Pri Cankarjevi založbi so v knjigi Moje življenje je moja revolucija izšle vse pesmi in izbrana publicistika Jaše Zlobca. Kot so spomnili na današnji predstavitvi v knjigarni Konzorcij, je bil Zlobec književnik, prevajalec in publicist, ki je bil tudi velik borec za človekove pravice in je pomemben pečat pustil tudi v političnem delovanju.
Zlobec (1951-2011) je že kot študent francoščine in italijanščine na ljubljanski filozofski fakulteti deloval v študentskem gibanju in bil urednik več literarnih revij, med drugim Tribune. Pozneje je deloval kot svobodni umetnik, pisal pesmi in otroške radijske igre ter intenzivno prevajal. Nekaj let je bil urednik na televiziji in pri Cankarjevi založbi, po osamosvojitvi pa se je posvetil političnemu delu, bil je poslanec in veleposlanik.
V knjigi Moje življenje je moja revolucija so zbrane vse njegove pesmi iz pesniških zbirk Zeleni bunker (1976), Mlado jutro (1976), Udarci, udarci (1981), Poti in potovanja (1983) in Ob najvišji uri (1991) ter izbrana publicistika. Izbor polemičnih prispevkov, ki ga je opravil Zdravko Duša, vsebuje tudi Zlobčeve legendarne in v 80. letih zelo brane kolumne, ko je kot Džuli Šviga udrihal po družbeni resničnosti.
Spremno besedo k pesmim je napisal Miklavž Komelj, ki je na današnji predstavitvi dejal, da če hočemo doumeti Zlobčev celoten pesniški lik, ni dovolj samo branje njegovih pesmi. Poezija ga namreč ni zanimala le kot nekaj verbalnega, ampak je verjel, da imajo njegove besede smisel šele skozi neko verifikacijo, realno dejanje.
O tem, kakšen odnos do besede je Zlobec hotel vzpostaviti v trenutku, ko je vstopal v javno delovanje, po Komeljevem mnenju največ pove zgodba, ko je po samosežigu nekega brezdomca v ljubljanskem lokalu Petriček takoj tekel na kliniko darovat kožo. Ker je bil še mladoleten, so poklicali njegovega očeta Cirila Zlobca, ki mu je Jaša utemeljeval svojo odločitev s tem, da ga je vedno učil, naj bo koherenca med besedo in dejanjem.
Zlobčeve pesmi so po Komeljevih besedah izrazito intimne, pogosto prežete s tesnobo, žalostjo, pesimizmom in družinskimi odnosi. Za razliko od svojih javnih nastopov je bil v pesmih veliko bolj introvertiran. Pesmi je sicer objavljal že kot gimnazijec, ko je nameraval izdati tudi skupno pesniško zbirko z Juretom Detelo in Urošem Kalčičem.
Zlobec je za časnike in revije pisal tudi polemične kolumne, eseje, članke, v katerih se je osredotočil na probleme civilne družbe. Izbora priljubljenih kolumn svojih alteregov Džuli Šviga in Fatalista Jakoba je pozneje izdal tudi v knjigah Rdeča zloba (1987) in Evropske zgodbe (2000).
Kot je povedal Duša, je z izborom kolumn, ki orisujejo njegova prizadevanja za civilno družbo in človekove pravice, poskušal ujeti duha časa in Zlobčevo osebnost. Med drugim je s še nekaterimi ustanovil odbor proti smrtni kazni, kar je bilo za tedanje čase nepojmljivo, ter se še pred pohodom Slobodana Miloševića zavzel za kosovske Albance.
Duša je kolumne razdelil v štiri obdobja. Prve segajo v 70. leta, ko se je Zlobec prvič kot aktivist izpostavil na filozofski fakulteti in ko je bil zaradi polemičnih stališč izključen iz zveze komunistov. Druge segajo v konec 80. let, v "veselo obdobje Džuli Šviga, ogorčene tovarišice, odrasle v komunizmu, ki rada moralizira, se jezi in uporablja latinske izreke". Sledijo zapisi o razpadanju Jugoslavije in slovenskem osamosvajanju, objavljenih v časniku Naši razgledi, ter razmišljanja Fatalista Jakoba v Mladini iz druge polovice 90. let.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču