Znanstveniki na Japonskem so v miši vbrizgali 40.000 let staro DNK neandertalcev, kar je povzročilo nepričakovane spremembe v njihovih skeletih. Rezultati ponujajo presenetljive nove vpoglede v starodavno človeško vrsto.
V osupljivi novi študiji so genetikom na Japonskem uspeli pokazati, da vstavljanje neandertalske DNK v miši povzroča pomembne spremembe v njihovih skeletnih strukturah.
Revolucionarni eksperiment z gensko tehnologijo
S pomočjo najsodobnejše tehnologije genske modifikacije so raziskovalci razkrili telesne značilnosti, ki spominjajo na davno izumrle človeške prednike in s tem osvetlili potek evolucije naše vrste.
Znanstveniki iz Kjota so s tehnologijo CRISPR v laboratorijske miši vnesli gensko varianto. Gre za gen GLI3, ki je bil prisoten pri neandertalcih in denisovcih – starodavnih človeških sorodnikih, ki so živeli pred več deset tisoč leti. Cilj raziskave je bil razumeti, kako starodavne genetske variante vplivajo na skeletne razlike med zgodnjimi ljudmi in sodobnim homo sapiensom.
Specifična različica, vbrizgana v miši, se imenuje R1537C – mutacija v genu GLI3, ki vpliva na razvoj kosti in organov med rastjo zarodka. Znanstveniki so upali, da bi ta mutacija lahko odražala skeletne značilnosti, ki so jih našli pri neandertalskih fosilih, kot so širok prsni koš, podolgovata lobanja in izraziti obrvni grebeni.
Presenetljivi rezultati
Rezultati so bili takojšnji in izraziti. Genetsko spremenjene miši so začele kazati telesne značilnosti, podobne neandertalski anatomiji. Nekatere miši so razvile širše lobanje, druge pa znake ukrivljenosti hrbtenice, podobne skoliozi, ter nepravilnosti reber. Te spremembe so bile podobne skeletnim značilnostim, ki jih običajno povezujemo z neandertalskimi ostanki.
Eksperiment velja za eno najjasnejših dosedanjih dokazov, kako lahko določeni starodavni geni vplivajo na skeletno morfologijo, in osvetljuje biološke razlike, ki so ločevale zgodnje človeške vrste od sodobnih ljudi.
Spremenjene miši so kazale te značilnosti brez večjih razvojnih težav, ki jih običajno povzroča mutacija, kar kaže na to, da ima varianta R1537C bolj subtilen vpliv na razvoj.
Neandertalski geni še vedno prisotni pri ljudeh
Mutacija R1537C ni le stvar preteklosti. Še vedno obstaja pri manjšem delu sodobne človeške populacije, zlasti med neafriškimi skupinami. Po podatkih iz projekta 1000 genomov je ta varianta prisotna pri 3,7 % do 7,7 % evropskih populacij, medtem ko je redkejša pri afriških.
To pomeni, da nekatere neandertalske značilnosti še vedno vplivajo na človeško biologijo, čeprav so ti zgodnji ljudje izumrli pred več kot 40.000 leti. Študija poudarja, da genetske sledi teh starodavnih homininov še naprej obstajajo v sodobnih genomih in lahko vplivajo na lastnosti, kot sta razvoj kosti ali celo dovzetnost za določena zdravstvena stanja.
Raziskovalci prav tako preučujejo, kako ta starodavna genetska varianta sodeluje z današnjim širšim genetskim okoljem.
Študija kaže, da so imeli neandertalci morda manj omejene razvojne procese, kar je omogočilo preživetje mutacij, kot je R1537C, in njihov prispevek k značilnim skeletnim lastnostim. To bi lahko pojasnilo, zakaj so nekatere njihove značilnosti še vedno opazne pri sodobnih ljudeh.
Čeprav gensko spremenjene miši niso kazale hujših deformacij, ki jih običajno povzroča mutacija GLI3 – kot sta večprstnost ali nenormalen razvoj okončin – so raziskovalci opazili subtilne, a pomembne spremembe v načinu, kako ta gen uravnava razvojne procese.
To nakazuje, da imajo starodavne homininske variante, čeprav prispevajo k značilnostim določene vrste, pomembno vlogo tako pri oblikovanju izumrlih kot še živečih človeških teles.
Vir: Daily Galaxy
- Preberite si tudi: 4800 let stara DNK šokirala znanstvenike. Tega enostavno niso pričakovali