Zubin Mehta: Na Ljubljano me še posebej vežejo spomini iz mladosti

Zadnjih 50 let ste vodili izraelski filharmonični orkester. Mladost ste preživeli v Indiji, saj ste rojeni v Mumbaju (takrat Bombaj). Je slovo od orkestra po toliko letih žalostno ali veselo?

Pravzaprav se je moje sodelovanje z izraelskim orkestrom začelo že leta 1961. Tedaj so bili člani orkestra dvakrat starejši od mene, danes pa so skoraj vsi vsaj trikrat mlajši. Zdaj namreč dirigiram že tretji generaciji izraelskih glasbenikov. Ko sem bil prvič tam, so bili skoraj vsi glasbeniki v glavnem begunci iz Evrope, zdaj pa so večinoma vsi že rojeni v Izraelu. Najbrž si lahko predstav­ljate, da so se med nami v vseh teh letih stkale izjemno tesne vezi. So kot moja druga družina.

Ko se poslavljam, pa ne čutim ničesar drugega kot srečo, da sem lahko delal s tako izjemnimi glasbeniki v tej prelepi deželi.

V Ljubljani ste prvič nastopali takoj po diplomi na Dunaju.

Na neki način sem v Ljubljani konec petdesetih let začel svojo kariero. Po diplomi na dunajski akademiji me je v Ljubljano na gostovanje povabil tedanji direktor Slovenske filharmonije, profesor Marijan Lipovšek, in to je bilo moje prvo srečanje z orkestrom Slovenske filharmonije. Spomnim se, da me je prof. Lipovšek takrat popeljal tudi na ogled Postojnske jame. Čudoviti spomini. Pozneje sem veliko nastopal tudi z njegovo hčerko, mezzosopranistko Marijano Lipovšek, s katero sva postala velika prijatelja. Na Ljubljano me tako še posebej vežejo spomini iz mladosti.

Od kod črpate navdih za delo?

Zgolj in samo iz ljubezni do glasbe.

Čeprav je bil vaš oče Mehli Mehta slavni indijski dirigent in violinist, je želel, da postanete zdravnik. Zakaj?

Za srednji razred v Indiji je dobra izbira, če se odločiš za poklic zdravnika, arhitekta ali pravnika. Tako je menil tudi moj oče. A ko sem mu povedal, da sem se odločil za glasbo, me je na moji glasbeni poti podprl.

V dolgoletni karieri ste delovali tako na koncertnem kot na opernem področju. V čem je ključna razlika?

Naj najprej omenim, kar je najbolj očit­no. V simfoniji praviloma ni pevcev! Opera je predvsem gledališče, kjer ima glasba osrednjo vlogo. Dirigent mora znati povezati soliste, operni zbor in orkester, kar pa ni najenostavnejša naloga. Delo zgolj z orkestrom, sploh če delaš z najboljšimi orkestri na svetu, je precej manj zapleteno. Dirigiranje izraelskemu orkestru, v katerem so sami izvrstni glasbeniki, je zame vedno znova eden od največjih ustvarjalnih užitkov. Mislim pa, da je za dirigenta pomembno, da ima možnost ukvarjati se z obojim.

Če dalj časa sodelujete z nekim orkestrom, je sploh mogoče, da vsega dela ne opravite že na vajah, temveč pustite kakšno iskrico tudi za poslušalce?

Vse tehnične podrobnosti seveda opravimo na vajah; note morajo biti odigrane tako, kot piše. Glasba pa se zgodi na koncertu …

Če bi lahko izbirali, katerega že preminulega skladatelja bi povabili na vajo?

Mahlerja, ker je bil tako zelo oseben.

Črpate iz evropske glasbene zakladnice, nastale v zadnjih 500 letih. Kako se odločite, kaj boste uvrstili na koncertni program?

Kot ste dejali že sami, lahko izbiram iz 500 let stare glasbene zakladnice, od Bacha do sodobne glasbe; po mojem mnenju je to največje darilo, ki ga je Evropa dala svetu. Pravzaprav smo varuhi čudovite glasbe, ki so nam jo zapustili res veliki mojstri, in s to glasbeno zakladnico moramo ravnati zelo previdno ter spoštljivo. Ko sem bil mlajši, se nekaterih velikih mojstrov dolgo časa nisem upal lotiti; to so bile gore, ki sem se jih bal preplezati. In tisti trenutek, ko dosežeš en vrh, si želiš osvojiti še drugega.

V program ste vso svojo kariero redno uvrščali tudi sodobne skladatelje …

Da, lahko celo rečem, da sem velik promotor sodobne glasbe. Tudi v Ljubljani bo del koncerta posvečen sodobni glasbi; izvajali bomo namreč Ödöna Pártosa, madžarsko-izraelskega skladatelja in violinista.

Morda imate kakšen nasvet za prihodnjo generacijo dirigentov?

Mladih, nadarjenih talentov je kar nekaj, želim jih vso srečo, seveda pa jih čaka tudi trdo delo … Vendar pa je mladim treba dati priložnost za dirigiranje, da pokažejo, kaj znajo. Tako je bilo tudi v mojem primeru: dobil sem priložnost, izkazal sem se in bil sem vnovič povabljen ... Bistveno bolj kot diploma je bilo zame pomembno ustno priporočilo kolegov.

Koga mora torej dirigent prepričati: orkester ali občinstvo?

Dirigent mora najprej prepričati sto ljudi, ki sedijo pred njim. Če orkester ne želi več sodelovati z nekim dirigentom, je zapravil priložnost.

Michael Frischenschlager, solist, komorni glasbenik in učitelj violine iz Salzburga, je nedavno v Ljubljani dejal, da ga skrbi za prihodnost klasične glasbe.

Očitno sem sam precej bolj optimističen glede prihodnosti klasične glasbe kot on. Izjemnih talentov je v svetu veliko …

V čem je pravzaprav lepota klasične glasbe?

Gre za dimenzijo, ki je ne znam opisati z besedami. Glasba je nekaj, česar se ne da videti ali prijeti, pa vendar vas čustveno povsem prevzame.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču