Zdravstvenik Matjaž Marinč: "Delo na urgenci je nekaj posebnega!"

Matjaž Marinč je diplomirani zdravstvenik. Če bi bil ženska, bi bil diplomirana medicinska sestra. A sam sebi reče točno tako – sestra, ker je to, kot pravi, ustaljena praksa, navada. Še kot študent je začel delati na urgenci pred 11 leti. Zakaj ravno urgenca, sem najprej vprašala, ko sva se dva dni pred dnevom D pogovarjala na enem od urgentnih hodnikov, kjer vsak dan na zdravniško pomoč čaka okoli 80 bolnikov. »Delo na urgenci je nekaj posebnega. Tu se ves čas nekaj dogaja. Ima svoj tempo. Tempo, ki ga ne zmore vsak. Mi vidimo vsa bolezenska stanja, tega na posameznih bolnišničnih oddelkih ne doživiš.« Urgenco si je sprva predstavljal tako, kot smo si jo najbrž vsi, tako, kot je prikazana v televizijskih serijah in filmih.

»Veliko je res podobnega, sploh to, da ves čas nekdo nekam hiti sem ter tja kot brezglava kura. A verjemite, zelo dobro vemo, zakaj hitimo.« Delo je izjemno naporno, obremenjujoče. A Matjažu za zdaj ustreza. Ker ima svoje delo rad. »V tem času, ko je zdravstvo rak rana naše družbe, je vse težje. Mi smo vstopna točka v zdravstveni sistem, imamo prvi stik z bolniki, zato v nas vidijo vse slabo, kar je slabega v zdravstvu. Še sploh, ko jim poveš, da bodo čakali šest, sedem ur.«

»Včasih si vse, samo človek ne.«

Matjaž, medicinske sestre, zdravniki, strežnice, čistilke niso čisto nič krivi za razmere v našem zdravstvu. Tam so, da pomagajo po najboljših močeh, ko jih najbolj potrebujemo. »Na običajen delovni dan imamo od 70 do 100 pacientov. Morda se ne sliši veliko. Ampak vsak pacient je v ambulanti na pregledu najmanj 20 minut. Sledijo diagnostične preiskave, dajanje terapije, kontrole in opazovanje bolnika. Vse skupaj podaljša čas obravnave.« Oddelki so namreč zapolnjeni, bolnišnica je premajhna, zato je za bolnike v akutnem stanju treba vse diagnostične preiskave in terapije opraviti že na urgenci. To pa čas čakanja najbolj podaljša. »Trudimo se, da gre čim hitreje, mora pa seveda biti strokovno. In včasih s težkim srcem bolniku povem, da bo treba čakati več ur. Vendar tako je. Tako je za vse.« Resnica je pač taka: urgenca je za nujna stanja – življenjsko ogroženi bolniki imajo absolutno prednost. Če morate na urgenco, boste v povprečju čakali šest ur. Čakanje nas spravi v slabo voljo, to je razumljivo. Nekaterim pa pošteno zavre kri. Vse več je verbalnega nasilja.

»Včasih te kdo tudi udari. Pri sprejemnem okencu sem bolnika prosil, naj na listek napiše svoje ime, ker je bilo tako bučno, da ga nisem slišal. Pa me je razburjen udaril po roki. To je bil bolnik, ki ni bil življenjsko ogrožen. Zanimivo je, da so tisti, ki so najbolj bolni, najbolj potrpežljivi.«

Zgodbe, ki jih piše urgenca

Čez dan na internistični urgenci delajo tri ekipe, ponoči dve. Ekipo sestavljajo zdravnik, medicinska sestra ali zdravstveni tehnik in administrator in bolničar. Imajo 12-urne izmene. To pomeni, da imajo 12-urni dnevni termin, naslednji dan 12-urnega nočnega, zatem pa 36 prostih ur. »Nas, ki na urgenci delamo že dlje, poleg veselja do dela tu zadržuje tudi urnik. Meni osebno veliko pomeni, da nisem v službi čisto vsak dan. Da imam dovolj časa zase, da prevetrim glavo.« Matjaž kolesari, čim več časa poskuša preživeti zunaj, v hribih, v gozdu, na zraku. Rad ima glasbo. Igra klavir. To je čas, ko poskuša pozabiti tudi najbolj žalostne zgodbe, ki jih piše urgenca. »Najhujše so smrti. To te sesuje. Takrat imaš cmok v grlu.« In mladi, ki so bolni. »Nikoli ne bom pozabil fanta, bil je hematološki bolnik. Nenehno je krvavel. Ni umrl pri nas, ampak pozneje na oddelku. A je že pri nas na urgenci vedel, da odhaja. Rekel nam je, naj ga pustimo umreti. Teh besed ne bom pozabil.« Ali kdaj joka, me zanima. »Tu na urgenci še nisem. Če bi me zvilo, bi se umaknil. Se pa zgodi, da koga od mojih sodelavcev in sodelavk kakšna zgodba globoko zadene. Takrat se umakne in zjoče.« Z leti in izkušnjami, pravi, se utrdiš. A zgodbe nosiš s seboj.

Osamljeni v prazničnih dneh

»Verjamem v psihosomatiko. V šali pravim, da denimo bolečina v prsih pride zaradi pomanjkanja ljubezni. Potem se pa res zgodi, da pride gospa s takšno bolečino, s tesnobo v prsih. In po pogovoru ti zaupa, da imata z možem težave.« Tesnobnih in paničnih napadov je iz leta v leto več. Ob praznikih so pri številnih še močnejši in izrazitejši občutki samote, osamljenosti in zapuščenosti. »Takšni nas na silvestrovo pogosto obiščejo.« Zaposleni na urgenci si ta dan poskušajo narediti poseben, tako da si privoščijo malce boljšo večerjo, če jim jo seveda sploh uspe pojesti. Opolnoči reševalci na avtomobilih prižgejo lučke in sirene, skupaj odštevajo in nazdravijo. »Meni osebno ni težko delati za silvestrovo, bi pa bil malce žalosten, če bi delal za božič. Takrat sem raje z družino.«

Svetla prihodnost

Na urgenci v prihodnost zrejo z optimizmom. Končno se jim obeta selitev v nove prostore, kjer bo vsaj za bolnike bolje poskrbljeno, več prostora bo za zasebnost, varnost. Zato tudi bolnikom polagajo na srce, naj mislijo in živijo pozitivno. Želeti si biti zdrav, ceniti zdravje, imeti rad ljudi, uživati v lepih trenutkih ... to je čarobna palica, ki pripomore k zdravju. To palico pa vsak nosi pri sebi, le najti jo je včasih težko.

Epilog silvestrovanja

1. januarja letos nam je Matjaž poslal kratek opis silvestrskega dogajanja na urgenci. »Noč je bila kar pestra, a smo poskrbeli za prijetno vzdušje. Do polnoči ni bilo veliko bolnikov, le nekaj z bolečinami v trebuhu in prsih. Po polnoči pa se je urgenca tako napolnila, da je bila vrsta vse do jutra. Alkoholnih opojev ni bilo prav veliko, je bilo pa veliko dela na terenu, zato letos nismo dočakali tradicionalnega sprevoda reševalnih vozil z lučkami in sirenami. V zgodnjih jutranjih urah smo imeli še dve reanimaciji, k sreči obe uspešni.«

Besedilo: Maja Sodja // Fotografije: Helena Kermelj

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord