Ko sem bila še čisto majhna, sem si želela postati vzgojiteljica, da bi se lahko ves čas igrala, samo da mi takrat ne bi bilo treba nikogar ubogati, temveč bi morali vsi poslušati mene.
Ko sem nekoliko zrasla, sem najraje hodila v babičino pisarno. Občudovala sem jo, kako je s popolno urejenimi živo rdečimi nohti udarjala po pisalnem stroju in v obrazce zapisovala neskončna zaporedja števil. Še posebno fino se mi je zdelo, ko je kam pritisnila kakšen žig ali – kako vznemirljivo! – uporabila indigo papir.
Ko sem že hodila v šolo, pa sem začela sanjati o tem, da bom, ko bom velika, prodajalka knjig. Knjigarne sem oboževala, in če bi lahko šla tja vsak dan, bi bilo zame skoraj tako, kot če bi bil vsak dan božič. Prepričana sem bila, da lahko knjigarnarji preberejo vse, kar imajo v trgovini, in da nihče ne bi opazil, če bi si zvečer kako reč izposodila, zjutraj pa jo na skrivaj vrnila ... Seveda sem prav potihem sanjala tudi o tem, da bom nekoč še sama napisala knjigo, ampak to so bile tiste vrste sanje, ki jih samo previdno tipaš, da jih ne bi kako poškodoval.
Včasih, ko mi črni Peter že gleda iz ušes in bi legokocke najraje vrgla skozi okno, se spomnim na svoje prve sanje. Potem s hčerjo in sinom vržemo še eno partijo in se trudimo, da jaz poslušam njiju, onadva pa me ubogata.
Tudi kadar mi gora knjižnih rokopisov trka na vest, včasih spet postanem šolarka, ki se je želela opajati z vonjem novih knjig. Ali ko je pred mano prazen dokument, rok za oddajo besedila pa se mi smeji v vzvratnem ogledalu.
Priznam: včasih pomislim, da je treba paziti, kaj si želiš, kajti gorje, če se ti vse uresniči. Toda po drugi strani ni nikjer pisalo, da je preprosto živeti svoje sanje! Zato pomaga, če se v trenutkih, ko mi je najtežje, opomnim, da imam v resnici srečo. Uspehe, kot bi rekel Bruno Šimleša, pa je treba proslaviti!
Jaz to naredim tako, da iz predala izvlečem živo rdeč lak za nohte in v mislih pomežiknem babici.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču