Znanstvenik Boris Rogelj: "Nekaj let sem živel dobesedno iz kovčka!"

Dr. Rogelj, molekularni biolog z Odseka za biotehnologijo na ljubljanskem Inštitutu Jožefa Stefana, se med drugim ukvarja s proučevanjem Alzheimerjeve bolezni. Središče raziskav so molekularne osnove obolenj, ki so v starajoči se zahodni družbi vse pogostejše. Gre za bolezni, o katerih pravzaprav vemo le malo. Poznamo njihove strašljive posledice, kako jih preprečiti ali vsaj upočasniti njihovo napredovanje pa ostaja velika neznanka.

Znanstveni izzivi

»V marsikaterem pogledu smo še vedno zelo na začetku,« pravi dr. Rogelj, v tujem znanstvenem tisku najbolj citirani slovenski nevroznanstvenik. »Zdaj vemo, da so si nevrodegenerativne bolezni v nekaterih pogledih podobne. Pri večini prihaja do kopičenja nekaterih proteinov znotraj ali zunaj celice.«

Raziskovanje Roglja in njegove skupine znanstvenikov bi lahko pripomoglo k razvoju zdravil in terapevtskih postopkov, ki bi upočasnili napredovanje bolezni in lajšali življenje bolnikom in posredno tudi njihovim svojcem.

Iz načina njegovega pripovedovanja o tematiki je razvidno, da je s srcem pri raziskovalnem delu. »Boris prekipeva od idej, komaj ga dohajamo, ko razmišlja, česa bi se lahko še lotili, da bi bolje razumeli te stvari,« pravi ena izmed njegovih sodelavk. Morda je k njegovemu nemirnemu raziskovalnemu duhu prispevalo tudi njegovo pestro življenje.

Iz Beograda v Malezijo in nazaj

»Rodil sem se v Beogradu, kjer je moj oče, Slovenec, spoznal mamo, ki je doma iz bližnje Grocke. Oče je kot pravnik dobil službo v takratni carinski upravi,« pojasnjuje. »Pozneje so mu ponujali službe na različnih jugoslovanskih gospodarskih predstavništvih po svetu, a ker sva bila z Melito, mlajšo sestro, še premajhna, se z mamo za to dolgo nista odločila.« Leta 1980, ko je imel Rogelj 11 let, so za šest let odšli v Malezijo, kjer je oče zastopal jugoslovansko gospodarsko zbornico.

Po vrnitvi v Beograd je začel študirati. »Bil sem že vpisan na elektrotehniko, ko pa sem v reviji Nin prebral intervju s profesorjem molekularne biologije z beograjske univerze, sem se brez razmišljanja prepisal na molekularno biologijo.« Po končanem prvem letniku je odslužil vojaško obveznost – in moral po vrnitvi spet začeti v prvem letniku, saj se je študijski program medtem spremenil. Njegovo življenje je teklo študentsko (ne)mirno do junija 1991, ko je Slovenija zapustila nekdanjo skupno državo. »S prijateljem sva se proti jutru vračala z neke zabave, ko sva zaslišala v daljavi čudno hrumenje. Ko sva prišla bliže, sva še v temi lahko videla ljudi, ki so z nadvoza mahali tankom, ki so se po avtocesti bratstva in enotnosti odpravili proti Sloveniji. Uro po tistem je prijateljev oče naju in še enega prijatelja odpeljal v Boko Kotorsko v Črno goro. S seboj smo imeli študijsko literaturo, spremljali smo dogajanje in se po treh tednih vrnili v Beograd. Mislili smo, da se bodo stvari umirile, a se niso. Izkazalo se je, da so tisti, ki so govorili, da bo Slovenija, če se res odcepi, ravna kot Vojvodina, saj bi jo zbombardirali do tal, mislili resno. Na srečo se vsaj to pozneje ni zgodilo,« se nemirnega obdobja spominja Rogelj.

Prek Sarajeva v Slovenijo

Septembra 1991, potem ko je na dom prišla vojaška policija, ki ga je hotela mobilizirati, se je nekaj tednov skrival pri upokojeni mamini prijateljici v Novem Beogradu. »Moja mama, poročena s Slovencem, je bila zaradi takratnih dogodkov nenadoma na pol izdajalka,« opiše nacionalistično vzdušje, ki je pred 25 leti v Srbiji preplavilo številne. Oktobra se je umaknil v Sarajevo k družinskim prijateljem. »Zdelo se je, da bo to edino mesto, ki se bo izognilo vojni. Tam so me ljudje spraševali: 'Pa kaj se greste vi Srbi, Hrvati in Slovenci? Poglej, mi smo tu vseh narodnosti, pa živimo v miru in prijateljstvu!' Kako zelo so se motili!«

Ker se stvari niso umirile, je odšel k očetovim sorodnikom v Slovenijo. »Izkazalo se je, da sem odšel iz Sarajeva z zadnjim letalom, takoj potem so bile povezave prekinjene. Ko sem dojel, kakšne so stvari, sem šel z indeksom beograjske univerze na ljubljansko Biotehniško fakulteto in jih vprašal, ali me sprejmejo. Tu sem potem diplomiral.«

Na Nizozemsko in v London

Kot mladi raziskovalec je nadaljeval doktorski študij na Inštitutu Jožefa Stefana. V tem obdobju je precej časa preživel na Nizozemskem. Malo pred zagovorom doktorske naloge je v reviji Nature zasledil razpis za delovno mesto v Londonu, se prijavil in bil sprejet. »Med letoma 2000 in 2003 sem na University College London delal v raziskovalni skupini, ki je raziskovala molekularne osnove učenja in tvorbe spominov,« se spominja tega obdobja. »Nato sem našel izjemno zanimiv projekt na Inštitutu za psihiatrijo na King's College London. Naslednja štiri leta sem ukvarjal s proučevanjem vplivov določenih proteinov pri Alzheimerjevi bolezni.«

V tem času se je rodil danes desetletni Maks Leon, starejši sin. »Z Vero, ki je študirala biokemijo, sva se spoznala že med študijem, pozneje sva bila na 'Štefanu' kot mlada raziskovalca v isti pisarni. Zbližala sva se, ko sem bil v Londonu, kamor je prišla tudi ona opravljat raziskavo na Inštitut za raziskovanje raka.« Da bi lahko ostali vsi trije v Londonu, je bilo potrebno veliko prilagajanja in logistike. Rogelj pravi, da je nekaj let živel dobesedno iz kovčka.

»V letih 2008 in 2009 je naša raziskovalna skupina s King's College London objavila dve pomembni odkritji v reviji Science, pa tudi z Vero, ki se je skupini za nekaj časa pridružila kot gostujoča raziskovalka, sva skupaj opravila nekaj uspešnih raziskav,« pove z zadovoljstvom. Ko se jima je leta 2010 rodila še Isabela Aurora, je po 11 letih zapustil London. »Znanstvena sfera, v kateri sem raziskoval, je eksplodirala. Odkritja so me čisto prevzela, a Vera je imela službo v Ljubljani in imela sva dva otroka, London pa je bil neznansko drag. Ob izteku Verine porodniške smo se vsi štirje vrnili.«

Nazaj v Ljubljano

Kljub raziskovalnim uspehom je imel ob vrnitvi kar nekaj težav z zaposlitvijo. »Službo na 'Štefanu', kjer sem delno zaposlen, sem dobil šele, ko sem na razpisih dobil denar za raziskave ‒ če ni denarja, nimam plače.« Rogelj pravi, da ima Slovenija veliko odličnih znanstvenikov, da pa so pri nas stvari zelo drugačne, kot jih je bil navajen iz Anglije in Nizozemske. Razloge za to deloma vidi v majhnosti naše države. »V majhni državi, kot je Slovenija, kjer je za znanost na voljo le malo denarja, ne gre drugače, kot da delaš malo tu in malo tam in da so si stvari včasih med sabo navzkriž. Hočeš nočeš delamo raziskovalci drug drugemu težave.«

Kar se znanstvenega dela tiče, ga tujina, kamor zaradi svojega dela redno odhaja, še vedno zelo mika. Po drugi strani pa je vezan na Ljubljano. »Tu so Verini in moji starši, ki nama zelo pomagajo, saj oba pogosto dolgo delava. Šola in vrtec sta čisto blizu našega doma, pa tudi življenje je tu nekako bolj obvladljivo kot v kakšnem velikem evropskem mestu. No, bomo videli, kako se bodo stvari obrnile,« sklene dr. Rogelj, svetovljanski znanstvenik, ki ga raziskovanje, kot pravi, še vedno neznansko privlači in ki z menjavanjem bivališč nikoli ni imel težav.

Besedilo: Marjan Žiberna
Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Novo na Metroplay: Vidnost in varnost v prometu: "Zgoditi se mora 'aha moment', da spremenimo svoje navade"