Nekdo, ki začenja novo razmerje, svojih čustev ne razgrne kot na pladnju, saj se želi zavarovati pred trpljenjem; ko se srečamo z nežnostjo, z romantiko, pa je vse drugače in se odpremo, kot bi se zaljubili prvič, kot da ne bi bili še nikoli prizadeti.
Podamo se na raziskovanje srca, ki smo mu dali prednost pred telesom.
Zgolj telesna ljubezen namreč ni drugega kot slepa ulica, zato se danes želja po ljubezenskih zgodbah vrača bolj kot kdaj prej, zato filmi, ki govorijo o ljubezni na prvi pogled, kakršen je Polnoč v Parizu režiserja Woodyja Allena, žanjejo toliko uspeha.
In tudi ljubiti je treba znati, saj je to stvar umetnosti, stvar resnične elegance.
»Zame je romantično, če se izpostaviš nevarnosti,« zaupa 30-letni Dejan, ki sanja o vrnitvi romantizma. »Gre za to, da si upaš govoriti o ljubezni, odpreti svoje srce, tvegati, da se ti bodo smejali … vse tisto, kar je potrebno, da snameš oklep in razkriješ vse kotičke svoje intime.«
Kar zadeva spolnost, bi lahko rekli, da naši možgani delujejo na treh ravneh: na mehanski ravni, torej na ravni živalskih nagonov, na čustveni, ki zahteva nežnost, in na kognitivni. Tako nas lahko besede vznemirijo enako kot dotik. Da se odpremo, moramo biti pogumni, samozavestni, moramo si drzniti kljub tveganju, da nas bo drugi prizadel, premagati moramo strah pred porazom. To je resnični podvig. Tiste ženske, ki mislijo, da je za zapeljevanje moškega potrebna dobra tehnika, se seveda motijo. Moški od ženske v resnici pričakuje, da ga vodi v svet intime in nežnosti, saj je spolnost predvsem dejanje, ki nadomesti materinskost iz obdobja otroštva. Od tu ljubkovalne besede, božanje …
Preberite več na Elle.si
Novo na Metroplay: Aljoša Bagola in Matej Šarc│1, 2, 3 ... bis! Podkast Slovenske filharmonije
