Dr. Zoran Milivojević je zvezdnik med psihoterapevti.
Avtor knjig Ulovimo ljubezen, Formule ljubezni in Emocije je pred časom predaval tudi pri projektu Učenje za življenje, zato sva tokrat malo bolj odkrito spregovorila o mitih in seksu.
Da bi človek lahko imel rad drugega, mora najprej imeti rad sebe ...
Ko imamo nekoga radi, mu s tem poročamo, da je za nas pomemben, vredno človeško bitje. Torej, izjava o ljubezni je potrditev nekogaršnje vrednosti. Vendar da bi nekdo lahko zares sprejel to izraženo ljubezen, mora verjeti, da je vredno človeško bitje, da si zares zasluži biti ljubljen. In tu pridemo do odnosa do sebe, ker številni ljudje sebe v celoti ne sprejemajo, številni naslavljajo svojo osebno vrednost tako, ker verjamejo, da so vredni samo, če so takšni in takšni, vendar ker nisem točno tak in tak, nisem vreden. Zato danes govorimo o tem pozitivnem odnosu do sebe, ne toliko o ljubezni do sebe, temveč bolj o sprejemanju sebe.
Kako dosežemo to, da se imamo radi? Večina se tega nikoli ni naučila, še huje, ne vemo, kaj to sploh pomeni ...
Prvi korak je, da prepoznamo, kako razmišljamo o sebi, katere stvari si zamerimo. To so ti pogoji, ki si jih določamo, včasih pod vplivom drugih, včasih pod vplivom medijev, in to so predvsem tisti, ki jih ne izpolnjujemo. To je stališče: imel bi se rad, če bi ..., vendar ker nisem tak, potem se nimam rad. Nekateri upajo, da se bodo imeli nekoč vendarle radi, ko bodo izpolnili neki pogoj, vendar ta dan nikoli ne pride. Torej, prvi korak je to, da ugotovimo, zakaj se nimamo radi in katere pogoje si postavljamo. To lahko včasih ozavestimo sami, včasih pa to dosežemo s strokovnjakom. Cilj je, da se človek sprejme brezpogojno. Številni se bojijo, da se bodo potem 'poslabšali', da morajo biti s seboj nezadovoljni zato, da bi napredovali. Vendar je to le ena vrsta motivacije, druga je, da bomo s seboj nezadovoljni; ne kot s človeškim bitjem, temveč z neko svojo reakcijo, obnašanjem, načinom razmišljanja. Tako se lahko učimo, da se rešimo tistega, kar je slabo, in razvijamo tisto, kar je dobro.
Kakšen je zdrav ljubezenski odnos do sebe?
Kot notranje stališče je to sprejemanje sebe, vendar to ni le stališče, to je akcija. Tako kot lahko drugim pokažemo ljubezen s pomočjo petih jezikov ljubezni: lepa beseda, dotik, darilo, usluga, posvečanje časa; vse to lahko delamo sebi. Gre za pozitiven in aktiven odnos do sebe. Da vprašate sebe: Kaj bom danes lepega storil zase? In tako vsak dan po malem – tako se negujejo ljudje, ki sprejemajo sebe. Ko pa se izključi ljubezen do drugih, potem je to sebično, narcisoidno, če pa je ljubezen do drugih vključena, je to pozicija ljubezni do sebe skupaj z ljubeznijo do drugih.
Kakšen je potemtakem zdrav partnerski in ljubezenski odnos? Kaj je nujni temelj in kaj je tisto, kar je fleksibilno?
Ljubezen je najprej emocionalna povezanost z drugo osebo, ki nam je pomembna, ki jo čutimo za svojo, za katero čutimo, da ji pripadamo in da pripada ona nam. Vendar sama ljubezen ni dovolj; ljudje, ki se imajo radi, morajo imeti funkcionalno ljubezensko zvezo ali zakon. To pa pomeni, da imajo podobne predstave o tem, kakšna naj bi bila zveza ali zakon, da se strinjata o pomembnejših življenjskih vprašanjih. V večini primerov se pari ne strinjajo o tem, kakšna naj bi bila zveza, kaj dela on, kaj dela ona, kako ona in on kažeta ljubezen. Zato je treba spomniti, da je ljubezenska zveza neka vrsta psihološkega dogovora med dvema. In da je najboljša takrat, kadar lahko tako on kot ona v njej zadovoljita svoje pomembne potrebe in da se počutita dobro. To je podobno kot takrat, ko si obujete nove čevlje. Če niso udobni in če vas žulijo, vam bo šlo na začetku malo na živce, po nekem času vas bodo že močno ožulili, do ran, in potem si boste morali te čevlje sezuti in oskrbeti rano.
Zakaj nismo sposobni videti, da romantični ideali iz filmov in pravljic ne delujejo?
Smo kolektivno hipnotizirani s temi predstavami. Začne se že v otroštvu s pravljicami, v katerih zmeraj zmagata pravica in ljubezen in v katerih 'onadva' živita srečno do konca svojih dni. Nekje do 16. leta, ko odrastemo, tisočkrat nekje preberemo, vidimo, slišimo, kako je ljubezen pot za življenjsko srečo. In to potem programira naše kolektivno nezavedno, ki nas upravlja. Srečanje z resničnostjo pa je boleče, tako da se skozi srečanje s temi bolečimi izkušnjami počasi rešujemo teh predstav. Zato je najbolje, da zmanjšamo te ljubezenske muke in gremo k strokovnjaku, da se malo izprašamo o teh predstavah. Težava je, ker ljudje to relativno pozno ozavestijo; ker do zgodnjih tridesetih verjamejo, da niso srečali 'prave osebe', vendar šele po seriji neuspehov začnejo sumiti, da morda vendarle počnejo nekaj narobe.
Je zveza, ki se začne brez zaljubljenosti, prazna? Je zaljubljenost nujna?
Zaljubljenost je posebna zgodba, ki je številni ne razumejo dobro. Ni prva faza ljubezni, ker je po svoji naravi popolnoma drugačno občutenje od ljubezni. Medtem ko je ljubezen emocionalno povezovanje, je zaljubljenost rezultat idealizacije. Tako so ljudje po zaljubljenosti prej ali slej razočarani. Zato ponavljam, da je zaljubljenost prva faza razočaranja, in ne ljubezni. So številne kulture, kjer se ljudje ne zaljubljajo, pa se pri njih razvije ljubezen, zveze pa so čvrste in stabilne. Mi pa smo kolektivno hipnotizirani, predvsem s Hollywoodom, zato pa danes verjamemo, da moramo biti najprej zaljubljeni, da bi se rodila ljubezen, in če se to ne zgodi, potem nekaj ni v redu. In zato nekateri trpijo, ker še nikoli niso doživeli velike zaljubljenosti. In zato se moramo, če zaljubljenost ni pot za izbiro partnerja, naučiti, da izbiramo na nov način: ne le s srcem, temveč da združimo srce in pamet.
Kaj pa prijateljstvo in seks? To deluje?
Številni tako funkcionirajo, ker tako zadovoljujejo svoje potrebe, po seksu in po čustveni zvezi. Vendar s tem le, ker je ta drugi 'prijatelj', in ne partner, zaobidejo svoja previsoka pričakovanja do partnerja. Čeprav so te zveze v resnici ljubezenske, se oni tega ne zavedajo; če bi se, bi takoj vklopili tisti svoj 'program', kakšen partner mora biti in kako se mora obnašati. To je način, da si v odnosu tolerantnejši. Sicer pa, še posebej to velja za ženske, ko nekoga doživljajo kot prijatelja, je on zanje 'kolega' in aseksualno bitje.
Kako po letih partnerstva doseči strast v odnosu?
Težava je v tem, da imajo ljudje za merilo tisti seks, ki so ga imeli v fazi zaljubljenosti. Tako se pa dolgoročno ne more živeti. Seks je vsekakor zelo pomemben, vendar ima v življenju manjši pomen, kot mislijo mladi ljudje. Zato je najpomembneje, da imata dva takšen odnos, v katerem se oba počutita sprejeta, v katerem sta sproščena, duhovita in kreativna, v katerem se veliko smejeta, in tako bo tudi seks dober. Pomembno je pustiti ven svojemu notranjemu otroku in vabiti partnerja, da ga izrazi. Ko so ljudje v odnosu spontani, takrat je spontan tudi seks, torej je kreativen, vznemirljiv in dober.
Zakaj se varamo? Menda zato, ker si moški raje izbere tip ženske, ki ji rečemo 'mati', hrepeni pa po 'kurbi'? Kurba v smislu, da uživa v seksu, ne da je prostitutka. In ker imajo doma tip 'matere', potem okoli iščejo tip 'kurbe'...
Zaradi hormona testosterona imajo moški bolj izražen seksualni pogled na svet. Ob srečanju z neznano žensko moški možgani to žensko ocenjujejo, ali je seksualno sprejemljiva ali ne. Zato lahko moški lažje ločujejo seks od ljubezni kot ženske. Tako da lahko seksajo, ne da bi ljubili. To pa je za številne ženske nesprejemljivo. Je pa še to, da je moški lahko impotenten, lahko izgubi erekcijo ob seksualno močno izraženi ženski. To pa zato, ker se moški s takšno žensko boji vezati, ker ne ve, ali jo bo nekoč v prihodnosti lahko še zadovoljil in da ga bo ona potem morda zapustila in našla drugega, močnejšega. Zato se moški počutijo bolj varne ob ženskah, ki morajo za seks prositi.
Menite, da moški potrebujejo več seksa kot ženske?
To je individualno. Moški iščejo seks iz različnih razlogov, najprej pa zato, da se dokažejo, da so sprejeti, da doživijo orgazem. Ženski motiv pa je največkrat vrhunec ljubezni, pripadnost, bližina. V povprečju odrasli, ki imajo tudi druge vloge v življenju, seksajo dva- do trikrat na teden. Vse več jih je, ki seksajo manj, preprosto zato, ker se izčrpajo v drugih vlogah, ki jih imajo.
Verjamete v mit, da žena ljubi enega, zato seksa le z enim, moški pa jih ima lahko več in jih ljubi več in je zato res velik frajer? Ona pa bi bila, če bi bila kot on, kurba.
Ta mit izumira s starejšo generacijo. V trenutku, ko so moški opustili idejo, da mora biti ženska ob poroki nedolžna, so opustili tudi ta mit. V življenju ljubimo večkrat, od nekaterih ljubezni pa ostanejo spomini. Edit Piaf, francoska pevka, je dejala: »Vsaka nova ljubezen je največja.«
Je ljubezen minljiva ali le menja oblike?
Če se dva v neki zvezi počutita dobro, ljubezen traja. Ker pa se ljudje skozi življenje spreminjajo, zato lahko ostanejo skupaj le, če se spreminjajo na enak način.
Besedilo: Damjana Bakarič // Fotografija: Goran Antley, shutterstock
Novo na Metroplay: "Dezinformacije so povsod" | N1 podkast s Suzano Lovec