Ko dojenčka nekaj boli ali je v čustveni stiski, je dobro, da smo čim bolj povezani z dotikom direktno prek kože, in ne prek oblačil. Ko otrok na svoji koži čuti neposreden dotik in našo toplino, se njegov občutek varnosti poveča, stres se zmanjša in posledično se stanje začne umirjati.«

Največjo vrednost sporočila nosi njegova vibracija

»Največjo vrednost sporočila, ne glede na to, ali je podano verbalno ali neverbalno, nosi vibracija, s katero podpremo to sporočilo,« nadaljuje Suzana, ki dodaja, da je neverbalna komunikacija bistveno močnejša in edina, ki jo otrok razume. »Dojenčku posredujemo sporočila z glasom, barvo glasu, mimiko, dotikom, s pogledom, z nasmehom, z rokami (mahanje, ploskanje ...), s svojo prisotnostjo, s poslušanjem, s tem, da mu damo prostor in čas za njegov odziv, z odzivom na njegovo komunikacijo ... Vsekakor pa ne gre zanemariti verbalnega sporazumevanja, ki je pomembno za razvoj komunikacijskih veščin. Otrok ne nazadnje začne ponavljati besede za nami. Z verbalno komunikacijo pa otroku sporočamo tudi, da ga vidimo, slišimo in sprejemamo njegov način sporazumevanja, najlažje to naredimo s posnemanjem njegove komunikacije.«

Pogovarjajmo se, a ne prehitevajmo

S komunikacijo z dojenčkom gradimo komunikacijske veščine, ki se pri dojenčku zelo pospešeno razvijajo v drugi polovici 1. leta. Dojenček nas zelo rad posnema, zato se veliko pogovarjajmo z njim, in ko začne izgovarjati prve besede, mu namenimo dovolj časa, poslušajmo, kaj vse nam želi sporočiti, ne prehitevajmo in ne zasujmo ga s še več besedami, ker ga bomo zbegali in se bo umaknil iz komunikacijskega odnosa,« opozarja pred našimi prevelikimi pričakovanji in željo, da bi otroku dali še več, kot v resnici zmore, Suzana Murič.

O tem, kako komunicirati s svojim dojenčkom, se boste lahko s Suzano Murič pogovarjali tudi v Knjižnici Antona Tomaža Linharta v sredo, 5. 10., ob 10. uri. Delavnica je brezplačna, vabljene ste skupaj s svojimi dojenčki.

Besedilo: Petra Arula // Fotografije: shutterstock, osebni arhiv

Novo na Metroplay: Vidnost in varnost v prometu: "Zgoditi se mora 'aha moment', da spremenimo svoje navade"