Položaj ženske v Sloveniji: Svojega vpliva in moči ne izkoristimo

Katarina Bervar Sternad s Pravno-informacijskega centra (PIC) nevladnih organizacij zagotavlja, da ženskam s pravnega in sistemskega vidika ne gre slabo. Hkrati pa doda, da je lahko razlika med sistemsko ureditvijo in prakso precejšnja.

Zadovoljivo splošno stanje

Bervar Sternadova pravi, da imamo ženske v Sloveniji na ravni države in zakonodaje, tudi v primerjavi z drugimi državami Evrope, zagotovljene zadovoljive razmere, ki nam omogočajo, da uresničimo svoje osebne in družbene interese. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (Surs) je tako 60 odstotkov diplomantov na letni ravni ženskega spola, 45 odstotkov žensk pa tvori delovno aktiven del prebivalstva. Poleg tega se življenjska doba žensk podaljšuje in po samooceni iz leta 2013 smo s svojim življenjem malenkost bolj zadovoljne od moškega dela prebivalstva.

Pomanjkanje informacij

Kljub dobremu izhodišču pa Bervar Sternadova jasno pove, da točnih podatkov o položaju žensk v Sloveniji nimamo. PIC že vrsto let skupaj z EU opozarja, da je uradnih podatkov iz dejanskega življenja premalo ali pa so preveč pomanjkljivi, da bi pokazali resnične razmere. V ta namen poteka ustanovitev novega organa v vladi, ki bo deloval tudi v tej smeri, saj je za vsako načrtovano spremembo pomembno pridobiti podatke, na podlagi katerih se določijo ukrepi, ki dejansko ustrezajo okoliščinam, s katerimi se srečujejo državljani na dnevni ravni. Doda, da je to še posebno pomembno za ranljivejše skupine, kot so žrtve nasilja, matere samohranilke in vse tiste, ki zaradi kratenja osnovnih človeških pravic ne morejo doseči ravni, ki bi jim omogočala uporabo vseh naštetih možnosti.

Vsaka četrta po dopolnjenem 15. letu je žrtev nasilja!

Po podatkih Evropske unije je vsaka četrta ženska po 15. letu žrtev ene od oblik nasilja, ki se najpogosteje zgodi v domačem okolju. V zadnjih letih se poleg fizičnega, psihičnega in spolnega nasilja namenja pozornost tudi ekonomskemu nasilju, ki v osnovi pomeni, da je žrtvi odvzeta pravica do razpolaganja s svojim dohodkom ali upravljanja tega. Tudi ta ni 'tako nedolžen', saj je eden od razlogov, zaradi katerega je žrtvam onemogočen odhod iz nasilnega okolja. Hkrati v številnih primerih ekonomsko nasilje v nasprotju z drugimi oblikami nasilja še ni ozaveščeno kot kratenje osebnih pravic in se premnogokrat jemlje kot normalen del življenja.

Pomoč

Kljub trudu vlade in nevladnih organizacij v obliki pravnih določil in drugih mehanizmov pomoči ranljivejšim skupinam ostajajo te še vedno tiste, ki potrebujejo največ pozornosti. Vendar pa smo za preprečevanje nasilja, dodaja Bervar Sternadova, odgovorni vsi kot družba in ni samo zakonodaja tista, ki se mora ukvarjati s tem vprašanjem. Ob prijavi nasilja imamo mnogo zakonskih in sistemskih rešitev, ki poskrbijo za žrtve, vendar pa se v primerih, ko žrtve nimajo ustrezne podpore iz okolja, lahko na dolgi rok izkaže, da samo to ni dovolj, da bi jim trajno zagotovili boljše življenje. Dejanski odhod iz kritičnih okoliščin je namreč le začetek procesa, ki naj vodi do bolj kakovostnega življenja, in je veliki meri prepuščen posamezniku in socialni mreži; te pa tisti, ki potrebujejo pomoč, praviloma nimajo.

Družinsko delo – 2,25 ure neplačanega ženskega dela na dan

Družinsko delo je z vidika zadovoljevanja vsakodnevnih potreb najpomembnejša oblika neformalnega dela. Raziskava, ki jo je leta 2014 izvedla Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), je pokazala, da slovenski moški opravijo največ gospodinjskega dela v svetovnem merilu, kljub temu pa ženske opravijo 2,25 ure več neplačanega dela dnevno od moških.

Podrobnejše raziskave trdijo, da večino monotonih, rutinskih opravil, ki jih je treba izvajati vsak dan, opravijo ženske. Moški pa poleg fizično napornih opravil prevzemajo prijetnejša dela, kot je igranje z otroki in podobno. Pri ženskah, ki se želijo enakovredno udejstvovati na področju kariere, se zato spletajo neformalne mreže pomoči prijateljic, sorodnic in najetih pomočnic in varušk. Na PIC pravijo, da drugih rešitev trenutno ni, problem pa se spet pojavi pri tistih ženskah, ki si tega finančno ne morejo privoščiti.

Poklic gospodinja? Materinstvo ali kariera?

Gospodinjska dela, skrb za otroke in dom so kljub vsem spremembam še vedno močno podcenjeni, tudi na ravni države. Sistemske ureditve za to področje ni, čeprav je tudi v smislu države skrb in vzgoja novih državljanov eden pomembnejših vidikov njenega obstoja. Čeprav drži, kakor pravi Bervar Sternadova: »Vsak razvojni cilj, tudi globalen, se začne doma. Ločevanje odpadkov in globalne podnebne spremembe ali pa enakost med spoloma.« Primerno ovrednotenje vloge gospodinje in matere bi izdatno pripomoglo k splošnemu blagostanju vseh državljanov.

Čeprav je na površju videti, kot da v Sloveniji ni dilem, povezanih s predajo karieri in materinstvu, ostaja dejstvo, da ima dan samo 24 ur in da odločitev, čemu bomo namenjale svoj čas, ni preprosta. Kljub spodbujanju »družini prijaznih podjetij«, ki se z delovniki in obveznostmi prilagajajo družinskemu urniku, so ta v manjšini, kar pomeni, da mora prenekatera mati v Sloveniji nenehno usklajevati ali pa celo izbirati eno na račun drugega, včasih tudi zgolj zaradi preživetja.

Darjina zgodba

Darja, 42-letna mati samohranilka, opravlja delo v sferi, kjer trenutno ne zaposlujejo, zato je morala odpreti lastno podjetje. Svoje delo zelo rada opravlja, vendar je v globoki stiski, saj je nenehno razpeta med vlogo matere in udejstvovanjem v razvijanju svojih potencialov v karieri ter skrbjo za materialni vidik vzdrževanja lastnega podjetja.

Pravi: »Na nekem nivoju sem zelo razočarana. Ko sem se odločila za materinstvo, nisem pričakovala, da se bom znašla v taki čustveni in finančni stiski glede svojega življenja. Svoji starševski vlogi se nimam namena odpovedati in večkrat občutim strah, da bom zaradi odsotnosti svoj del opravila slabo. Po drugi strani rada opravljam kreativno delo, v katerem sem dobra in je tudi moj vir zaslužka. Vendar zaradi vseh obveznosti, tudi togosti davčnega sistema, preprosto ne vem, koliko časa bom še zdržala pod vsemi pritiski. Na srečo sin odrašča. Sicer razumem, da časi niso najbolj rožnati in da smo v prvi vrsti odgovorni vsak zase, a preprosto ne verjamem, da je to vse, kar se da narediti za to, da se zmanjša in olajša pritisk na zaposlene mame. Sploh glede na to, da se na veliko spodbuja rojevanje novih državljanov, v času odraščanja pa je polno nekih ovir, ki rušijo osnovno stabilnost v življenju.«

Kje sta ženska moč in angažiranost za boljši danes?

Takih in podobnih zgodb je še mnogo. Brez dvoma ženske v Sloveniji nismo v slabem položaju, saj imamo vsaj v pravnem smislu na voljo mehanizme, ki nam zagotavljajo odskočno desko za samouresničitev doma in v družbi. Kljub temu ostaja, predvsem iz prakse, občutek, da smo še vedno preobremenjene, podcenjene v svojem prispevku in se hkrati premalo zavedamo, da smo v svojem bistvu nosilke novega življenja in da imamo na družbo večji vpliv, kot si mislimo.

Katarina Bervar Sternad o ženski moči pove: »Komuniciramo veliko, pravzaprav ves čas. Vendar pa se moramo odločiti, ali samo govorimo ali pa iščemo rešitve za svoje težave.« In se pri tem zavedamo, da vse šteje in da se moč začne pri tem, da se na dnevni ravni zavedamo svojih odločitev; kaj bomo brali, kaj kupovali, kaj bomo delali, kje bomo preživeli svoj prosti čas in o čem se bomo pogovarjali s svojimi prijatelji.« Sistemski mlini potrebujejo svoj čas, da uzakonijo spremembe za boljši jutri. Do takrat imamo čas, da, kot ženske to počnemo iz roda v rod, sledimo svojemu notranjemu ustroju, ki ni naravnan na zunanji blišč na račun drugega in na destruktivnost, ampak na rešitve, ki so dobre za vse, povezujejo nasprotja in krepijo družbeno in osebno blagostanje. Raje danes kot jutri.

Rdeči šotor

Ana Drevenšek je ustanoviteljica Rdečega šotora, ki se ukvarja z žensko na telesni, psihološki in duhovni ravni. Iz teorije in prakse nam je posredovala svoj pogled na položaj žensk v Sloveniji:

Sodobne ženske smo se izgubile nekje med osvoboditeljskim duhom feminizma in zadušljivim poneumljajočim vplivom neoliberalnega kapitalizma. Ženske smo se prerinile iz inertnega položaja manjvrednih članov človeške družbe in se prebudile iz spanja, v katerem smo verjele, da je naša drugorazrednost naravna. Toda ravno v trenutku, ko bi naše gibanje (osvoboditev) lahko s svojim delovanjem navdihnilo družbo, jo prerodilo z osvežujočo in humanizirajočo energijo osvoboditeljstva, obrodilo družbeno in individualno koristen sad: več solidarnosti, ukrotitev militarizma, omejitev materializma, se je ženskemu gibanju zgodil kapitalizem, kot pravi feministka Naomi Wolf.

Ženske smo danes nekje na razponu od hladne kastrirajoče karieristke do zmedene delavke mame brez občutka lastne identitete in lastnega smisla, ki je razpeta med poteševanjem potreb zdaj eni zdaj drugi 'stranki' (ena delo, druga družina), do redkih, a še zmeraj obstoječih primerov 'hčerk patriarhata', ki so ponosne na svojo drugorazrednost. Kot veliko težavo sodobnih žensk vidim, da je naše povsem legitimno iskanje svoje identitete, osmišljanja svoje družbene vloge in bogastva duševnih globin zastrupljeno s kapitalistično spočetim new ageem in kulturo samopomoči.

To širi individualistično izoliranost in večni občutek nezadostnosti (kajti cilj takšne kulture je potrošništvo, in ne osvoboditev) in odreka ženskam osmišljajoči in osvobajajoči občutek, ki ga daje solidarnostno usmerjeno iskanje. Toda upanje obstaja; dokaz za to so ženske, ki jih srečujem na krogih v Rdečem šotoru.

To so ženske, ki spoznavajo slepouličnost kapitalistične 'duhovnosti' in želijo svoja naročja napolniti s sadovi zemeljske ali ženske duhovnosti, kot smo jo poimenovale – sadovi, ki rastejo iz iskanja korenin, skrbi za oplemenitenje zemeljskih procesov, ki so bili do zdaj dojemani kot manjvredni in neduhovni: telo, rojevanje, spolnost, družbenost, sočloveškost.

Besedilo: Maja Grilc
Foto: Goran Antley, Shutterstock

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec