Gledališka igralka Ajda Valcl opozarja: Ženske se s šovinizmom še vedno identificiramo

Ajda Valcl, režiserka predstave Dokler naju seks ne loči v izvedbi ansambla SLG Celje v sezoni 2015-16, v Celju, 14. aprila 2015. (foto: Foto: Uroš Hočevar Za Slg Celje) Foto: Uroš Hočevar Za Slg Celje
Vir: Story
13. 6. 2020

Ajda Valcl je gledališka režiserka mlajše generacije, ki je kljub mladosti že pustila svoj pečat v slovenskem gledališkem prostoru.

Ker ne mara delitve na moško in žensko umetnost, se je močno dotaknejo dela s tematiko ženskih odnosov. Zadnja predstava, ki jo je postavila na oder v SNG Maribor, je vedno aktualna Molierjeva komedija Šola za žene, na vrhu spiska del, ki bi jih rada režirala, pa je Sofoklejeva Antigona.

Vaš režiserski podpis najdemo pod predstavami večine slovenskih gledališč, kako to, da se ne ustalite v eni od hiš?

Vsi gledališki režiserji v Sloveniji, razen redkih, ki so še iz prejšnjega sistema, smo samozaposleni. To pomeni, da nobeden od nas ni stalno angažiran v kakšni gledališki hiši, ampak nas vsakič znova najemajo za posamezne projekte oziroma predstave, ki jih potem realiziramo pri njih kot gostujoči sodelavci. Tja pridemo, ko je projekt dovolj pripravljen, da lahko začnemo predstavo postavljati z igralci, ostanemo ves čas vaj, to je približno dva meseca, in po premieri spet gremo drugam.

Torej nimamo več hišnih režiserjev?

Včasih je bila praksa res drugačna in so bili režiserji, tako kot igralci, v hišah zaposleni. To je pomenilo, da so recimo 30 let v enem gledališču delali samo trije hišni režiserji. Izkazalo se je, da je sistem, pri katerem režiserji po gledališčih krožimo in se izmenjujemo, mnogo boljši. Vsak od nas namreč drugače dela z igralci, vsak od nas ima svojo estetiko in v gledališču nas zanimajo različne stvari. Na tak način se igralski ansambli po hišah srečajo z veliko različnimi pristopi, tipi gledališča, občinstvo lahko vidi raznovrstne predstave v svojih domačih gledališčih in mi se lahko oplajamo z vedno drugimi soustvarjalci. Mislim, da je tak sistem najboljši tako za ustvarjalce kot za občinstvo. Res pa je, da nam zaradi takšnega načina dela in statusa samozaposlenega, pri čemer druge alternative za režiserje sploh ni, veliko socialnih in ekonomskih pravic, ki jih imajo naši zaposleni igralski kolegi, umanjka. Čeprav so naše delovne obveznosti enako intenzivne, odgovornosti pa velikokrat še večje.

Zadnjo v nizu predstav ste ustvarili v SNG Maribor, in sicer Molierjevo Šolo za žene, v kateri se spopadete z zapletenimi odnosi med spoloma, seveda z žensko v podrejeni vlogi. Kakšen izziv je režirati skoraj 400 let staro besedilo z nedvomno univerzalnim in brezčasnim sporočilom?

Mene je ravno to, da gre res za 'brezčasno', torej skozi zgodovino ves čas potrjevano temo o ženski manjvrednosti, pognalo, da je treba to komedijo danes še enkrat uprizoriti. Dodano vrednost in provokativnost za današnje občinstvo sem videla ravno v tem, da prav 400 let star Moliere spregovori stavke, ki jih ženske lahko o sebi slišimo še danes, da nas zmrazi, kako malo se je spremenilo v nekaterih glavah. Ne glede na to, da danes živimo v čisto drugem času, v drugem svetu, v svobodni in demokratični družbi, kjer imamo ženske enake pravice. Po vseh pravilih se ženske 'ne bi smele' identificirati z mlado junakinjo v naši predstavi, ko ji bodoči mož povsem brez dlake na jeziku pere možgane z idejami, da je njen spol nesposoben in po naravi manjvreden in da se mu mora zato v vsem podrediti in biti na voljo.

Pa vendarle se …

Res, kar pomeni, da se s šovinizmom še vedno zelo identificiramo, in srh me spreleti, ker to temo prepoznam kot univerzalno in brezčasno. Želela bi si namreč, da se tej komediji ne bi več smejala, da se ne bi več mogla identificirati z Molierjevo Agnes in da šovinizem Šole za žene ne bi bil več brezčasen, ampak da bi ta tekst lahko postal zaprašen in nezanimiv za nas, da bi lahko mirno utonil v pozabo kot nekaj, s čimer sta čas in družba opravila.

Ženska tematika in igre z žensko v glavni vlogi so vam tudi sicer ljube. Ker ste ženska?

Ne vem. Zase sicer ne bi rekla, da sem posebej 'ženska' avtorica, me pa vedno ustvarjalno privlači nekaj, kar mi je blizu, kar se me dotakne. Ženska senzibilnost v umetnosti me lahko hitro nagovori, zdi se mi privlačna, razumem jo. Ampak v principu ne maram ločevanja in etiketiranja, tako tudi ne pristajam na 'moško' ali 'žensko' umetnost. Zame obstaja samo umetnost, ki pride do mene, ali pa tista, ki me pusti hladno. Enako je z vsemi drugimi stvarmi v življenju – ali so ali pa niso – ne glede na to, od koga, od kod, kdaj in zakaj.

Vam plavanje, ki ste ga trenirali v mladosti, kaj pomaga pri disciplini, ki jo gotovo potrebujete pri svojem delu?

Plavanje je garaški šport. Človek vsak dan ure in ure prebije v bazenu za to, da po več mesecih izboljša rezultat za kakšno sekundo ali včasih še manj. Zjutraj pred šolo je treba ob 5.00 vstajati in skočiti v mrzlo vodo, treba je spustiti druženja in zabave, treba je plavati vsak dan, tudi ko se ti ne ljubi, ko si preutrujen, ko si žalosten, ko imaš naslednji dan tri teste, ko te vse mišice bolijo – kar je skoraj ves čas, ko bi raje bil kje drugje ... Tako da človek postane precej ponižen.

Pri ustvarjanju pa je tako, da vsaj jaz svoje delo dojemam na dveh vzporednicah. Prvi del je kreativnost, ki nima toliko opraviti s samo pridnostjo, ker kreativnost oziroma prave ideje niso stvar, ki bi jo lahko priklicala z disciplino ali jo prisilila, da se dogaja takrat, ko bi to hotela. Drugi del mojega poklica pa zahteva logistično in strateško menedžiranje, se pravi, dogovarjati se je treba za projekte, jih izpeljati, organizirati vse sodelavce, z njimi pripraviti projekt, urediti svoje urnike tako, da so vse ideje realizirane ob pravem času, poskrbeti za naslednje sezone, brati nove tekste itd. In tu mi zelo pridejo prav vse veščine, ki sem se jih naučila pri športu.

Sta si trdo delo v športu in umetniško ustvarjanje v čem podobna?

Za oboje je dobro, če ne celo ključno, da ima človek veliko notranjega ognja in veselja do tega, kar počne.

Ste se kdaj preizkusili kot televizijska ali filmska režiserka?

Ne, to pa ne. Sicer se mi zdi zanimivo razmišljati o tem, kaj pomeni za režiserja prevajati vsebino v filmski jezik, ampak so to bolj fantazije, načelna vprašanja. Film in gledališče sta si po eni strani podobna, po drugi pa povsem različna umetniška medija. Imata tudi povsem različen študijski program, sprejemne izpite na Akademiji in način dela. Igralci lažje prehajajo z enega področja na drugo, režiserji pa težje in tudi bolj redko. Več je primerov, ko filmski režiserji začnejo delati v teatru, kot obratno.

Je kakšno delo, ki si ga posebej želite režirati?

Trenutno bi se z največjim veseljem lotila Sofoklejeve Antigone. Zanjo je vedno pravi čas, ta čas, v katerem smo se znašli zdaj, pa sploh.

Napisala: Neža Kreutz // Fotografije: Uroš Hočevar, Damjan Švarc, Peter Uhan

Nova Story že v prodaji

Story

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri