Urška Kaloper (Janina kolumna) o lepoti vsake posameznice

2. 1. 2017
Deli

Imam znanko, ki je tako zelo lepa, da čisto brez sramu buljim vanjo vsakič, ko se srečava. Ena tistih srečnic je, ki je dobro videti, ne glede na to, kako se obleče, naliči in počeše – čeprav mislim, da vse to vedno dela s prav posebno skrbnostjo. Preprosto se zdi, da ji pristajajo vse barve in kroji in da je čisto vseeno, s katerega profila jo pogledaš.

Kadarkoli ji občudujoče rečem, kako prelepa je, me pogleda, kot da sem padla iz vesolja. »Pa daj nehaj,« reče in zavije z očmi. »Velik nos imam, krive zobe in debel trebuh.« Ampak ne more skriti, da ji je poklon všeč.

Jaz pa čisto resno mislim: na njej je vse tako, kot mora biti.

Včasih, kadar stojiva pred čim, kar vsaj malo odseva, se zalotim, da naju primerjam. Tisto, kar občudujem, vzporejam s tistim, kar gledam vsak dan.

In seciram. Obe imava modre oči. Moj nos je manjši, zobje skladnejši. Postavi sta podobni. V čem je torej razlika, se sprašujem.

V hipu mi postane jasno. Ona sije. Ona vselej sije. Na njenem obrazu je mir, kožo ima gladko, spočito in pogled jasen. In ob harmoničnosti, ki jo oddaja, se zdi harmonično tudi vse na njej.

To je lepota, ki nima zveze z velikostjo ali obsegom, pravzaprav z ničimer, kar se da izmeriti z uradnimi merskimi enotami. To je lepota, ki prihaja iz zadovoljstva in pomirjenosti s svetom. To je lepota, ki temelji na samospoštovanju in skrbi zase. Ne, niti največje lepotice nikoli ne bodo priznale, da je na njih vse popolno – toda iz tega, kako ravnajo s sabo, se vidi, da so nepopolnosti sprejele, tako kot tale moja znanka, pa čeprav se kdaj šalijo iz njih.

Tipična ženska sem in ni mi vseeno, kakšna sem videti. Pogosto sem slabe volje, ko bašem vase »piškot preveč« ali preklinjam ličila, s katerimi ne znam narediti čudeža. Toda v resnici je piškot čisto nepomemben; ličila pa lahko naredijo čudež šele, ko jih nanesemo na obraz, ki je ponosen nase že brez njih.

In na to se moram večkrat spomniti.

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ