Zaradi strahu pred bolečino smo minljivost odrinili od sebe in postala je nekaj, česar se moramo strašno bati. Tako ne vemo več, da je hkrati tudi trenutek popolne jasnine srca.
Lani sva si s soprogom po slabi zdravniški napovedi zrla v oči in poskušala razumeti, kaj se dogaja. In ker možgani v resnici ne morejo razumeti, sva lahko le čutila. Čeprav nama že prej ni šlo slabo, si vseeno nikoli nisva bila bližje. Nikoli nisva bolj iskreno čutila, da sva skupaj v slabem in dobrem. Bližina smrti pobere vse, in ko se ne utapljamo v bolečini, ostane samo pristna in preprosta ljubezen. Takšna, o kateri tiho sanjamo v globinah srca.
Z varne distance in po pozitivnem izidu slabih napovedih se večkrat vračam v ta trenutek. Ne da bi obujala bolečino in strah, ampak da me spomni na ljubezen, ki jo v resnici čutim do sebe, njega in življenja. Da začutim neopisljivo silo življenja, ki nas spremlja vsak trenutek, pa se izgubi pod kričečim vsakdanom. Ker ko je konec vsega, nam ostanejo le trenutki, ko smo bili iskreni in v ljubezni. Če je teh trenutkov dovolj, smo lahko kljub pogrešanju v miru, če jih je premalo, pa močno obžalujemo izgubljene priložnosti.
Nekje v svetu pomeni odhod osvoboditev in priložnost, da se veselimo za drugega in s tem sebi olajšamo žalovanje, saj je ljubezen močnejša od vsake bolečine. Tako mi potrjujejo tudi lastne izkušnje in številni terapevti, ki sem jih srečala. In čeprav z glavo ne moremo vedno razumeti zakaj, lahko s srcem začutimo, da je tako. Navkljub praznini, ki jo lahko zaceli le čas, nam to zavedanje odpre vrata do lastne odrešitve in do srčike življenja, kjer vemo, da je življenje neprecenljiv dar, ki ga nikar ne zapravimo za minljivosti.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču