Včeraj sem se dobila s prijatelji, s katerimi se po malem srečujemo že dobrih 20 let – nekoč vsak dan, zdaj pa se vidimo takrat, ko se res dobro organiziramo. Življenje nas je namreč odneslo v različne smeri, in če bi se prvič srečali šele danes, sem prepričana, drug drugega niti ne bi opazili. Tako pa smo skupaj prepletli korenine in bomo – najbrž – neločljivo povezani vse življenje. Kakšna sreča, da je tako.
Le redka moja prijateljstva so prestala ta test časa. Z le redkimi prijatelji smo bili dovolj iskreni, da smo lahko prešli drobna nesoglasja, pa tudi večje zamere. Z zelo malo ljudmi se lahko sporazumevam na tako osnovni človeški ravni, da je čisto nepomembno, kaj počnemo sicer – kaj smo po poklicu, kje živimo in v kateri vrtec vozimo otroke. Celo to, ali imamo dober ali slab dan, se zdi odveč. Na vse manj ljudi se lahko zanesem in še manj ljudem zaupam. Toda temle mojim, ki so včeraj prilezli vsak iz svoje luknjice, da smo zmrzovali ob kuhanem vinu, včasih rečem kar moja družina ...
Pravijo, da je prijateljstva treba negovati. Ampak mislim, da je treba intenzivno vzdrževati zlasti znanstva – znanci radi pozabijo drug na drugega, medtem ko pravi prijatelji razumejo, da prijatelj vedno je, tudi če ga ne vidiš ali ne slišiš vsak dan. Pomembneje kot to, kolikokrat se organiziramo tako, da se naše poti prečkajo, je, da je takrat, ko se to zgodi, vselej prijetno. Pri teh ljudeh vedno vem, pri čem sem. Na prste ene roke jih lahko preštejem.
Vsak dan srečujem veliko ljudi in med nami so vezi vse plitvejše. Ne vem, ali je to posledica časa, v katerem živimo, ali moje starosti, ki mi z vsakim dodanim letom odebeli oklep. Ampak počasi razumem, zakaj je William Shakespeare napisal: »Zame, prijatelj dragi, ne boš nikoli star.« Čeprav bi sama raje rekla: Z vami, prijatelji dragi, ne bom nikoli stara! In kdor me zares pozna, ve, kako hvaležna sem za to.
Sicer pa srečno vsem! In zelo lepo praznujte!
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču