Zgodba nekega odvisnika: Od heroina do eko kmetije!

Pa se je izkazalo, da je še kako živ, prijeten in razmišljujoč sogovornik. Pričakovala sem, da se bova iskreno pogovarjala o heroinu, izkazalo pa se je, da govoriva predvsem o skritih lepotah življenja. Takšnih, ki se razkrijejo tistim, ki skozi življenjske preizkušnje zorijo v modrost.

Kako to, da ste se odločili javno povedati svojo zgodbo?

Povedano po pravici, ne gre toliko za odločitev kot za to, da sem dobil priložnost spregovoriti o odvisnosti, kot sem jo doživel in raziskal v svojem življenju in sem jo pač sprejel. Danes je sicer heroinska odvisnost v medijih že popolnoma pozabljena in prežvečena tema, ki jo je nadomestilo na tone novih modernih odvisnosti, ki povzročajo nove ogroženosti in taktike reševanja. A na koncu je odvisnost samo ena. Kako in s čim jo spravimo v telo, je drugotnega pomena.

S tem se zelo strinjam. Kakšna je reakcija ljudi, ko jim poveste svojo izkušnjo s heroinom?

Moram priznati, da je danes večinoma pozitivna. Včasih pa ni bilo vedno tako. Stigma okoli težkih drog je zelo močna in strah v ljudeh je včasih zelo velik. Reakcija človeka, ki ga preplavi strah pred neznanim, pa je praviloma takšna, da je treba neznano potolči in uničiti. Pa naj gre za bivšega odvisnika ali pa za begunca. Ko sem se po heroinu začenjal postavljati na noge in bi najbolj potreboval sprejemanje, ga je bilo bolj malo. V določenih primerih je bila moja bivša odvisnost vse, kar so ljudje videli v meni, čeprav sem bil poleg tega še vse kaj drugega. Razumem, da so ljudje sumničavi, velikokrat samo zaradi fame o odvisnikih, ampak brez priložnosti človek težko pride na zeleno vejo.

Kako potem danes gledate na ta del svojega življenja?

Danes bi mi bilo celo malo smešno, če bi koga pretirano zmotil ta del mojega življenja. Po eni strani zato, ker je minilo že toliko časa, po drugi pa zato, ker nima več direktne zveze z mojim življenjem. Je pač izkušnja, zaključena zgodba, ki sem jo preživel. Mogoče je malo bolj ekstravagantna od izkušnje povprečnega človeka, ampak v osnovi je bila plod odločitev, ki sem jih takrat sprejel, glede na to, kar sem bil naučen in kar sem poznal. Seveda lahko to rečem tudi zato, ker se je končala brez pretiranih posledic in danes lahko živim 'običajno' življenje, čeprav še vedno 'malo po svoje'. (smeh)

Kaj mislite, da je razlog, da ste postali odvisni od heroina?

Razlogov je mnogo. Odraščal sem v generaciji, ko je bilo jasno, da greš v šolo, na faks in potem nekaj počneš. In jaz nisem imela pojma, kaj bi počel. Poleg tega si, ko si mlad, nekako neodporen proti pritiskom, pričakovanjem, kako naj bi živel, in meni se je zdel prestop v 'bolj resen' del življenja čisti kaos in nesmisel na način, kot mi je bil predstavljen. Tako da je bil tudi neke vrste upor, predvsem zato, ker je bilo videti, da ni nobene alternative ponujenemu standardu. To, da vedno obstajajo tudi druge poti in da nismo tako nemočni v življenju, mi je postalo bolj jasno komaj pozneje v življenju.

Droge pa so bile pobeg v drug svet, nadgradnja pobegov, ki sem se jih navadil že prej. Gnala me je tudi radovednost, s prijatelji smo brali knjige o drogah, malo eksperimentirali, poleg tega so bile droge prepovedane, kar je bilo dodatno vznemirljivo. Problemi so se pojavili pozneje, ko je postalo pretežko. Pretežko tudi za vso mojo okolico.

V kakšnem smislu?

S heroinom, kot z vsako drugo odvisnostjo, je na začetku tako, da deluje kot neki začasen blažilec problemov, ki jih imamo s samim sabo. Meni je na primer heroin dal mir, neko zatočišče, kjer ni bilo anksioznosti, nemira in stresov. Dal mi je neko smer, kako hočem funkcionirati v svetu. Seveda brez heroina. Ampak za kratek čas, potem, ko bi morali začeti krasti po trgovinah in početi stvari, ki jih nisem hotel, mi je postalo pretežko.

Je bil to razlog, da ste se odločili, da prenehate?

Tudi to. Po petih letih vrtenja okrog metadona, heroina in vseh zadev, ki spremljajo takšno življenje, sem imel enostavno dovolj vsega, zato sem šel na ljubljanski DTO (Oddelek za detoksizacijo). Tam sem si fizično očistil telo in potem odšel domov. Sam proces integriranja v življenje pa je trajal precej dlje.

Ste kdaj razmišljali, da bi šli v komuno?

Starši so si želeli, da bi šel, ampak se nisem odločil za to. Sicer poznam nekaj ljudi, ki so po tej poti opravili s heroinom, ampak jaz imam precej hecno izkušnjo z njimi. Pred odvajanjem na DTO-ju sem bil na sestankih s starši, ki vodijo razgovore za vstop v komuno. Ko sem jim povedal svoje načrte, so se mi vsi smejali. V smislu, da samo z DTO-jem nimam šans, da se odvadim. Da bom v roku leta dni zagotovo prišel nazaj. Sem rekel, da bomo videli čez leto dni, pa so rekli, da je to nemogoče. Tako sem se res vrnil čez dobro leto, stopil skozi vrata s svojo zgodbo in spet požel samo smeh. (smeh) Potem se nisem več hodil kazat. (smeh) Pa nočem reči, da so komune ali pa ti starši slabi, sploh ne, je le ena od reči, ki sem si jih zapomnil, in v končni fazi pokažejo – ironično, da odvisnosti niso hec, da pa jih hkrati ni treba jemati s tolikšno težo.

Občutek imam, da vam fizična prekinitev ni delala prevelikih težav? Ali se motim?

Ne, s tem delom sem res opravil relativno lahko. Rekel bi celo, da je odvajanje, kot se v glavnem predstavlja, kot neka napihnjena promocija gorja. Ob vseh informacijah, ki sem jih videl v filmih in slišal v zgodbah, sem si pred odvajanjem zamišljal vse mogoče, potem pa sploh ni bilo tako. Verjamem sicer, da kdo doživi res naporno odvajanje, ampak jaz dejansko nisem videl nikogar bruhati vsepovsod in se zvijati od bolečin, pa so bili nekateri odvisni od treh gramov heroina dnevno, kar je veliko, ali pa več različnih drog hkrati. Smo pa vsi doživljali nespečnosti, živčnosti, sindrome nemirnih nog in podobno. Ni bilo niti malo prijetno, ampak tako grozovito pa tudi ne.

Kje se potem po vašem zatakne?

Po mojem se zatakne že na začetku. Kljub vsemu, kar vemo, se pri vseh odvisnostih ali problemih kaže s prstom navzven. Na substanco, cigarete, heroin, tehnologijo, seks, odnose, igre na srečo – karkoli, pri tem pa se pozablja, da je to že posledica nečesa drugega, kar ni v redu. V redu pa ni človek, ki to počne. Ta potrebuje pomoč, da razvije drugačen odnos do sebe in življenja.

Druga reč, ki se je meni pokazala kot bistvena, pa je, da je treba spremeniti razmišljanje, spustiti stvari v glavi. Kljub temu pa gre, tudi odvajanje od cigaret na primer, po kopitu, da se tudi po prenehanju še vedno vse vrti okoli tega. Samo da se potem šteje, koliko cigaret se ne pokadi in koliko dni se že to ne počne več. DTO ima na voljo sestanke za bivše odvisnike, ki naj bi bili namenjeni medsebojni podpori. Verjamem, da komu koristijo, ampak jaz nisem dolgo zdržal tam. Preprosto zato, ker nisem mogel več poslušati ljudi, ki so ves čas razmišljali in sanjali o tem, da bi seksali, jedli to in ono ali se zadeli, ker ne morejo več zdržati. Nisem se mogel spet ves čas pogovarjati o 'cigaretah, koliko časa nisem ali pa sem kadil'. Seveda v praksi ni tako preprosto in je cela reč veliko bolj kompleksna, ampak po moji izkušnji sta to dva aspekta, ki sta premalo izpostavljena, ko je govora o odvisnostih. Res se zdi, da se pri reševanju različnih težav vedno bolj izpostavlja, da so pristni odnosi, stabilno okolje in podobno ključni pri rehabilitacijah vseh vrst. Danes se da tako veliko na zunanjost in tako malo na notranjost. Svet je narejen 'na embalažo', človek pa ne, in ta razkol začutimo že kot otroci. Otroci so pristni in kot otroci vsi vemo, da je nekaj narobe, vendar nam nihče ničesar ne pojasni, ker smo vsi tako vpeti v sistem. Tako se postopoma naučimo vseh dvojnosti, deviacij, ki povzročajo veliko problemov, tudi odvisnosti, ki se pokažejo tako ali drugače pozneje v življenju. Po težavah pa je v praksi tako, da stigma dejansko lahko postane večja od človeka in nič ne koristi pri tem, da se človek postavi na noge.

Mene ste prepričali, da je to res.

(smeh) No, dejstvo je, da so odvisnosti od substanc in nekih zunanjih dejavnikov vse že posledice in da bi bil že čas, da se nehamo vsi skupaj ukvarjati z reševanjem posledic in namesto tega raje začnemo reševati človeka.

Kako pa ste se tega lotili vi?

Ni bilo enostavno. V tistem času dejansko nisem znal živeti ne s sabo ne s svetom. Minilo je kar nekaj let, da sem se zares znašel. Na DTO-ju sem si fizično očistil telo in po prihodu domov sem se počutil, kot da bi nekdo z mene odstranil nekakšen zvon. Bil sem živčen in izpostavljen veliki, preveliki količini informacij, ki jih prej nisem niti zaznaval. Z nekom sem bil na kavi in si mislil, pravzaprav sem upal, da se bom vdrl v zemljo, ker je bilo vsega preveč. Potem sem bil nekaj časa raje doma, da sem se navadil na ta občutek. Na neki način sem si moral na novo kalibrirati čute. Poleg tega sem bil brez službe, denarja, samozavesti in prijateljev. In iz tega vidika zelo dobro razumem, zakaj je statistika recidivov tako visoka, zakaj veliko ljudi pade nazaj v odvisnost.

Ali je tudi vas še kdaj zamikalo?

Ne, ampak jaz delujem tako, da ko se enkrat nekaj odločim, to res pustim za sabo. Ena izmed stvari, ki so me rešile v tem primeru, je, da se nikoli nisem zares poistovetil s sabo kot odvisnikom. Opazil sem, da se ljudje preveč navezujemo na neke lastne trenutne okoliščine in jih potem tudi ne znamo spuščati. Za premik drugam pa jih je treba spustiti, se jim odpovedati. Ko rečem odpovedati stvarem, mislim na vse tisto, za kar se nam zdi, da je del nas in kar nujno potrebujemo. To so v bistvu zablode. Tudi droga ali pa cigareta ob kavi lahko postane navidezno del tebe v toliki meri, da ne razločiš več, da v resnici ni. In to mora iti. Pri odvisnosti najprej. (smeh)

Kje ste potem našli podporo za soočenje s svetom ?

Spoznal sem nekaj ljudi, ki so mi pomagali začeti drugače razmišljati in živeti. Moja mati me je peljala k svetovalcu, ki še danes deluje. Robert Sirotka mu je ime. On mi je bil kot neki drugi oče ali pa pravi sogovornik, ki mi je znal povedati prave stvari ob pravem momentu. Prek najinih pogovorov sem se naučil širše razumeti življenje, izven naučenih okvirjev. To v okviru društva še danes raziskujem. Takrat sem končeval šolo, iz sebe in od zunaj sem bil pod ogrom-nim pritiskom in Robert mi je pomagal ugotoviti, da ne bom umrl, če mi ne uspe končati šole. Da imam izbiro in je ne končam, pa to ni nujno neuspeh. Danes se lahko to sliši smešno, ampak v tistem času je bil to zame velik problem in bilo je ključno, da me je nekdo znal spraviti iz krča. Vsi v moji okolici so z najboljšimi nameni pritiskali name glede drog, šole, življenja, v resnici pa sem najprej potreboval mir. Ko sem se umiril, sem lahko končal šolo. (smeh) in potem še marsikaj drugega. Dojel sem, da so tudi druge poti, ne samo tiste, ki so nam pokazane v osnovi. Pa Jože Saje, ki je bil socialni delavec, si je tudi vzel ogromno časa zame in druge mlade, ki so zabredli. To je bilo bistveno zame.

Bi rekli, da je vaša izkušnja z odvisnostjo od heroina pozitivna?

Ne bi rekel niti pozitivna niti negativna. Bila je pač izkušnja. Imel sem srečo, da sem se izognil vsem boleznim, ki so razširjene med odvisniki, in da sem se pravočasno ustavil. Nekaj mojih znancev je umrlo od prevelike doze ali pa so imeli težave z recidivi. Meni je uspelo, ker sem se tako odločil in ker sem spoznal ljudi, ki so mi znali pomagati na način, ki je meni osebno pomagal. To, da mi je iz te izkušnje uspelo potegniti, reciva pozitivno, je že poglavje zase in mogoče je ta del bolj pomemben od dejanske izkušnje. Vsaj za moje življenje je tako, da je pomembno v tej zgodbi predvsem vse, kar se je napletlo okoli nje, in ne toliko, kje in kako se je začela.

Prej ste omenili, da se v kratkem selite iz mesta na eko kmetijo. Ali je tudi to posledica takšnega razmišljanja?

Ja. Z družino smo prišli do točke v življenju, ko se želimo vsi skupaj premakniti naprej v okolje, kjer bomo bolj pristno in mirno zaživeli tisto, kar nam je pomembno v življenju. Mesto ima gotovo svoje prednosti, ampak bosonog obirati sadeže svojega dela tudi ni kar tako. (smeh)

Otroci so najbrž premajhni, ampak kako pa tvoja partnerica sprejema tvojo izkušnjo?

Dobro. (smeh) Tako nekako lahkotno je bilo vse skupaj. Spomnim se, da mi je enkrat rekla, da so jo vedno učili, da se ljudje ne spreminjajo in da si je od moje zgodbe s heroinom najbolj zapomnila to, da to ni res. (smeh)

Besedilo: Maja Grilc
Foto: Aleksandra Saša Prelesnik

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec