Prebujanje travme zlorab iz preteklosti se lahko zgodi kadarkoli! Tudi v nosečnosti!

Prebujanje travme zlorab iz preteklosti se lahko zgodi kadarkoli! Tudi v nosečnosti! (foto: Shutterstock) Shutterstock
Vir: Jana
14. 9. 2017

Nosečnice, ki so v otroštvu doživele spolno zlorabo, se lahko začnejo spominjati svojih nezaceljenih ran in travmatičnih spominov. Telo jim kar nenadoma začne pripovedovati zgodbo, ki je še ne razumejo. Zanje je lahko to čas povečane stiske, ko se zabrišejo meje med preteklostjo in sedanjostjo.

Čas nosečnosti je za ženske pogosto povezan z občutki radosti, upanja in sreče, pa tudi s strahovi, povečano ranljivostjo in odgovornostjo. Otrok, ki raste v maminem telesu, mami prebuja celo mavrico občutkov in s tem odpira tudi njene spomine na otroštvo. Za primer vzemimo Ninino zgodbo.

Nina se je novice, da je zanosila, razveselila bolj kot vse na svetu. Že dolgo ni čutila tako velikega veselja in bila je neskončno ponosna nase in na svoje mogočno telo, ki je dalo življenje. Sploh ni vedela, da lahko do tega majhnega otroka pod svojim srcem čuti tako močno ljubezen. Kot da bi njeno življenje dobilo nov smisel in komaj je čakala, da otroka prvič zagleda in ga nežno stisne k sebi. Čeprav so prvi nosečniški meseci potekali povsem normalno, se je počasi in vztrajno v njeno telo plazila tudi velika črna tesnoba in strah.

Včasih je bila na robu paničnega napada, zdelo si ji je, da jo bo otrok požrl od znotraj in da nima prav nobenega nadzora nad svojim telesom, ki je postajalo vsak dan večje. Ko ji je ginekologinja povedala, da bo imela fantka, jo je stisnilo tako močno, da je komaj dihala, tudi premikati se ni mogla, le nemo in nemočno je strmela predse. Njeno telo je povsem zamrznilo. Občutek, da ima v sebi fantka, ki ima moške spolne organe, jo je potisnil v čisto grozo. Slike iz preteklosti so ji silile pred oči in imela je občutek, da se ji zloraba spet dogaja. Znotraj nje je kričala ta majhna punčka, prestrašena, nemočna, razbolena v dno duše in prav nikogar ni bilo, ki bi jo lahko zavaroval.

Pravi vihar občutkov je divjal po njej in zdelo se ji je, da je z njo nekaj hudo narobe. Da se druge, normalne mamice tako ne počutijo. Nekaj dni po tistem je kadila kot pravi turek, saj stres ob tej novici kar ni in ni popustil. Nato je imela dneve, ko je bila povsem otopela, odrezana sama od sebe in ni čutila prav ničesar. Spet drugič so jo preplavili močni strahovi, ali bo svojega otroka lahko zaščitila, zavarovala, bo ona sploh lahko prava mama? Vedela je le to, da želi dati svojemu otroku več, kot je prejela sama, in da bo to ranljivo bitje varovala s svojim življenjem. Ne bo pustila, da se mu zgodi to, kar se je zgodilo njej. Nikoli! Zanj se bo borila kot levinja.

Nosečnost prebudi spomin ranjenega telesa

Kot zakonska in družinska terapevtka (iz centra Toplina v Kranju) lahko povem, da takšno doživljanje nosečnosti pri Nini, ki je v otroštvu doživela spolno zlorabo, ni nič nenavadnega. Spolna zloraba je bila zanjo izrazito travmatična izkušnja in zapisala se ji je globoko v telo. Prav telo pa je med nosečnostjo začelo pripovedovati zgodbo, ki je sama še ni dobro razumela. Nosečnost je bila zanjo tako kot za vse druge ženske čas povečane ranljivosti. Njeno telo so preplavili hormoni, doživljala je veliko sprememb tako na telesni, čustveni, socialni kot duhovni ravni. Te spremembe so v njej prebudile spomin na otroštvo in vse nezaceljene rane, ki jih je še vedno nosila v sebi. Čas nosečnosti je lahko naporno že za ženske brez izkušnje spolne zlorabe, za Nino pa je bil to tudi čas, ko se je njeno telo prebudilo in začelo glasneje govoriti o nečem, kar se ji je zgodilo že dolgo nazaj.

Telesni spomin se prebudi kadarkoli in ob komerkoli

Telesni spomin vsebuje delčke spomina na zlorabo. Nini se je lahko prebudil prek zunanjih dražljajev, kot je sluh (npr. prek besed ali tona glasu ob ginekološkem pregledu in drugje), vonj, okus, slike in dotiki drugih ljudi. Prebudi se ji je lahko tudi prek notranjih občutij, ki jih je zaznala v telesu. Povsem možno, da so jo npr. hitro bitja srca, težko dihanje, mišična napetost, občutja znotraj telesa in njegova lega povsem nezavedno spomnili na nekaj, kar je doživljala nekoč ob zlorabi.

Telesni spomin se navsezadnje lahko prebudi tudi v medsebojnih odnosih, ki spominjajo na zlorabo (lahko bi npr. svojo ginekologinjo doživela kot nekoga, ki predstavlja avtoriteto, je do nje groba in začutila bi ves strah, nemoč in ujetost, ki izvirajo že iz preteklosti). Telesni spomin je zato močno povezan z zlorabo, z nečim, kar se je zgodilo v preteklosti. Lahko se prebudi v sedanjosti, kadarkoli in ob komerkoli in se lahko kaže na različnih življenjskih področjih, kot so partnerstvo, spolnost, pri ženskah pa tudi v času nosečnosti in materinskosti.

V nosečnosti se je Ninino telo zelo spremenilo. Trebušček in otrok v njem sta bila vsak dan večja in čutila je otrokove premike in brce. Njej je to prebudilo občutek, da nekdo posega in si prilašča njeno telo. Ob tem se je počutila, kot da izgubljajo nadzor, da je ujeta in ni izhoda. Prebudili so se ji občutki ob zlorabi, ki so bili potlačeni, zdaj pa so prek sprememb njenega telesa silili na plan. To jo je zelo prestrašilo, saj ni vedela, kaj se dogaja, bila je zmedena. Počutila se je krivo, ker je otroka doživljala na tak način, in spraševala se je, kakšna mama bo temu otroku, če ga že zdaj tako doživlja. Ker je težko ločila preteklost od sedanjosti, se ji je zdelo, da se zloraba vsiljuje v to, kako doživlja sebe, svoje materinstvo in tega majhnega otroka znotraj nje.

Med nosečnostjo je bila deležna tudi povečane pozornosti ljudi, ki so jo obdajali. Včasih so komentirali njen trebušček ali se je brez dovoljenja dotikali. Čeprav so bili ob tem ljudje zanjo veseli, njej to ni prineslo veselja in sproščenosti. Nasprotno, dotiki so jo močno prestrašili, počutila se je izpostavljeno, osramočeno in umazano. Njihovi dotiki so jo spomnili na to, kako se jo je nekoč že nekdo tako dotikal, ne da bi to ona dovolila. Zato je svoje telo raje skrila v široka oblačila, saj se je tako počutila bolj zaščiteno.

Ni želela, da bi kdorkoli še kdaj porušil njene telesne meje in vdiral v njen zasebni prostor, v njeno telo. Ko je trebušček postajal večji, ga ni mogla več skriti in občutek, da sedaj vsi vedo, da je imela spolne odnose, ji je prebudil ogromno sramu. Želela je to ohraniti kot skrivnost, kot nekaj, česar nihče ne sme izvedeti, saj bodo o njej menili, da je umazana, grešna in napačna. Tudi ginekološki pregledi so bili zanjo velik izziv in stres. Imela je občutek, da je izpostavljena, in močno jo je prestrašilo, ko se jo je ginekologinja dotikala delov telesa, ki so bili ob zlorabi še posebej izpostavljeni. To jo je tako prestrašilo, da je bila napeta kot struna in ko ji je zdravnica rekla, naj se sprosti, jo je to spomnilo na nekaj, kar je poslušala ob zlorabi. Občutki so se prebudili tako silovito, da se ji je zdelo, kot da se ji zloraba dogaja prav zdaj. Še dobro, da je bila ginekologinja dovolj pozorna, sočutna in je hitro ugotovila, da se z njo nekaj dogaja.

Čustveno doživljanje med nosečnostjo

Tako za Nino kot vse druge noseče ženske, ki so preživele spolno zlorabo, je pomembno, da se v svojem čustvenem doživljanju ne osamijo. Če se le da, naj o svojih stiskah, strahovih, upih in pričakovanjih spregovorijo z ljudmi, ki jim zaupajo. Dovolj so že pretrpele in ne zaslužijo si, da s tem ostanejo same. To, kar se jim dogaja, je nekaj povsem naravnega. V tem času lahko čutijo zelo različna, na videz med seboj nezdružljiva občutja. Pojavi se lahko povečana tesnoba, želja po nadzoru sebe in okolice, potreba po perfekcionizmu, stalna opreznost in napetost, ali pa občutek krivde, ker čutijo tako, kot čutijo. Strah jih je, da otrok v trebuščku njihova občutja čuti. Sprašujejo se, ali bodo lahko dobre mame (boljše, kot je bila njihova mama), ali bodo otroka lahko sprejele, mu zagotovile varnost in ljubezen, ki jo potrebuje.

Včasih težko najdejo smisel v tem, kar čutijo, ali pa ne zaupajo svojim občutkom, sploh če so se kot majhne naučile, da je to, kar čutijo, napačno, nepomembno ali nesprejemljivo. Zaradi svojega doživljanja niso prav nič čudne ali slabe, le odpira se jim nekaj, kar je bilo zakopano zelo globoko. Prav zato je tako zelo pomembno, da najdejo oporo v ljudeh okoli sebe ali poiščejo strokovno pomoč, če je to potrebno. Predvsem pa, da ohranijo zavedanje, da niso same in da se le prebujajo drobci preteklosti, ki se mešajo v sedanjost.

Pozitivno vrednotenje telesa in materinstva

Ne doživljajo pa vse mamice časa nosečnosti kot čas povečane stiske. Doživljanje nosečnosti je pri mamicah različno. Za nekatere je nosečnost tudi priložnost, da se osvobodijo okovov preteklosti, in prav izkušnja, da v sebi nosijo otroka, lahko v njih prebudi veliko prijetnih čutenj. Tako kot pri Nini nosečnost nanje vpliva na globok, pozitiven način ter jim da nov zagon za življenje. Ima to moč, da ženske začnejo sebe in svoje telo doživljati zelo sprejemajoče in ljubeče. Lahko celo prvič v življenju zares čutijo, kako ponosne so na svoje telo, ki je sposobno dati življenje. Svoj trebušček doživljajo kot varen prostor za njihovega otroka in prav občutek, da so ga sposobne zavarovati, da bodo zanj nežno skrbele in ga negovale, jih navda z novo energijo in samozavestjo. Čutijo, da bodo svojemu otroku lahko dale tisto, česar same niso dobile, in to jim daje novo upanje za svoje materinstvo.

Pot okrevanja in viri moči

Prav želja, da bi svojemu otroku dale več, kot so prejele same, jim pogosto da nov zagon, da še osebnostno rastejo ter iščejo dodatno oporo v partnerju in ljudeh, ki jim zaupajo. Ko iščejo stik s svojim telesom, ko mu dovolijo čutiti vse, kar pač čuti, potujejo k sebi. Lahko se med nosečnostjo prvič zavedo, kako močne in pogumne so, da so preživele nekaj tako grozljivega, pa so vendar še vedno tukaj. One so veliko, veliko več kot to, kar se jim je zgodilo. Moč, ki jo imajo v sebi, je prodorna, spomin pa se jim prebudi vedno le takrat, ko je njihova psiha dovolj močna in same toliko na varnem, da lahko to sploh čutijo. Prav nosečnost in materinstvo jim lahko da priložnost za nov začetek.

Besedilo: Alenka Lanz, zakonska in družinska terapevtka