Zgodba Laure Vasle: Ko nič več ni tako, kot je bilo. Pomagajmo!

5. 7. 2016 | Vir: Jana
Deli

Laura Vasle je svojo prvo rojstnodnevno svečko upihnila kot vsaka zdrava in radovedna malčica, obkrožena z družino in s pisanimi baloni. A kmalu nič več ni bilo enako.

Le dobrih šest mesecev pozneje so starši opazili, da nenadoma ne more več popolnoma odpreti veke desnega očesa. Najbrž posledica nedolžnega vnetja oči ob prehladu, so jim rekli in da bo kmalu bolje. Pa žal ni bilo tako. Povešeni veki so drug za drugim sledili znaki, da nekaj ni tako, kot bi moralo biti. Na sončen dan sva se sešla s Petrom Vasletom, očetom male Laure.

Življenje na Pediatrični kliniki

Tam preživijo skoraj več časa kot doma, odkar so Lauri po seriji nepojasnjenih zdravstvenih zapletov diagnosticirali redko vrsto tumorja. Tako redko, da morajo v lastni režiji vzpostavljati stike in plačevati za druga mnenja zdravnikov iz Bostona, zdravljenje pa jih bo, če bodo le zbrali dovolj sredstev, peljalo v Nemčijo na posebno protonsko obsevanje obolelega tkiva in morda še kam. Ampak najprej morajo končati kemoterapijo v Ljubljani.

»Težko je,« skomigne Peter in se potrudi z nasmeškom, »sam sem potreboval mesec dni, da sem sploh dojel, da je vse to res.«

Brez besed se gledava in kimava drug drugemu. Včasih je to največ, kar lahko. Potem mi začne pripovedovati njihovo zgodbo in vidi se, da jo je sebi in drugim povedal že mnogokrat. Da se jima je s punco rodila prekrasna punčka, čisto zdrava in živahna in koliko veselja in življenja je prinesla v vso družino. Od veselja žari in oči se mu svetijo od navdušenja, ko se spominja, da je, namesto po ravnem, shodila kar po stopnicah! In so ostale njeno najljubše igrišče, dokler je še lahko hodila.

Tumor v velikosti škatlice vžigalic

Nekaj mesecev po praznovanju prvega rojstnega dne pa se ji je po prehladu in vnetih očeh povesila veka na desnem očesu. Videla je sicer dobro, a veka je kar ostajala priprta. Kljub pregledom niso ugotovili, zakaj, zato so domnevali, da je to posledica vnetja, ki bo minila sama od sebe. Pa ni. Med čakanjem na slikanje z magnetno resonanco so se počasi začeli kazati še drugi znaki, da nekaj ni v redu. Laura je začela nenadoma čedalje manj uporabljati desno roko. Z levo je začela risati, prijemati predmete in čedalje večkrat ji je med hojo desna rokica mrtvo visela ob telesu. Kljub različnim zdravniškim pregledom je vzrok ostajal neznan. Tik pred prvomajskimi prazniki pa se je videlo, da se ne more več vzpenjati in spuščati po svojih najljubših stopnicah, in takrat za starša zdravniški pregledi, na katerih niso mogli ugotoviti vzroka vsem nenavadnostim, niso več zadoščali. Po vnovičnem pregledu je Laura končno dobila nujno napotnico za slikanje z magnetno resonanco v Celju. Vendar pa se je njeno stanje med prazniki toliko poslabšalo, da je dežurni zdravnik izdal nujno napotnico za Pediatrično kliniko v Ljubljani. Tam so jo takoj odpeljali na slikanje in našli razlog, zaradi katerega se je vsej družini življenje v trenutku obrnilo na glavo. Tumor v velikosti škatlice vžigalic, ki se širi v hrbtenjačo.

Delno zdravljenje z operacijo

Popoln šok, pa vendar tudi upanje, da se bo z ugotovljeno diagnozo in predpisanim zdravljenjem Laura pozdravila in bodo lahko zaživeli družinsko življenje v svojem domu, ki ga vsi tako zelo pogrešajo. Postavljeni diagnozi je sledila serija mučnih preiskav, priprav na operacijo in neprespanih noči. Med drugim so morali za identificiranje vrste tumorja čakati na mnenje izvedencev v Bostonu. Tam so potrdili, da gre za zelo redko obliko rabdoidnega tumorja. »Med operacijo so ji del tumorja odstranili,« spodbudno pokima Peter, »in to ji je sprostilo nogice.« Vendar pa se ni izšlo tako, kot so predvidevali. Desna roka je namreč ostala bolj ali manj negibna, saj se je med operacijo izkazalo, da se je tumor tako zažrl v živec, da še ni jasno, kako se bo to stanje dokončno rehabilitiralo.

In potem se je Lauri sesedlo še hrbtenično vretence ...

Za nameček je ponovno slikanje z magnetno resonanco pokazalo še, da se ji je iz neznanega razloga sesedlo hrbtenično vretence. »Zdaj jo nosim kot novorojenčka,« mi kaže z rokami, kako ji podpira glavico, ki je sama trenutno ne more več držati pokonci. Čutim, da se mi v očeh nabirajo solze, in njemu tudi, zato za hip umolkneva. Nad nama je poletno nebo brez oblačka in iz bližnjega šolskega igrišča do naju priplava vrišč otrok, ki se igrajo. »Zdaj smo na kemoterapiji,« nadaljuje preprosto in doda, kako težko se je odločati za svojega otroka, kako naj poteka zdravljenje. Da je ogromno informacij, nekatere so si tudi nasprotujoče, pa da na koncu nimaš kaj drugega, kot da poskusiš narediti vse, kar bi ji lahko pomagalo. In upaš, da bo telo zdržalo.

»No, dobro je to, da je tako mlada, če že mora tako biti. Ker se telo hitreje regenerira,« pokima. »Ampak vseeno je težko razumeti ... ravno dobro je shodila, sedaj pa leži tam ...« zamahne z roko in v isti sapi doda, da se ne sme razmišljati, zakaj je tako in zakaj ravno ona. Da živijo na deželi, jedo domačo zdravo hrano in počnejo vse, kar naj bi bilo dobro za zdravje, pa očitno včasih to ni dovolj. »In ne veš, zakaj. Tako pač je,« reče in kima zraven.

Očetova neverjetna moč in pozitivna energija

Potem se dolgo pogovarjava o vsem, kar spremlja takšne situacije v življenju. O tem, kako je vesel, da lahko toliko časa preživi s svojo hčerko, četudi ob bolniški posteljici. Kako čudovito partnerico in hčerko ima in da jim je globoko hvaležen, svoji družini, prijateljem in šefinji v službi, da jim stojijo ob strani. Pripoveduje, da je v tem času srečal ljudi, s katerimi so postali resnični prijatelji, in da nima besed, s katerimi bi lahko opisal, kako resnično in globoko spoštuje vse okoli sebe. Prizna, da je res, da je začel še bolj ceniti življenje in ljudi v svojem življenju, najbolj pa čas, ki ga preživijo skupaj, in da brez te izkušnje najbrž ne bi bilo tako. »Vedno sem se trudil biti uspešen. Poleg službe sem rad počel še druge stvari. Rad profesionalno fotografiram in od majhnega imam žilico, da pri tehničnih stvareh najdem napake in jih mimogrede popravim, tudi ko drugi že obupajo. Pred Laurino boleznijo sem si prizadeval, da bi si s tem služil denar. Zdaj pa je bolj malo časa za to. Res je ironično, da sem v teh okoliščinah ugotovil, da je denar malo vreden, hkrati pa pomeni vse, ko si z njim lahko privoščiš zdravljenje, ki bi bilo najboljše za Lauro.«

Takšne tumorje učinkovito zdravijo v Nemčiji

Pojasni mi, da je že v Nemčiji dosegljivo učinkovito zdravljenje tumorjev, ki je najmanj agresivno do telesa, in da ves čas išče informacije in najboljše rešitve, ki so trenutno na voljo.

Da partnerica po porodniškem dopustu ni dobila zaposlitve, čeprav ni bila prav nič izbirčna in da stroški ob takšnih dolgotrajnih zdravljenjih vrtoglavo narastejo. Da se zaveda, da jih čaka še dolga in negotova pot v vseh smislih, ampak da v takšnih primerih človek dobi moč, da zlepa ne obupa.

»Saj kdaj zvečer, ko si sam ...« zmaje z glavo, a takoj nadaljuje z novim zanosom in pove, da je srečal toliko ljudi, ki so doživeli izgube in težke preizkušnje, pa so premogli ogromno moči in poguma, da živijo naprej in jih neznansko ceni in so mu za zgled in navdih v življenju. In natančno tako čutim tudi jaz. Mimo besed bi na videz težko rekli, da nisva stara znanca, ki ob kavi ugotavljata, da je življenje, preizkušnjam navkljub, pravi čudež. In da je vsakomur izmed nas lahko tudi njihova zgodba v navdih, saj se dnevno srečujejo z odločitvami, ki si jih težko predstavljamo, in dejstvom, da želji navkljub nismo tisti, ki držimo vse niti življenja v svojih rokah. »Ampak to niti ni tako pomembno,« pravi Peter, »želim si samo, da bom vedel, da sem naredil vse, kar lahko.«

In vsaj zato lahko napišem, da mu bo brez dvoma uspelo. Po odhodu sem bila hvaležna, da me družina čaka zdrava doma in ne na intenzivnem oddelku Pediatrične klinike. Čeprav vem iz izkušenj, da je res, kar pravi Peter, da se v življenju lahko to prehitro spremeni. Hkrati pa sem bila hvaležna, da sem spoznala tako pogumnega in srčnega očeta in človeka, ki se mi je ob odhodu iskreno zahvalil za srečanje, potem pa s podarjenimi milnimi mehurčki veselo odhitel k svoji ljubi Lauri, ki bo ravno jutri dopolnila leto in pol. V mislih sem si predstavljala deklico, ki ji je prve korake uspelo narediti na stopnicah namesto na ravnih tleh. Od vsega srca želim, da to pomeni, da bo tudi sicer v življenju tako premagovala in premagala svoje izzive.

K temu pa lahko pripomorete tudi vi, dragi bralci in bralke. Če želite pomagati mali Lauri in njeni čudoviti družini do najboljše možnosti za zdravljenje, lahko to storite tako, da donirate denar na Petrov transakcijski račun (glej podatke za donacijo spodaj). Drugače pa vem prav zagotovo, da jim bo tudi iskrena misel za vse dobro pomenila več, kot je običajno. Običajno je namreč v družini Vasle dobilo drugačen pomen.

Denar za malo Lauro lahko nakažete na naslednji, v ta namen odprti račun:

  • Namen plačila: donacija
  • Pripis: Za Lauro
  • Št. Bančnega računa: SI56 0240 0209 8268 948
  • Peter Vasle, Ložnica 21, 3320 Velenje
  • BIC: LJBASI2X

Dodajamo še domači naslov

Besedilo: Maja Grilc

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju