Moč žensk je neizmerna. Je kot voda, ki ima različna stanja, potuje v krogu, vedno najde pot ter prinaša in podpira življenje.
Škoda je, kadar se uporablja za preživetje namesto za življenje. In kadar se tišči pod neskončnim bojem za prevlado. Ženska je namreč vir ljubezni in največja tragedija, ki se nam lahko zgodi, je, da zaradi lastne bolečine noče biti več. Da se zapre in namesto novega življenja pestuje svojo bolečino in gnev.
Bilo bi idealno, če bi nam svet kazal in podpiral naše resnične vsebine, a žal ni tako. Kar pa ne pomeni, da ni res. In da same ne moremo priti do prostora v sebi, kjer vse te vsebine čakajo, da jim vdahnemo življenje in spustimo, da tečejo v svet. V svet, ki se ločuje in združuje v prestrašene skupine, ki so skupaj zato, da so proti nekomu ali nečemu drugemu. Tudi proti pravi ženski. Tisti, ki se združuje zato, da tako krepi vse, kar je lepega v življenju in dobro za vse.
Ta je kljub stoletjem zatiranja v vsaki izmed nas še zelo prisotna. Spodaj pod vso kramo, ki nam jo ta izmišljeni svet tišči vsak trenutek pod nos. In včasih tudi same sebi. Moja želja je, da bi si vzele čas, obudile spomine, občutke, ki so predramili ta speči čudež v nas in ga varovale kot svetinjo v svojem srcu. Kot svetinjo, kateri smo v vsakem trenutku od danes naprej malo bližje.
S svojim notranjim svetom namreč ustvarjamo zunanje življenje. In če smo v sebi ljubezen, mir, spoštovanje, postane tako tudi zunaj. Tak je zakon življenja. In življenje je večje od vseh slabih izkušenj, ki nas hočejo prepričati, da to ni res. Vsaka ženska, ki si dovoli stik s tem notranjim delom sebe, vam bo povedala, da je tako. Naša resnična narava je namreč neuničljiva, saj je življenje samo.
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
