Zgodba slovenskega pop roka v 80. letih

Približno 15 let je razmišljal o tem, da bi potrebovali antologijo slovenske popularne glasbe. »Toda takšno stvar en sam človek težko napiše. Nekoč sem celo vzpostavil stik z nekaj glasbenimi kritiki in večina je pokazala zanimanje za projekt, zataknilo pa se je pri iskanju sredstev. Leta so tekla in začel sem premišljevati o alternativnih možnostih. Ena od njih je bila zgodovina slovenskega pop roka skozi 100 albumov ali skozi 100 pesmi.

Potem se mi je pred letom in pol posvetilo, da bo najbolje, če začnem pri osemdesetih, v katerih sem tudi sam odraščal. Šestdeseta in sedemdeseta so bila večkrat prikazana v dokumentarcih in knjigah, pa tudi ne v celoti, zato sem prvo poglavje posvetil celotnemu glasbenemu razvoju od Ježka in Avsenikov do Pankrtov in leta 1980,« pravi avtor knjige, ki je med pisanjem odkril tudi nekaj svežih glasbenih biserov. »Ko se zakoplješ v preteklost, najdeš skupine, pesmi in albume, ki jih prej nisi poznal ali pa so se skrili nekam na dno spomina. Takšni so na primer skupina Zasilni izhod iz Murske Sobote, šansoni Svetlane Makarovič ter celotni opus Nece Falk. Naposlušal sem se izvrstnega heavy metala in panka, na primer skupin Sarcasm, S. O. R. in Otrok socializma. V bolj 'sredinskem' pop roku sem našel dolg niz pozabljenih pesmi, ki so bile zelo kakovostne. Nekaj od njih sem izbral tudi za razširjen album, ki je sočasno s knjigo izšel pri ZKP RTV SLO.«

Prijetna vračanja v mladost

Zgodbo o osemdesetih začne in konča s kantavtorji. »Kantavtorji so pač arhetip. Pevca ali pevko s kitaro ali katerim drugim glasbilom razumem kot najbolj primarno celico tega, kar pop rok je. Svetlana Makarovič s klavirjem ali Tomaž Pengov s kitaro, na primer. Tu se vse začne in konča, vmes pa pride na desetine drugih kombinacij,« pojasnjuje Žiga.

Za naslovnico je izbral skupino Videosex, ki je bila izjemno priljubljena tudi v drugih državah nekdanje Jugoslavije in v kateri je svojo glasbeno kariero začela Anja Rupel. »Videosex so v pop formo plasirali precej resna besedila. Klasični primer tega je pesem Moja mama, ki so jo drugače igrale tudi Kuzle. Stali so v središču vseh tokov tega obdobja, skozenj so se križali vzpon elektronike, alternativna estetika, resnost in plesnost. Pri njihovih 20 letih, okrog leta 1985, jim je Jugoslavija že ležala pred nogami, potem pa so se stvari v glasbi zasukale v smer domoljubnega roka in harmonikaškega popa, tako da je bilo njihovo avtorstvo – ravno takrat, ko smo vsi največ pričakovali od njih – že 'hendikepirano'. V tem smislu jih razumem tudi kot sociološki fenomen, kar me v besedilu prav tako zanima.«

Knjiga poskrbi tudi za pomemben vpogled v likovno produkcijo tistega časa, saj so vanjo vključeni ovitki plošč in kaset. »Pomislil sem, da bom še najbolj nazoren, če v knjigi predstavim ovitke kaset in plošč, pri čemer mi je bil v izdatno pomoč spletni portal Discogs. Z zanosom galerista sem se lotil zbiranja teh ovitkov. Vse skupaj je bilo res intenzivno. Več mesecev sem vsak dan vstajal ob petih zjutraj, pisal in pripravljal obliko, spet pisal, hodil v NUK, hkrati sem tudi neznansko užival, takšna vračanja v mladost so ne nazadnje zelo prijetna,« pove Žiga Valetič, ki v knjigi raziskuje tudi, kje in kako je v Slovenijo vstopil domačijski pop oziroma domačijsko šlagerstvo, ki se je pozneje razraslo v turbo folk. »V začetku osemdesetih se je močno spremenila glasbena tehnologija, prihajali so sintesajzerji, ritem mašine in polagoma že računalniki – strah in trepet za popevkarje, kantavtorje, rokerje in pankerje, a za marsikoga tudi priložnost, da s temi pripomočki ustvari nekaj novega in edinstvenega. V inovacijah so najbolj izstopali Miha Kralj, zgodnji Videosex, Mario Marzidovšek in Borghesia, na drugi strani je bil Marijan Smode eden od prvih, ki je k akustični kitari pritaknil harmoniko in sintesajzerje ter križal slovensko narodnozabavno vižo z avstrijskim šlagerjem. Nastala je Jožica, ki je podirala rekorde prodaje, in ko so videli, kakšen komercialni potencial ima ta zvok, so šli v to smer še bolj odločno Rendez-Vous, Don Juan in številni drugi. To je bilo rojstvo harmonikaškega popa, ki danes ni nič manj komercialen, kljub temu pa ima znatno več televizijskega prostora kot na primer pop rok.«

Celosten pregled osemdesetih

Osemdeseta so dokončno presekala prevlado slovenske popevke, obenem pa je novejša tehnologija pripomogla k rojstvu novih žanrov. Poleg panka in novega vala so odmevali tudi heavy metal, hard core, industrial, etno in tudi eurodisco, šlagerski pop in domoljubni rok. Žiga Valetič je kot poslanstvo pri pisanju knjige vzel pregled vsega, kar se je dogajalo v glasbi, razen klasične glasbe, džeza in narodnozabavne glasbe. V knjigi je izpostavil tudi, da to obdobje ni bilo naklonjeno ženskim izvajalkam: »Izpostavljanje za žensko ni bilo ravno priporočljivo, čeprav se je pop rok scena načeloma kazala kot liberalna. 19-letno Anjo Rupel je povsem spoštljiv novinar Džuboksa na primer vprašal, ali že kaj razmišlja o poroki. Poroke v zgodnjih 20. letih življenja so bile takrat nekaj običajnega, nihče pa ni zares spodbujal najstnic, naj primejo v roke kitare in zavzamejo oder, zato je takratno delo Nece Falk res posebno in dragoceno. Članice pank skupine Tožibabe so v življenju spravile na svet skupno osem otrok, kar jim takrat, ko so nastopale, verjetno ne bi nihče pripisal. Dejstvo tudi ostaja, da je rok še danes nekoliko bolj domena moških, osebno pa sem navdušen, kadar vidim, da se to lahko tudi spremeni.« Žiga je v knjigi ovrednotil, kaj se je dogajalo v 80. letih na slovenskem glasbenem področju, obenem pa je bralce opomnil na neupravičeno prezrte glasbene izvajalce in žanre.

»Najbolj prezrta sta bila dva žanra: psihedelični progresivni rok iz poznih 70. let (skupine Oko, Srce, Izvir, Predmestje, September, Boomerang, Jutro in druge) ter prve folk in etno zasedbe, ki so delovale v podobnem času (Pengov, Kladivo, Konj in voda, Istranova, Slovenska gruda, Bojan Drobež, Sedmina, Peter Meze in Janc Galič in še kdo). Veseli me, da bomo kmalu lahko videli dokumentarni film Gregorja Baumana in Dušana Moravca o pionirju elektronike Mihi Kralju. Zares izjemni in danes skoraj pozabljeni so na primer tudi Otroci socializma, Miladojka Youneed, Borghesia. Primorski Deseti brat je bil na primer zanimiva zasedba, posebna je bila tudi pop skupina Hari Margot pa heavy metalci Pomaranča, darkerji Pleroma, ali mnoštvo sijajno obskurnih pesmi Lačnega Franza.

V knjigi je obravnavanih več kot 150 izvajalcev in 300 kaset in plošč, seznamu skorajda ni konca.«V začetku 90. let so plošče zamenjale zgoščenke, kar je znatno vplivalo na glasbeno industrijo. »Verjeli smo, da bo sprememba dolgotrajna, a se je do danes že pokazalo, da smo se verjetno motili. Nekega solidno sprejetega albuma se je v 80. letih prodalo v sto tisoč izvodih in več in avtorji so lahko živeli tudi od pogodb in prodaje, cede pa je danes samo še vizitka izvajalca, ki lahko dobi denar od javnega predvajanja in od koncertov. Tako kot sredi osemdesetih spet postaja vse bolj pomembna pesem, čeprav pri kakovostnih izvajalcih album nikoli ne bo izgubil teže,« pravi Žiga, ki razmišja tudi o nadaljevanju knjige, ki bi zajelo slovenski pop rok v obdobju od leta 1991 do 2010. 

Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: DepositPhotos in revija stop

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec