Starejša ko sem, bolj me pri delu moti slaba klima.
Morda se z leti bolj zavedam, ko me kaj nažira. Ali pa je vzdušje v podjetjih zares vse slabše, kdo bi vedel. Čisto mogoče sem tudi jaz vse bolj občutljiva, ker sem utrujena, izžeta in razpeta med domom, službo ter obveznostmi vmes – napornejši ko je teden, krajša je moja zažigalna vrvica.
Če dobro premislim, je najbrž krivo vsega po malem. Ko še iščeš karierno pot, z navdušenjem nad novimi znanji in znanstvi zlahka nadomestiš primanjkljaj pozitivne energije v okolici. Toda z leti nekoč nedoumljivi delovni postopki postanejo delovna rutina, prijazni uvajalci in mentorji pa nič manj uničeni in zagrenjeni sotrpini.
Obenem se vsaj v moji branži zadnja leta kolektivi manjšajo in delovne obremenitve povečujejo. V takih okoliščinah se zlahka razplamti strah pred izgubo službe ali finančnih ugodnosti; in tam, kjer ti slednjič še fikus postane konkurent, ni težko vzbuditi ljubosumja, nevoščljivosti, zahrbtnosti, dvoličnosti in podobnih sovražnikov zadovoljstva, ki vzniknejo iz občutka ogroženosti ali opeharjenosti.
Srečo imam, da delam v kolektivu razgledanih, socialno občutljivih in prijaznih ljudi. Toda ker tudi nam zmanjkuje priložnosti, da bi se bolje spoznali, odkrito komunicirali, sodelovali in se razumeli – pri čemer bi na koncu najbrž ugotovili, da smo vsi v istem zosu in bi bili neprimerno močnejši, če bi združili moči –, se vse pogosteje tudi med nas zažira neki vrag, ki nam krade zanos.
Ali ni tako tudi v širši družbi? Kakorkoli, pred kratkim sem bila s sodelavci na knjižnem sejmu v Frankfurtu in našli smo krasne knjige. Vzeli pa smo si tudi čas za druženje in se pri tem opomnili, da delamo s čudovitimi ljudmi, ki so krvavi pod kožo – kar se mi zdi še neskončno pomembnejše, saj je (službeni) svet znova dobil barve.