Vsem, ki smo se z njim kadarkoli spustili s kraške planote na trg Oberdan v Trst, je ostal v nepozabnem spominu.
Po progi, ki v najstrmejšem predelu doseže naklon nič manj kot 26 stopinj, se s pridihom nostalgične uglajenosti spušča v mesto ob zalivu in se vzpenja nazaj na planoto. Že 115 let. To ni navadno prevozno sredstvo. Ima svojo pesem, navdušeni domačini mu priredijo praznik vsakič, ko ga po dolgotrajnih popravilih spet postavijo na tir, lahko ga celo najamemo za posebne priložnosti, openski slaščičarji pa vidijo v njem motiv za svoje čokoladne kreacije.
Slikovito zgodbo o njem nam je povedal njegov voznik (po domače tramvir, op. a.) Rodolfo Purich. Pričakal me je na glavni postaji na Opčinah.
Kako so Slovenci na Opčinah davnega 9. septembra 1902 sprejeli tramvaj, ki na več kot 5-kilometrski progi premaga čez 300 m višinske razlike?
Sprva ga nikakor niso. Naši ljudje so v Trst še naprej hodili peš, po ustaljenih poteh. Pri Obelisku (razgledna točka nad Trstom) je cesta Scala Santa, po kateri so hodili v mesto in se po tej isti poti tudi vračali. Razlog za to je bil predvsem finančne narave. Danes je seveda popolnoma drugače. Povratno vozovnico dobite že za nekaj več kot evro. Že čas pred gradnjo proge je ljudem omogočal prevažanje po mestu s tramvajem, ki je šel na konjsko vprego. Seveda pa se s takim prevoznim sredstvom ni bilo mogoče povzpeti na planoto. Sprejeli so odločitev. In tako so le v letu dni zgradili progo, po kateri se vozimo še danes.
V vseh teh letih seveda nihče nikdar ni pomisli, da bi se tramvaju ob prihodu sodobnejših prevoznih sredstev odpovedali. Se je pa tehnično med tem časom vendarle izpopolnil in se prilagodil novim zahtevam.
Tako je. Tramvaj se v vsem tem času ni nikdar ustavil. Niti med vojno. Bil je sicer žrtev bombnega napada, ko je prevažal Nemce, a ustavil se ni nikoli. Med vojno je moških seveda primanjkovalo na delovnih mestih, saj so šli v vojno, zato so njihovo delo predvsem kot prodajalke vozovnic prevzele ženske, izpit za vožnjo pa je imela samo ena. Prav zato si štejem v velik ponos, da sem za to delo v svojih aktivnih letih izučil dve ženski. Tramvaj je imel najprej električni pogon, po najstrmejšem delu pa se je povzpel s pomočjo zobate železnice. V 30. letih prejšnjega stoletja je doživel spremembe. Postal je vlečna žičnica. Ko sem se pred časom zapeljal na Ljubljanski grad, sem pomislil, to bi pa znal voziti tudi jaz. Princip delovanja je namreč popolnoma enak.
Kljub vsem posodobitvam pa na postaji na Opčinah še vedno hranite prvi tramvaj, torej tistega, ki se je 9. septembra 1902 ob 10. uri prvi podal na slikovito pot.
Res je. Vozil je do leta 1936 in nanj smo zelo ponosni. Voznik na njem ni imel zaprte kabine. Stal je spredaj na odprtem delu, kar v dežju, burji ali celo snegu res ni bila lahka naloga. V takem primeru si je nadel posebno ogrinjalo, nekakšno pelerino, s katero je zaščitil sebe in ročice za upravljanje. Danes je star lepotec sicer obnovljen, vendar smo na njem ohranili vse, kot je bilo nekoč. Celo luči so še vedno tiste, ki so jih izdelali na Dunaju. In kar je najlepše, občasno ga še vedno postavimo na progo. Le pet voznikov je med nami, ki ga lahko vozimo, kar si štejem v veliko zadovoljstvo. Gre pa lahko le do Škorklje (najbolj strm del proge), v mesto ne sme. Tehnično ni usposobljen za tako pot, celo vseh ovinkov ne bi zdelal. A je kljub temu atrakcija za turiste. Zelo radi ga najamejo in se zapeljejo z njim. In prav veselimo se nove sezone, ko bo po Trstu spet odmevalo: »Kako se pride na tramvaj?«
Ustaviva se zdaj pri vaši osebni zgodbi. Kako se je vse skupaj začelo?
Izpit sem opravil leta 1994 in od takrat je to moje delovno mesto, na katero sem zelo ponosen. Ni takega prevoznega sredstva v celem Trstu, ki bi ponudilo tako izjemno doživetje, tak razgled in, ne nazadnje, tako vratolomno vožnjo. Tramvaj se namreč spusti v mesto po najkrajši možni poti. Nikdar v tem času nisem doživel nobene hujše nesreče, do kakršne je recimo prišlo takoj na začetku, davnega 10. oktobra 1902, ko so nesrečnemu zaviraču odpovedale zavore, a kljub temu tramvaja nikakor ni želel zapustiti. Vrgel se je na pod, tramvaj pa je svoje nesrečno potovanje končal v eni izmed hiš ob progi. Ta hiša, seveda obnovljena, stoji še danes. Velika sreča pa je bila, da se tega dne ni nikomur nič hujšega zgodilo. Celo zavirač jo je odnesel le z zlomljeno roko.
Na podlagi tega dogodka je nastala tudi pesem o openskem tramvaju. Izvorno je bila napisana v italijanščini. Že prva kitica nam napove nesrečno usodo, ki ga je doletela kmalu po odprtju proge. Pozneje jo je eden izmed naših pevcev Pevskega zbora Tabor z Opčin prevedel v slovenščino in danes jo z največjim veseljem prepevamo. Vožnja je vedno veliko več kot samo vožnja. Ko tramvaj vozi (trenutno je v popravilu, saj sta se ponesrečila kar dva – priletela sta drug v drugega, op. a.), se na njem tare turistov, ki želijo o njem in okolici izvedeti veliko stvari. Po kabini se razlegajo številni jeziki, tako da je včasih kar težko slediti vsem, a se vedno znajdemo. Nisem le voznik, ampak marsikdaj tudi turistični vodnik. Sprva je pot trajala 22 minut. Čas so nam skrajšali na 20 minut, kar je seveda povzročilo malce hitrejšo dirko po strmini. Leta 2006 so ga zelo posodobili, tehnika gre naprej, kar je za marsikaj dobro. Sam pa menim, da je škoda, ker ga niso pustili takega, kot je bil nekoč. Poleg tega, da sem tu zaposlen, sem tudi vnet zbiratelj starih razglednic, vozovnic, skratka vsega, kar piše zgodbo openskega lepotca. To je moja strast. Še vedno hranim vozovnico svoje none iz leta 1953, ki je zame prava dragocenost.
Imam pet ali šest polnih albumov razglednic, ki sem jih z največjim veseljem kupoval vsa ta leta, na katerih lahko vidite tramvaj tako rekoč v vseh njegovih obdobjih. Nekatere izmed njih so prava dragocenost in predvsem velika redkost. Še zlasti velja to za tiste iz avstrijskih časov, ki imajo tudi veliko vrednost. Če so potovale, če torej imajo žig in znamko, je njihova vrednost še toliko večja. Res je, so samo kos papirja, vendar je človek tisti, ki jim daje vsebino in pomen. Čas izbriše marsikaj, na teh razglednicah pa lahko vidite celoten tramvajev razvoj in njegove dogodivščine skozi vsa ta leta. Od nesreč, snežnih metežev do prav umetniških fotografij znanih in manj znanih fotografov. Tramvaj je bil od nekdaj za vse velik navdih. Veliko mi pomeni razglednica iz časa, ko so partizani osvobodili Trst iz leta 1945. Takrat je namreč na tramvaju sijala naša zastava z zvezdo. Doma pa hranim tudi bogato zbirko vozovnic, mislim, da najstarejša med njimi sega v leto 1930. Tramvaj je zame vse. Imam ga v krvi. Zase lahko mirno rečem, da sem skoraj rojen na tramvaju. Rodil sem se namreč v hiši svojih starih staršev tu na Opčinah, ki stoji v neposredni bližini glavne postaje, in že od takrat ima tramvaj moje veliko občudovanje in spoštovanje. V veliko čast mi je, da prihajajo danes turisti v Trst večinoma zaradi dveh stvari; zaradi Miramarskega gradu, ki je znamenitost svetovne razsežnosti, in openskega tramvaja. In zelo me zaboli pri srcu, ko se turisti zanimajo za vožnjo in žalostno povesijo oči, ko jim povemo, da tramvaja ni na progi. Vsakič, ko se pokvari, so namreč popravila ne samo draga, temveč tudi birokratsko zelo zapletena. Ne morete si misliti, kako se italijanska birokracija hitro zavleče. Zato so popravila vedno dolgotrajna. S tem pa izgubimo ogromno priložnosti in marsikoga oškodujemo za prvovrstno izkušnjo. Vrnil se bo. Vedno se je. In sam močno upam, da bo do jeseni spet sopihal po znani poti in nadaljeval svojo imenitno zgodbo.«
PESEM OPENSKEGA TRAMVAJA
Jn t'de tramvaj uop'nske
ni žlajfo zmjer'm prou;
je uazo duol po Škorkole,
je r'zdro an vogau.
Tone z Jerjevice
j t'kr't u'sto hmale trd,
ke žlajfe nejso primle,
je vido bliz' k smrt.
Nej piha ta burja,
nej žvižga naprej!
Če n's nej uodneslo,
nas ne bo še zdej.
Je pihalo zmj'rm
u't useh str'ni:
še zmj'rm smo ljete
jn še b'mo ble.
Besedilo: Aleksandra Čehovin
Novo na Metroplay: Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec