Zgodba Ane Raščan o nasilju v družini: Modrice izginejo, brazgotine v srcu ostanejo

Ena od številnih družin v Lendavi. Navzven trdni zidovi hiše, znotraj udarci, strah, bolečina, zamolčane besede in zlomljena srca. Oče se je domov vračal pijan, izvajal fizično in psihično nasilje nad mamo in otrokoma. Mama je poskušala zaščiti družino in se boriti, kakor se je sama najbolje znala. In prestrašeni deklici. Nič dolžni, nič krivi, a vseeno zaznamovani za vse življenje. Ena od njiju se je odločila spregovoriti javno. Ana Raščan, novinarka, televizijska voditeljica in igralka, ki kljub težkim življenjskim preizkušnjam verjame v dobro, v odpuščanje, ljubezen in moč, ki jo nosi s seboj.

Do 10. leta čustveno ni obstajala

»Ko se ozrem v svojo preteklost, se mi včasih zdi, kot da bi gledala film. Udeležena sem v dogodku, vendar v spominih ne čutim sebe. Na drugi strani pa se danes tudi ob povsem vsakodnevnih dogodkih v meni sprožijo 'sprožilci', ki občutke iz preteklosti slikajo kot zdajšnjo realnost, čeprav to ni,« razkriva Ana. Kot otroka jo je skoraj vsak večer v spanec 'pospremila' policija, ki je bila pri njih doma stalna obiskovalka, sleherno jutro pa se je spraševala, ali bo njena mama iz spalnice prišla živa.

»Kot otrok vidiš in doživljaš stvari drugače, bolj intenzivno. Takrat so tvoj edini svet starši, ki naj bi ti dali tisto, po čemer vsi hrepenimo, in kar je naša osnovna življenjska potreba – varnost,« pravi Ana. Posledice pomanjkanja varnosti, ljubezni in prikrajšanost za običajne družinske odnose se ji kažejo v vsakodnevnih situacijah. »Trenutki, ki jih običajen človek lahko čustveno predela in se z njimi spopade brez večjega napora, mi pomenijo veliko težavo. Moji odzivi so predvsem za vse tiste, ki ne poznajo mene in moje življenjske zgodbe, nenavadni in nepojasnljivi. V trenutku padem ven in si pri tem ne znam pomagati,« razlaga in dodaja, da jo spremlja občutek, kot da do 10. leta svoje starosti čustveno sploh ne bi obstajala. Zato se mora na novo učiti najosnovnejših stvari, tudi ljubezni.

Na poti po pomoč

Čeprav je Ana imela in ima še danes ob sebi dobre prijatelje, je morala poiskati strokovno pomoč. »Prijatelji ti namenijo tolažilne besede. Razume pa te lahko le nekdo, ki je doživel podobno izkušnjo ali usposobljen strokovnjak, ki pozna podobne zgodbe in ve, da tudi tvoji možgani delujejo drugače, saj posledično sprožajo drugačne reakcije kot pri 'običajnih' ljudeh.« Ana pravi, da se zaveda, da psihične težave ne bodo nikoli izginile. »Naučila se bom zgolj spoprijemati z njimi in jih predelati v krajšem času. Če sem za to, da sem predelala neki dogodek ali odziv nekoč porabila tudi teden ali mesec dni, včasih pa mi to niti ni uspelo, zdaj to storim v nekaj minutah. Tisto, kar občutim v danem trenutku, je le moja preteklost, realni trenutek tu in zdaj pa je povsem drugačen.«

Ana je spoznala, da je najpomembnejše in najtežje hkrati posvečanje sebi, osebna rast, medtem ko ji je bila psihoterapija v pomoč. »Mislim, da bi psihoterapevta moral imeti vsak človek, tudi če nima večjih travm v življenju, saj gre pri tem za pogovore, te pa potrebuje vsak posamez­nik. Tudi o antidepresivih se ne govori oziroma se lai­čno pripisujejo ljudem, ki so nori, kar je krivično in neinteligentno. Čeprav sem jih sama jemala le mesec dni, saj sem bila po njih apatična, brez lastnega jaza in osebnosti, kar mi ni bilo všeč, niso nič drugačni od drugih tablet, ki jih brez kakršnihkoli predsodkov jemljemo vsakodnevno. Pri migreni vzameš tableto proti bolečini za glavo. Prav tako ni nič drugače, če v primeru srčnih težav vzameš antidepresiv. Kot da se ljudje ne bi zavedali ali se skrivali pred dejstvom, da so ravno srčne bolečine dlje trajajoče in nič manj boleče od katerikoli drugih. Vsak mora najti svoje 'zdravilo'. Za nekoga je rešitev v pogovoru, za drugega v tableti, tretjemu ustreza nekaj povsem drugega,« pojasni iskreno.

Ko glas ni slišan

Ana opozarja, da je pomembno, da se o tem na glas spregovori, saj sta ravno pogovor in ljubezen edini stvari, ki pomagata in zdravita. »Tudi socialna omrežja, ki jih sicer na splošno ne podpiram, ker nas oddaljujejo od sočloveka in naših lastnih globljih čustev, mi pomagajo, da to svojo zgodbo delim in širim med ljudmi,« razloži. Pomemben, a hkrati izjemno težek korak je tudi odpuščanje. Ana je na to pot že stopila. »Čeprav je oče umrl že pred desetimi leti, sem mu šele lani, ko sva z mamo prvič obiskali njegov grob, odpustila oziroma naredila prve korake v to smer. Zdaj vsakič, ko se vrnem v rojstni kraj, odidem na njegov grob, prižgem svečko, zmolim in mu povem, da mu je oproščeno. Ne vem, zakaj je tako ravnal niti ali so bile njegove reakcije posledica morebitnih travm iz njegovega otroštva. Morda je bilo celo kaj tretjega. Pred nekaj dnevi sem tako prvič po 22 letih spet stopila v 'hišo groze in strahov', kot ji pravim, kjer se je vse dogajalo in v kateri smo živeli do mojega 10. leta.«

Želela si je sen Trnuljčice

Ljudje, ki so se ali se še spopadajo s travmami, pogosto pomislijo tudi na samomor. Ana je doživela te trenutke, ko si je želela predvsem, da bi izpuhtela ali zaspala in se zbudila čez čas, leta, ko bolečine več ne bi bilo. Ob mojem vprašanju, kaj misli, da jo je obdržalo na tem svetu, se Ana zamisli: »Morda se imam globoko v sebi rada. Všeč mi je moja drugačnost, ki jo opazijo in cenijo tudi drugi ter jo izražam na vseh področjih, kjer delam. Tudi prepričanje, da me v življenju čaka še veliko lepih stvari, me žene naprej. Številni mi rečejo, da sem močnejša, kot si mislim. Morda imajo prav. A sama moč dojemam povsem drugače. Nočem biti močna, ampak hočem nekoga, s katerim bi to moč lahko delila. Da ko bom nemočna, bo močen on, in se bom lahko naslonila nanj. Kljub temu da imam veliko prijateljev in da se z družino zdaj lepo razumem, je to lahko zgolj en človek, s katerim si v ljubezenskem razmerju. Intimni odnos je namreč nekaj povsem drugega kot družinska ali prijateljska ljubezen.«

Ljubezen

Ker pri mami in očetu zaradi okoliščin ni videla njune medsebojne ljubezni, se je tega morala naučiti sama. Prve občutke ljubezni je v njej sprožila šele nečakinja. Pozneje so se ti občutki stopnjevali in danes je Ana oseba z zelo močno intuicijo. »Prej me je bilo sram pokazati čustva. Zdi se, da se v meni šele zdaj prebuja otrok, ki spoznava svet in se vse uči na novo,« pravi Ana, ki je tudi med najinim pogovorom iskreno potočila nekaj solz. Po prvih soočenjih z lastnimi težkimi čustvi je ugotovila, da v resnici nima rada sebe oziroma je do sebe celo apatična, s čemer se je še težje sprijazniti in pozneje odpraviti.

»Ni treba, da imam ob sebi veliko ljudi. Zgolj peščica je dovolj. Ker sem bila v življenju prikrajšana za trenutke z družino, mi veliko pomenijo trenutki, ki jih preživim s svojimi dragimi. Hkrati pa mi še vedno postane težko, ko denimo na družabnih omrežjih gledam poplavo nasmejanih družinskih fotografij prijateljev. Ne da jim ne privoščim sreče, ampak me ob tem iskreno zaboli, ker vem, koliko sem zamudila in koliko še vedno zamujam.« Kaj pa ljubezen? »Že osem let sem samska, ker ne najdem tiste pike na i, ki bi moje življenje osrečila v popolnosti. Vse to je partner. Pa ne gre za to, da bi bila izbirčna ali moških ne bi bilo dovolj na voljo. Gre za to, da sem nepoboljšljiv romantik. Verjamem v usodno ljubezen, ko se z nekom začutiš v popolnosti,« misli razkrije Ana. In nadaljuje: »Kljub zdajšnjemu pestremu in aktivnemu dogajanju, v katerem sem nenehno obkrožena z ljudmi, in dejstvu, da sem rada sama, pa me ni sram priznati, da sem pogosto tudi osamljena. Neskončno si želim moškega, ob katerem bi se zbujala in ob katerem bi zaspala. Tudi posebne potrebe po otrocih nimam oziroma si jih želim, a tudi če jih ne bom imela, bo vse v redu. Pri tem ne gre za to, da bi se bala, da otroku ne bi znala dati. Gre zgolj za to, da če bom imela ob sebi ljubezen in človeka, s katerim ne bom obstajala le jaz, ampak midva, bo to povsem dovolj za mojo srečo.«

Besedilo: Tjaša Platovšek // Fotografije: Goran Antley, osebni arhiv

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču