Zelemenjava: Menjava semen in sadik je dober primer skupnostne prakse

V uvodu zapisani stavek morda zveni kot iz cenenega oglasa, s kakršnimi nam želijo izvabiti denar iz žepa. Vendar Zelemenjava nima nobenih tovrstnih skritih namenov. »Zelemenjava ni društvo ne zavod, kaj je šele pridobitna organizacija,« pojasnjuje Sara Čok, »to je zgolj neformalna skupina ljudi, ki so ugotovili, da so na domačem balkonu ali vrtu posadili malce preveč te ali one rastline, in bi sadike, raje kot da jih vržejo proč, zamenjali za sadiko kakšne druge rastline.«

S prsti v prsti

Vse skupaj se je začelo pred nekaj leti, ko je Ormožanka Darja Fišer oddala doktorat. »Ja, Darja je 'mama' zelemenjave,« prikimava Čokova, sicer krajinska arhitektka, ki se je iz domačega Kopra preselila v Ljubljano. »Darja si je v trenutku preobremenjenosti zaželela, da bi svoje prste lahko zarila v pravo prst. Zaželela si je, tako kot si v današnjem prehitrem tempu življenja zaželijo številni, da bi imela stik z naravo.«

Fišerjeva, ki z vrtičkarstvom in gojenjem rastlin prej ni imela nobenih izkušenj, je najprej prebrala kup literature, potem pa v stanovanju v Ljubljani posadila različna semena. Začela je z baziliko, sledila pa so še druga zelišča in zelenjava ‒ paradižnik, paprika, bučke, jajčevci, grah ... Nenadoma je ugotovila, da ima stanovanje polno lončkov s sadikami. Tako polno, da je to postalo že moteče. Povabila je prijatelje na večerjo in jim podarila sadike, saj se ji je zdelo škoda, da bi jih vrgla stran, oni pa so predlagali, da bi to idejo razširili.

»Tako je leta 2013 prišlo do prvega čisto naključnega dogodka Zelemenjave, kot so poimenovali menjavanje sadik,« pove Čokova. »Zaradi zanimanja je Darja v Ljubljani kmalu organizirala še eno srečanje. Nekdo je prinesel stol, drugi mizo, tretji pručko in nanje smo postavili svoje lončke s sadikami, ki smo jih želeli zamenjati za kakšno drugo sadiko. Ko je zmanjkalo prostora, pa smo jih razpostavili kar po pločniku.«

Širitev osnovne zamisli

Tako je nastala tudi spletna stran www.zelemenjava.si in profil na Facebooku, ki omogoča hitro izmenjavo informacij, po Sloveniji pa je bilo od takrat v več kot 30 krajih organiziranih kar veliko 'zelemenjavnih' dogodkov. »Ljudje se povežejo in se dogovorijo za srečanje, pri čemer je edino pravilo to, da gre za blagovno menjavo sadike za sadiko,« pove sogovornica.

»Mi pri taki organizaciji s svojim znanjem in izkušnjami le pomagamo tistim, ki želijo dogodek organizirati.« Z 'mi' ima Čokova v mislih sebe in druga dekleta, vse prostovoljke, ki skrbijo, da ostaja zamisel o Zelemenjavi živa. Fišerjeva, ki je zaposlena na Oddelku za prevajalstvo na ljubljanski Filozofski fakulteti, zaradi pomembne mednarodne funkcije to pomlad namreč ni imela več časa za gibanje, ki se je v nekaj letih lepo razširilo po Sloveniji.

»Darja je dala javni poziv, saj je želela, da bi kdo nadaljeval delo, ki ga je opravljala še z nekaj dekleti,« razloži Čokova. »Želela je, da bi kdo prevzel skrb za organizacijo dogodkov in za koordinacijo ljudi, ki jih zanimajo povsem konkretne stvari ‒ na primer, kaj narediti, da se polži ne lotijo solate, izvedeti, zakaj jim čili ni vzkalil, kaj je šlo narobe, da paradižniki, posajeni v loncu na balkonu, niso dozoreli ...« Tako delo Fišerjeve poskuša nadomestiti peščica prostovoljnih posameznic, ki si želijo v istem ritmu nadaljevati fenomen 'vrtičkarstva'.

Brez posebnih programov

Zelemenjava je lep primer skupnostne prak­se, ki v časih, ko je postalo urbano vrtičkarstvo zelo priljubljeno, dobro uspeva in se širi. Tako ne gre več le za izmenjavo semen sadik, ampak tudi za viške zelenjave in drugih vrtnih pridelkov. Zelemenjavni dogodki se odvijajo na različnih lokacijah. »Organiziramo jih na lahko dostopnih krajih. Navadno gremo v kakšno kavarno in prosimo, ali bi lahko pri njih organizirali srečanje,« pravi Čokova. »Lani smo to izpeljali na prostem, dobili smo se na Špici ob Ljubljanici. Bilo je res lepo srečanje.«

Letošnji prvi dogodek, izmenjava semen, je potekal 8. marca v kavarni Vegan v Ljubljani, sledilo pa mu je oziroma mu še bo več srečanj po Sloveniji. Aprila bo potekala menjava sadik, pozneje pa še izmenjava pridelkov in plodov, ki bo potekala na isti dan v različnih slovenskih krajih, jeseni pa bo podoben dogodek, namenjen izmenjavi pridelkov za ozimnico. »Zelemenjava je prerasla začetne okvire,« pravi Čokova, »saj je bila številnim Darjina osnovna ideja tako všeč, da so želeli srečanje organizirati v svojem kraju. Zelemenjalci so torej aktivni udeleženci, ki h gibanju in dogodkom dejavno prispevajo. Brez njih ne bi bilo nič.«

Spletna stran in profil na Facebooku sta dobrodošli virtualni platformi, ki omogočata resnično srečevanje in medsebojno izmenjavo informacij ter izkušenj med ljudmi, ki jih zanima, kako v hektičnem sodobnem vsakdanjiku tudi v mestnem okolju pridelovati zdravo hrano, začutiti stik z naravo, dobiti občutek, da so nekaj pridelali z lastnimi rokami, se srečevati in povezovati s podobno mislečimi. »Veseli smo vsakega, ki ga to zanima,« pravi Čokova.

Sama pa je vesela možnosti, ki jih ponuja stanovanje za Bežigradom, kamor se je pred kratkim preselila. »Imam manjši vrtiček, kjer so možnosti za gojenje zelenjave čisto drugačne kot v mojem prejšnjem stanovanju,« pravi. »Z veseljem gledam, kako mi poganjajo sadike. V prejšnjem stanovanju sem imela balkon, a vzgajati na balkonu sadike, če imaš dva mačka, kot ju imam jaz, ni preprosto. Zdaj je to nekaj čisto drugega.«

O kakšnih posebnih strategijah in dolgoročnih vizijah Zelemenjave po besedah sogovornice ni mogoče govoriti. »Nobenih vnaprej zastavljenih ciljev in programov nimamo, želimo le prisluhniti pobudam, ki prihajajo iz skupnosti in pomagati pri stvareh, za katere se v nekem času ali okolju izkaže širši interes. Ne nazadnje gre za preprosto organizacijsko logistiko, ki jo zmore tudi neizkušen lokalni organizator. Nas pa seveda veseli, da je bila na konferenci, ki jo je pred kratkim v Velenju organiziral geografski Inštitut Antona Melika, Zelemenjava omenjena kot ena boljših samoniklih praks urbanega vrtičkarstva v Evropi.«<

Besedilo: Marjan Žiberna // Fotografije: arhiv Zelemenjave

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču