Zoltan in Andrea (Lord of the Dance): Svoboda gledalcev je najina sreča

17. 3. 2018 | Vir: Jana
Deli
Zoltan in Andrea (Lord of the Dance): Svoboda gledalcev je najina sreča (foto: Osebni arhiv)
Osebni arhiv

Vzkliki, roké v zraku. Bučni ritmi. Večtisočglava množica. Podoba, ki spominja na koncert Rolling Stonesov. »Včasih se počutimo kot rokovske zvezde,« pove presunljiv par s plesnega podesta, ki združuje irski šarm z žlahtno tradicijo in stepom. Sta vodilna člana zasedbe Lord of the Dance, ki se je bomo v Ljubljani naužili 7. aprila.

Sedem predstav na teden. Vsak dan v drugem mestu. 67 različnih držav v 20 letih, 10 milijonov gledalcev. Tudi po odrih, kot je Broadway. Pred dobrim desetletjem sem si jih ogledala v Hali Tivoli in iz dvorane odkorakala s presunjenostjo nad kostumi, osupljivo spretnostjo in hitrostjo nastopajočih v podkovanih plesnih čeveljcih. Če gre verjeti njihovim obljubam, še danes postrežejo z enako, če ne še večjo ekstravagantnostjo. Lord of the Dance si pač nesporno zaslužijo naziv brezčasnosti.

To keltsko pravljico o hrepenenju, o klišejski ljubezni v boju proti zlu v sedanjost postavljajo najnovejša tehnologija, spektakularni svetlobni efekti, roboti in plešoči akrobati. Nova verzija nosi naslov Dangerous game oziroma Nevarna igra. In ko že govorimo o irskem muzikalu, je treba vedeti, da se večina plesalcev ponaša z irskim rodom. Irci so njihovi starši, stari starši. Biti Irec je nekakšno tiho nepisano pravilo za pogoj vstopa v skupino. Zato sta Zoltan in Andrea drugačna. Sta Madžara. Severni narod mi opišeta kot sproščene, srečne ljudi, z optimističnim pogledom, kar je zanimivo za državo tako prodorne zgodovine. Življenje proslavijo. »Od njih bi se lahko česa naučili,« je prepričana Andrea. To je njuna zgodba.

Madžara, ki zreta v oči irski kulturi

»Tujci so prijazni, vendar sklepanje prijateljstev zahteva svoj čas. Naučiti se moraš, kako gledajo na življenje. Tako odrasteš, prehitro,« pripoved o stiku s tujo kulturo pri rosnih letih začne Zoltan.

Rojen je bil v Budimpešti, očetu slikarju. Doma ni plesal nihče, gen za ljubezen in talent do umetnosti je podedoval od njega, je prepričan. Pri devetih se je našel v latinskoameriških plesih in se po sedmih letih tekmovanj vpisal na madžarsko plesno akademijo. Tam se je priučil baleta. Andrejina pot pa se je začela z bratom v madžarski folklorni plesni šoli kot obšolska dejavnost. Oba pa kažeta močan vpliv, ki ga na današnjih in prihajajočih generacijah irskih plesalcev pušča čikaški Irec Michael Flatley, oče botrskih šovov Riverdance, Lord of the Dance, Feet of Flames in Celtic Tiger. Flatley je step postavil na zemljevid sveta. Zoltan je začel pri slednjih, njegova boljša polovica pri 'Plamenih'.

»Do tega trenutka sem se na odru še vsakič počutila, da se moram izkazati bolj kot drugi. Zavedam se, da nisem del njihove kulture. Ne želim, da mi kdo očita, ona pa ni iz Irske, se ji vidi na nogah,« pojasni Krenova. A paru je zaupana vloga protagonistov Dark Lorda in Morrighan in želita si, da bi majhnost Slovenije v Stožice prinesla pravo intimo: »Bistvo tiči v srcu gledalca. Obiskali smo sofisticirane narode, kjer komajda zaploskajo. Šokanten je bil Singapur. Morda je to samo način, s katerim cenijo umetnost. Za odrom razmišljaš, ali in kaj si storil narobe. A če se občinstvo ne smeji, še ne pomeni, da se mi ne bomo. To ni način, po katerem delujemo. Povsod pripravimo enak spektakel in zato smo profesionalci,« zatrjuje Zoltan.

Ples je lep, a telo mu ni hvaležno. Pri stepu trpijo gležnji, kolena, boki. Poškodbe niso pogoste, so pa prisotne, zato svoje telo, da zdrži kar najdlje, negujeta z jogo, pilatesom in dobrimi fizioterapevti. Na leto si privoščita tri mesece dopusta in takrat se vrneta domov, na Madžarsko, in napolnita baterije.

Svoboda gledalcev je najina sreča

Ljubezen na plesnem podestu

Ko je Zoltan že prebival na Irskem, se je Andrea šele pridružila madžarski plesni šoli, kamor se je on na pomoč učiteljem in ekipi vračal vsako leto. Usodni poljub je njuno dolgoletno prijateljstvo prerodil v ljubezen, ki je zaradi razdalje dolga leta potrpežljivo čakala. Lord of the Dance je danes starš številnim parom, a smo zaradi koreografije, ki protagonistoma na odru veleva le nekaj skupnih trenutkov, prikrajšani za njuno pristno harmonijo.

Sožitje, v katerem bivata. Andrea je ljubeča in iskrena, Zoltan pa njen velik podpornik, samozavesten nastopač. Njuno stičišče je perfekcionizem. »Glavna vloga obeh pomeni, da se nihče ne počuti zapostavljenega. To je bistvo uspešnega odnosa,« mi zaupa Andrea. Ponosno pove, da sta zaročena, usodni da bosta dahnila poleti: »Živiva življenje, ki se zahoče številnim ljudem brez možnosti potovanj v toliko različnih držav. Narobe je, da se ljudje ustalijo in šele nato začnejo uresničevati svoje sanje. Midva obračava to prepričanje, ta način. Naj še traja, uživanje v plesu.« In ko mi sedita nasproti, držeč se za roke, na jutranjem čaju, skrita pred zunanjim snežnim metežem, ki bo do aprilskega prihoda plesne senzacije že zdavnaj pozabljen, vem, da si moram njuno družbo šteti v čast. Sta zvezdnika, ne ravno v tipičnem pomenu te besede, pa vendar. »Nekateri si želijo občutka pomembnosti. Mi, Lord of the Dance, gledamo na to z drugačne perspektive. Veseli nas osrečevanje drugih,« to stigmo o slavi razblini plesalec.

Kemija med nastopajočim in gledalcem je bistvo odrskih nastopov. Zato ljudje tako radi kupujejo njihove vstopnice – da za seboj pustijo življenjske tegobe. »Če jim omogočimo dve uri takšne svobode, se sami napolnimo s srečo,« povesta. »Saj plesalci smo povsem običajni ljudje. Napačno je prepričanje, da se po nastopih zavijemo v temo. Radi gremo ven in se imamo lepo. Prepustimo se dobri glasbi. In spijemo kakšen kozarček piva. Ali dva,« z nasmeškom dodata. Irski prijatelji so pač dober izgovor.

Besedilo: Neja Drozg // Fotografije: Helena Kermelj, osebni arhiv