Maria Montesori se je leta 1870 rodila v nadvse konzervativno družbo, ki je imela za takratna dekleta in ženske zaprta praktično vsa vrata. Pa vendar je kot bistra in odločna mlada ženska vsem preprekam navkljub uspela postati prva zdravnica v Italiji.
Ko je kasneje učila na univerzi v Rimu in je na kliniki pogosto srečevala revne otroke, je prišla do spoznanja, da se prav vsak otrok rodi z osupljivim potencialom, ki pa se lahko razvije le, če ga skrbniki pravilno usmerjajo in spodbujajo v njegovih občutljivih letih. Svoja odkritja je nato skušala dokazati tudi v praksi, zato je leta 1907 postala vodja organiziranega varstva za delavske otroke, ki so bili še premajhni za vstop v šolo.
Eden od njenih prvih vrtcev je bil organiziran v problematičnem rimskem delavskem naselju, kjer so otroci pred tem odraščali zanemarjeni in skoraj brez starševske pozornosti.
Malčke, ki so bili pogosto agresivni, nemirni in moteči, je gospa Montessori pričela najprej učiti, kako lahko pomagajo pri vsakdanjih opravilih, in ugotovila, da so se tri in štiriletniki praktičnih nalog lotevali z velikim užitkom. Presenetljivo hitro so se usposobili, da so samostojno skrbeli za šolske prostore in pomagali pri pripravi ter strežbi obrokov, njihovo vedenje pa se je skoraj čez noč spremenilo v pravi vzor miline in spoštljivosti.
Ob delu z otroki je Maria Montessori je kmalu ugotovila tudi, da se majhni otroci ne počutijo najbolje v prostorih, ki so opremljeni po meri odraslih. Zato je poiskala vrčke, skodelice in nože, ki so bili za otroke primernejših dimenzij, najeti mizarji pa so naredili otroške mizice in stolčke. Ker so se otroci najraje igrali sede na tleh, jim je Maria ponudila še majhne preproge, s katerimi so lahko označili svoje delovne območje in otroci so zelo hitro pričeli previdno stopati med njimi, da ne bi zmotili drugih otrok pri delu.
Ker je Maria Montessori z otroki preživela zares veliko časa, njenemu budnemu očesu ni ušlo, da gredo otroci skozi univerzalen vzgojni ciklus, pri katerem vsaka od razvojnih faz zaznamuje posebno dojemljivost za točno določeno področje učenja oz. aktivnosti. Ugotovila je, da imajo otroci na vsaki od teh razvojnih stopenj tudi lastno logiko, njim najljubše dejavnosti in značilne vedenjske poteze.
Med spoznanja, ki so bila za čas, v katerem je živela Maria Montessori, naravnost revolucionarna, so sodila tudi odkritja:
- da se otroci dobro odzivajo na mirno in urejeno okolje, kjer ima vsaka stvar svoje mesto, in ugotovila je, da se vznemirijo, če se spotaknejo ali jim nekaj nehote pade na tla,
- zaznala je njihovo naraščajoče samospoštovanje in samozavest, ko jih je učila in spodbujala, da so naloge, pred katerimi so se znašli, zmogli opraviti sami.
Dober glas o prvi hiši otrok, ki jo je vodila takrat že mednarodno priznana znanstvenica Maria Montessori, se je med ljudmi hitro razširil, kmalu pa so se za njen novi pristop pričeli zanimati tudi na drugih koncih sveta. Maria Montessori je zato takrat opustila zdravniško kariero in vso svojo energijo usmerila v nadziranje in vodenje širjenja mreže šol montessori po svetu. Do konca svojega življenja je tudi ostala goreča zagovornica pravic in razvojnega potenciala vseh otrok, njeni dosežki pa živijo naprej tudi po njeni smrti.
Njen sistematičen pristop k vzgoji je mogoče uporabiti ali si z njim pomagati v skoraj vsakršni vzgojni situaciji tudi dandanes, številne vzgojitelje in starše pa k sledenju njene pedagogike pritegnejo številne dobrobiti njenega pristopa. Za otroke, ki so vzgajani po njeni metodi, so značilne umirjenost, odgovornost in veselje do učenja, številnim skrbnikom pa je koncept blizu tudi zaradi svobode, spontanosti in neodvisnosti, ki ga Maria Montessori dopušča.
Sodobna znanost ji daje prav
S spoznanji Marie Montessori se danes strinja praktično vsa znanstvena srenja, kar nekaj njenih najbolj zanimivih in povsem intuitivnih ugotovitev pa so desetletja po njeni smrti potrdile tudi znanstvene raziskave.
Danes se tako vsi strinjamo, da se otrokovi možgani razvijajo najbolj intenzivno prav v prvih šestih letih njegovega življenja, njih razvoj pa je skoraj v celoti odvisen od okolja, v katerem živijo.
In medtem ko je Maria Montessori otrokov razvoj opisovala zgolj na podlagi skrbnega opazovanja malčkov v njeni oskrbi, so več kot sto let kasneje njena spoznanja potrdile tudi nove tehnike proučevanja možganov, med katere sodi tudi slikanje glave z magnetno resonanco.
In kaj v resnici potrebujejo otroci v prvih šestih letih življenja?
Maria Montessori je trdila, da otroci poleg kakovostne prehrane in dovolj spanca potrebujejo:
- občutek ljubečega, varnega in zaščitenega okolja, zato njihovemu intelektualnemu, čustvenemu in socialnemu razvoju nadvse pomaga ljubkovanje in izkazovanje nežnosti. Dokazano je, da se bo s takšno popotnico otrok kasneje v življenju lažje spopadal s stresom.
- Čutne (senzorične) izkušnje, ki zaposlijo vse otrokove čute, in gibanje spodbudijo možganske nevrone, da se spnejo in ustvarijo trajne povezave – možganske mreže.
- Maria Montessori je trdila, da so možgani 'unikatna stvaritev', ki jo oblikujeta otrokovo raziskovanje in delo z rokami. Sodobna znanost temu pritrjuje. Telesna dejavnost dejansko spodbuja nastajanje celic v hipokampusu, delu možganov, ki ima ključno vlogo pri pomnenju in učenju.
- O otrokovem šolskem uspehu je mogoče sklepati že iz obsega njegovega besednega zaklada, slednjega pa lahko znatno obogati prav skupno pogovarjanje, branje in petje.
- Razvoj možganov je mogoče napovedati do neke mere, vendar so posamični možgani (tako kot vsak otrok) tudi edinstveni. Skrbniki bi zato morali biti pozorni na otrokove osebnostne značilnosti, razvojni, delovni ritem in razpoloženje.
Vsa skrivnost montessori vzgoje
Eno najpomembnejših sporočil vzgojnega modela montessori je, da se otroci, ki jih obdaja spoštovanje in jih okolje nenehno spodbuja k učenju in usvajanju novih spretnosti, hitreje naučijo samostojnega dela.
Maria Montessori je trdila tudi, da bo otrok, ki se čuti spoštovanega in sposobnega, precej bolj čustveno zadovoljen kakor otrok, ki je zgolj ljubljen in občudovan.
»Pedagogi montessori se pogosto strinjajo, da je šolski uspeh neposredno povezan s tem, koliko otroci verjamejo vase, torej v to, da so sposobna, neodvisna bitja. Mlajšim otrokom v šolah montessori pokažejo, kako naj prelivajo tekočine, pišejo črke in seštevajo, starejšim pa predstavljajo znanstvene raziskovalne tehnike, jih učijo učinkovitega iskanja informacij na svetovnem spletu ter zahtevnejših oblik pisanja in matematike. S tem ko otroci dosežejo visoko stopnjo neodvisnosti, obenem vzpostavijo vseživljenjski vzorec dobrih delovnih navad, samodiscipline in čuta za odgovornost,« pa v celostnem priročniku Vzgoja po metodi montessori še dodaja predsednik funacije montessori Tim Seldan, ki je spoznanja Marie Montessori s pridom uporabil v domačem okolju in z lastnimi otroci, taisto pa v knjigi svetuje tudi drugim staršem.
Vzgoja po metodi montessori, ki je pred dnevi izšla pri Mladinski knjigi in velja za pregleden ter celostni priročnih o vzgoji otroka, ponudi vrsto praktičnih nasvetov in predlogov za dejavnosti, ki bodo navdušile otroke in starše, mimogrede pa zna starše s kaznovalnih vzgojnih taktik preusmeriti k vzgojnim strategijam, ki skušajo otroke učiti.
V nadaljevanju si iz poglavja o pravilnem uveljavljanju discipline izposojamo namige za ravnanje ob besedici NE:
- Otroku omogočajmo izbiro. Kadar je le mogoče, poiščimo način, da lahko izbere med dvema enako sprejemljivima možnostima: Boš pri večerji pil vodo ali mleko?
- Učimo otroka, da nestrinjanje izraža vljudno: Mami, zdaj tega res ne želim početi.
- Vedno imejmo v mislih zlato pravilo Roberta Heinleina z družinsko življenje: Prijaznost in spoštljivost sta med možem in ženo ter med starši in otroki še pomembnejši kot med popolnimi tujci.
- Ne obupujmo – vedno skušajmo poiskati način, da se umaknemo na lep način. Največkrat lahko s kompromisi oboji, mi in otroci, dosežemo večino, če že ne čisto vsega, kar si želimo.
- Bitkam za premoč se lahko skoraj popolnoma izognemo tako, da otroku ponudimo veliko mero neodvisnosti in odgovornosti v vsakdanjem življenju. Tako se bo počutil močnega in odraslega.
- Besedo 'ne' imejmo pripravljeno za resnično pomembne primere, ko gre na primer za nekaj, kar bi lahko škodilo otorku ali drugim ljudem ali stvarem.
Vabimo vas, da si o vzgoji predšolskih otrok in najnovejših spoznanj o razvoju otroških možganov preberete v priročniku za razvoj otrokove ustvarjalnosti, samozavesti in samostojnosti: Vzgoja po metodi montessori.
