Dobri dve uri iz prestolnice, visoko v avstrijskih gorah, bodo družine zaživele pravljične počitnice ter skozi zgodbe spoznavale naravo ali s pomočjo Heidi, Petra in njunih prijateljev zavile prve smučarske zavoje.
Pot do Falkerta, kjer kraljuje otroški hotel Heidi, vodi od Slovencem dobro poznanega Bad Kleinkirchheima navzgor, visoko v gore, na 1.800 metrov višine, ki jih je tudi letos, ob sicer skopi zimi s snegom (še v Bad Kleinkirchheimu so beli jeziki le tisti umetni, ob smučiščih), bogato obdaril. Po ovinkasti poti, na kateri otroci že nestrpno sprašujejo: »Ali bomo kmalu prišli?« se otroške očke razprejo od presenečenega pogleda, ko pred hotelom zagledajo ponija in oslička. Pred hotelom jih čaka še velika figura Heidi in v hipu se njihove misli prepletejo z domišljijskim svetom.
Tudi staršem že vstop v hotel privabi nasmeh na usta, saj jim je takoj jasno, da njihovim najmlajšim ne bo niti za hip dolgčas in da se bodo takoj po večerji potopili v sanje kot polhki. Otroke čaka ločena soba s pogradi, kopalnica pa je dovolj prostorna in praktična, da jo hkrati lahko uporablja vsa družina.
Hrana? Lokalna in prilagojena tudi malim izbirčnežem, piko na i pa za slovenske goste letos doprinesejo kar trije slovenski natakarji, ki z veseljem predstavijo jedilnik v našem jeziku in nam skuhajo kavo, kakršno najraje pijemo mi. Pika na i je domača sladica, ki si jo kot popoldansko malico lahko privoščijo vsi lačni počitnikarji.
Vse v znamenju Heidi in Petra
Včasih sem premišljevala, da je v otroških hotelih morda preveč hrupno. Ne vem, kako je v drugih tovrstnih hotelih, a v štirizvezdničnem otroškem hotelu Heidi ni nobenega kričanja ne na hodnikih, ne v bazenu, ne v jedilnici; mirno vzdušje in občutek domačnega na vsakem koraku v les oblečenega hotela, ki mu detajli dajo le še piko na i, knjižnice ter naslonjači na hodnikih pa vabijo k oddihu ali le šepetajo, da je Falkert prostor, kjer lahko odložite bremena vsakdana. Pod hotelom k sproščanju, vadbi ali drugim dogodivščinam vabi jezero Falkertsee, poti vsenaokrog pa označujeta zvedava Heidi in Peter, ki otroke spodbujata k odkrivanju narave in dolgim sprehodom.
Smučarski park
Če bi za smučišče Heidi-Alm Skipark vedela, ko je moja mala prvič stopala na smuči, bi ji smučarske čevlje prvič najverjetneje obula prav na tem smučišču, saj povsem razvname otroško domišljijo in otroka vabi v igre z izzivi, da še opazi ne, kdaj je začel smučati. Mali park za popolne začetnike in večji, ki s slalomsko, veleslalomsko in dvema progama za skoke ter sankaško in 'tuba' progo izziva tudi boljše smučarje (in marsikaterega starša), da se preizkusijo v svojih spretnostih in pripomore, da jim na smučanju niti za hip ni dolgčas. Svoje dodajo še za to posebej usposobljeni učitelji smučanja, pa seveda figure iz pravljice Heidi. Poleg smučarskih parkov sta tu še dve žičnici, ena s štirimi modrimi in druga s štirimi rdečimi progami, dovolj širokimi, da se na njej ne ovirajo smučarji začetniki in izkušeni smučarji. Okrog hotela so dolgi kilometri urejenih prog za tek na smučeh, veliko pa je tudi možnosti za smuko po pršiču.
Wellness dogodivščine
Starši se radi sprostimo v wellnessu in ker nas otroci tako radi v vsem posnemajo, si z nami želijo tudi v savno. A kaj, ko je vstop dovoljen le tistim, ki so prestopili 18. leto ... Ob bazenu otroškega hotela imajo tudi najmlajši na voljo dve otroški savni – turško in finsko, kjer končno lahko tudi sami preizkusijo blagodejnost obeh. Poleg radosti v bazenu, ki je videti kot izvir, v katerem se kopata Heidi in Peter. Za sosednjimi vrati wellness oaza čaka odrasle. Savne vseh vrst in oblik, tudi panoramska zunaj, v objemu gora ter počivalniki iz sena ali vodnih postelj, lahko dobesedno zazibljejo v sanje. In če bodo najmlajši hoteli v prostore za otroke in malo večji v poseben prostor, opremljen trendovsko za najstnike, boste lahko res v miru zadremali. Ter se ob darilcih, ki jih bodo prejeli otroci ob odhodu, še dolgo spominjali počitnic, ob katerih ste se z družino zbližali, a se vseeno tudi sami odpočili.
Skok na Visoke Ture
Mi smo se po enodnevnem bivanju v hotelu, v katerem bi moja hči najraje ostala kar ves mesec, odpeljali še do Visokih Tur (Turracher Höhe). V 'dnevni sobi' žičnice Kornockbahn smo s smučarskim butlerjem Christianom popili čaj, nato pa skupaj z njim raziskali smučišče. Čeprav je snežilo, mi je na Visokih Turah igralo srce. Prostrane proge, čudoviti razgledi in bogati gozdovi so mi dajali občutek, kot da sem v snežnih nebesih. Visoke Ture so eno od mojih najljubših smučišč, morda prav zaradi divje narave, sodobnih žičnic (sedežnice so ogrevane, kar resnično cenim, saj mi tako ni treba na vsake pol ure iskati stranišča) in gostoljubnih lesenih koč, iz katerih vedno diši in pred katerimi počivalniki vabijo v zenovsko stanje, lesene klopi in mize pa k dobri hrani in druženju. Pika na i je smučarski butler.
Gospod, ki sredi smučišča postreže s penino, otroke pa razveseli z lizikami in energetskimi bombončki ter celo paketi z robčki. Čeprav lahko kozarec s penino ob mrzlih dnevih skorajda zaledeni, mehurčki hitro ogrejejo naše telo ter nam dajo občutek, da nas je nekdo še posebej lepo razvajal. Trk z najdražjim in nato spust do doline. Otroci bodo najverjetneje hoteli zaviti na smučarski park s figurami, a nanj spustite le boljše smučarje, začetniki naj raje odsmučajo navadno progo z vami, saj je tista v smučarskem parku kljub simpatičnim figuram za začetnike prestrma in prezahtevna. Še en namig: letno sankališče, ki v Visokih Turah obratuje tudi pozimi, je sicer zelo priljubljeno med otroki in odraslimi. Njegova dolžina, zavoji, strmine in hribčki pa vseeno niso za preplašene – naj sedejo v sani torej le najbolj pogumni, prvo progo pa naj starši raje odpeljejo skupaj z otroki.
Opazovanje sledi živali
Med vožnjo na sedežnici boste najverjetneje opazili najrazličnejše sledi živali in skupaj z otroki boste lahko ugibali, od katere živali so, kako ta hodi in kakšne so bile njene poti ter s katero živaljo so se prepletale. Če si boste zaželeli o tem izvedeti več, lahko najamete izkušenega smučarskega butlerja, s katerim se boste odpravili na sprehod s krpljami po zasneženi pokrajini in odkrivali živalske sledi. Po tej izkušnji bodo opazovanja s sedežnice še bolj zabavna, otroci (skupaj z vami) pa si bodo za vedno zapomnili stopinje ter druge lastnosti živali, ki živijo tudi po naših gozdovih.
Besedilo: Petra Arula // Fotografije: Promocijsko gradivo, Simone Attisani
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
