Šele ko se zaveš, da boš umrl, lahko zares začneš živeti.
Tako pravi Kenan Crnkić, avtor knjige Pazi, katerega volka hraniš. Odkar se je sam od blizu srečal s smrtjo – pri petintridesetih –, je dodobra spremenil življenje in vanj vnesel bistveno več dejavnosti, ki ga osrečujejo. Med njimi je tudi »življenjski« coaching, ki ga menda vedno začne z nazorno informacijo o minljivosti življenja: svoje varovance odpelje na pokopališče, kjer jih povpraša po smislu njihovega življenja.
Jaz sem dobršen del svojega življenja preživela v strahu pred smrtjo. Okoliščine, v katerih sem odraščala, so me nenehno opominjale na minljivost znanega, domačega in varnega. Kadar je bil konec najbližje, so mi bile prioritete najbolj jasne. Na oddelku za intenzivno nego ljubljanskega kliničnega centra ni bilo dvoma, kaj je v življenju najpomembnejše: izkoristiti vsak dan in ljubiti z vsem srcem. Preživetje je bilo darilo.
Potem je smrt zares prišla in prebolevam jo še danes. Toda obenem tudi vse pogosteje pozabljam, da nihče ni večen. To je po eni strani prav, saj življenje v strahu ni nič manj slabo od neživljenja. Po drugi strani pa bi mi koristilo, če bi se spet večkrat opomnila, da je življenje eno samo in ga ne smemo tratiti za nepomembnosti, ki nam jemljejo energijo, od njih pa ni koristi.
Edino smiselno življenje je življenje s smislom, pravi Kenan Crnkić. Bi hoteli umreti, ne da bi zares živeli? Priznam, da je to včasih zelo težko. A morda zares pomaga, če tedaj preletiš osmrtnice in se opomniš, za kaj pravzaprav živiš. No, jaz pa si ob temnih dneh prikličem v spomin tudi besede svoje pokojne mame: »Kaj imaš izgubiti? Umreš še vedno lahko. Do takrat pa brcaj!«
