Ženske, ki ljubijo preveč: "Strast je tem večja, čim večje je trpljenje"

Ko nas privlačijo čustveno ranjeni, premalo zainteresirani, nedostopni, kakorkoli že zasvojeni ali kako drugače nesposobni biti ljubeči ali skrbni moški, ljubezen enačimo z bolečino in postavljamo sebe na zadnje mesto. Takrat je čas za spremembo!

Robin Norwood je priznana ameriška terapevtka, ki je s svojo ikonično knjigo ’Ženske, ki ljubijo preveč’ postavila temelje razumevanja zasvojenosti z odnosi. Dolga leta je kot licencirana družinska terapevtka specializirano delovala na področju zdravljenja alkoholizma, nekemičnih odvisnosti ter soodvisnosti. Prav pri delu z ženskami, ki so se vedno znova znašle v razmerjih s čustveno nedosegljivimi, manipulativnimi ali nasilnimi partnerji, je prepoznala globlji vzorec – skrito obliko zasvojenosti, ki se skriva za krinko ‘ljubezni’ in ‘pomoči’ drugim.

Robin Norwood je skratka spoznala, da njene klientke niso ‘preveč ljubeče’, temveč da njihova ljubezen izhaja iz nerazrešenih ran iz otroštva – iz potrebe po potrditvi, premajhnega občutka vrednosti in kolektivne iluzije, da lahko s svojo ljubeznijo druge ‘popravijo’.

Potem je o tem napisala knjigo, ki desetletja razsvetljuje ženske po celem svetu in je bila do danes prevedena v več kot 30 jezikov. Pred dnevi je v slovenščini ugledala luč sveta tudi njena prenovljena izdaja, spremno besedo pa je k novemu prevodu pa je prispevala Sanja Rozman, dr. med..

Nerazrešene rane iz otroštva

Kako ženske, ki ljubijo preveč, sploh najdejo moške, s katerimi lahko nadaljujejo nezdrave vzorce odnosov, ki so jih razvile v otroštvo? 

Da si ženska, katere oče ni bil nikoli čustveno prisoten, najde čustveno nedostopnega moškega, ženska, ki je zrasla v nasilnem domu, pa moškega, ki jo nato pretepa, ni nekakšno skrivnostno naključje. Pri vseh možnih partnerjih, ki jih srečajo, vedno znova izberejo prav moške, s katerimi lahko nato plešejo ples, ki ga poznajo v otroštvu, medtem ko jih moški, katerih vedenje je bolj ali manj zrelo od tistega, ki so ga vajene, ne pritegnejo.

Včasih so temu fenomenu rekli, da se ljudje pogosto poročijo z nekom, ki je podoben materi ali očetu, ki jim je med odraščanje povzročal težave. Po mnenju Norwoodove ta koncept sicer ni povsem natančen. "Ne gre toliko za to, da je partner, ki ga izberemo, podoben mami ali očetu, ampak da s tem partnerjem lahko občutimo enake občutke in se soočamo z enakimi izzivi, s katerimi smo se spopadali med odraščanjem; lahko ponovimo vzdušje iz otroštva, ki nam je tako dobro poznano, in uporabimo enake manevre, v katerih smo se že tako dobro izurili. To je tisto, kar za večino od nas pomeni ljubezen. Ob osebi, s katero lahko plešemo vse nam znane gibe in občutimo vse nam znane občutke, se počutimo domače, udobno in čudovito ’prav’."

Ta skrivnostna domačnost, ko se srečata moški in ženska, katerih vedenjski vzorci se ujemajo kot koščki sestavljanke, je nadvse prepričljiva kemija. In če poleg tega moški ženski ponudi priložnost, da se spopade z občutki bolečine in nemoči iz otroštva, postane privlačnost skorajda neustavljiva. "Večja kot je bolečina v otroštvu, močnejša je želja po ponovnem doživljanju in obvladovanju te bolečine v odraslosti."

Ples v razmerjih, ki temeljijo na otroških ranah, so zgolj odrasla različica fenomena posttravmatske igre otrok. "Če je majhen otrok izkusil travmo, se bo ta kot tema v njegovi ali njeni igri pojavljala spet in spet, dokler se ne vzpostavi občutek, da to izkušnjo končno obvlada. Deklica, ki je bila operirana, lahko, na primer, pot v bolnišnico uprizori s svojimi punčkami, ta da z njimi enkrat odigra vlogo zdravnice, drugič pa pacientke, dokler se strah, ki je povezan s tem dogodkom, ne zmanjša dovolj. Ženske, ki ljubimo preveč, počnemo skoraj isto stvar: ponavljamo in ponovno podoživljamo nesrečne odnose, da bi jih naredile obvladljive in jih dokončno obvladale," v knjigi pojasnjuje Robin Nordwood.

In zato v odnosih v resnici ni naključij, v zakonu pa tudi ne slučajev.

"Me potrebuješ?" na skrivaj sprašuje ženska, ki ljubi preveč.

"Boš poskrbela zame in rešila moja težave?" je tiho vprašanje, ki se skriva za besedami moškega, ki bi jo izbral za svojo partnerko.

Partnerje si ženske, ki preveč ljubijo, čeprav nezavedno, izberejo prav na podlagi utripanj opozorilnih lučk, temu pa nato rečejo ljubezen, ki jo današnja družba, ki opeva strupene ideale ‘predanosti’, ‘brezpogojne ljubezni’, ‘velikega srca’, ‘požrtvovalnosti’ … in podobne romantične iluzije, še kako podpira. "V naših vsakdanjih pogovorih in vedenju se vedno znova odraža tiha kulturna predpostavka, da lahko z močjo svoje ljubezni nekoga spremenimo na bolje in da je naša dolžnost, če smo ženske, da to storimo."

Vsi se osredotočajo na to, kako pomagati, ta sistem prepričanj pa še kako pomagajo vzdrževati tudi mediji.

In kaj, če sploh kaj, ima z vsem tem ljubezen?

"Ženska, ki ljubi preveč, običajno čuti do moškega, ki je nemogoč, strastno ljubezen, eros. Ravno zato, ker je nemogoč, je tu toliko strasti. Za strast je potreben nenehen boj, potrebne so ovire, ki jih je treba premagati, ter hrepenenje po več, kot je na voljo. Strast (v angleščini ’passion’) dobesedno pomeni trpljenje, in pogosto se zgodi, da je strast tem večja, čim večje je trpljenje. Vznemirljive intenzivnosti strastne ljubezenske afere ne more nadomestiti nežnejše udobje stabilnega, predanega razmerja, zato bi se trpljenje ustavilo in strast bi kmalu ugasnila, če bi od objekta svoje strasti končno prejela to, kar si je tako goreče želela. Potem bi si morda rekla, da ni več zaljubljena, saj bi sladko-grenka bolečina izginila."

Medtem ko družba, v kateri živimo, ti dve ljubezni nenehno zamenjuje, so bili Grki njega dni pametnejši. Ko so govorili o ljubezni, so namreč razlikovali eros in agape. "Eros se seveda nanaša na strastno ljubezen, medtem ko agape opisuje stabilen in predan odnos, brez strasti, ki obstaja med dvema posameznikoma, ki se imata iskreno rada."

Globina ljubezni se tako ne meri z globino bolečine, temveč z vzajemnim spoštovanjem, pristnostjo in poštenostjo.

“Ljubezen ni drama, ki se nam zgodi. Je zavestna izbira prisotnosti, kjer ostajamo zvesti sebi in drugemu hkrati.”

Pot okrevanja je možna

Robin Norwood je s svojim programom številnim ženskam pomagala dokončno razumeti, zakaj ostajajo v škodljivih odnosih in kako lahko začnejo zdraviti bolečino ranjenosti iz otroštva, ki jih vedno znova ženejo v izbiro neprimernega partnerja.

“Če ne boste spremenili svojega vzorca odnosov, se boste v naslednjih letih zagotovo soočali s težavami. Toda v tem primeru se ne boste borili za rast, temveč le za preživetje. Izbira je vaša. Če se boste odločili za proces okrevanja, se boste iz ženske, ki ljubi nekoga drugega tako močno, da boli, spremenili v žensko, ki se ima dovolj rada, da preneha s to bolečino.”

Knjiga ’Ženske, ki ljubijo preveč’ je tu za to, da vas z jasnim in celovitim programom v 10 točkah vodi k osvoboditvi od toksične obsedenosti z moškim in k ustvarjanju odnosov, ki temeljijo na iskreni ljubezni in vzajemnem spoštovanju.

“Ne pozabite, da drugih ne morete spremeniti, lahko pa spremenite sebe.”

• Preberite si tudi: "Nikoli si nisem mislila, da bom jokala zaradi kavbojk."