Po prerokbah Ved in Majev že vstopamo v NOVO DOBO, ki ji bodo vladale ženske!

Vse številčnejša gibanja, ki si prizadevajo za bolj enakopraven položaj žensk v družbi, ki so vzniknila v zadnjih desetletjih (na ramenih stoletja dolgih aktivističnih prizadevanj velikank boja za enakost), so znanilci te nove dobe. So lastovke, ki oznanjajo skorajšnjo pomlad in z njo (ljudsko) prebujenje.

V nasprotju z moškim principom, ki je usmerjen v hitro in močno akcijo ter deluje kot ogenj, ki pred seboj podira vse, kar mu stopi na pot do cilja, je ženska energija drugačna. Deluje namreč kot voda. Potrebuje čas, da začne teči, ko pa začne delovati, deluje blago in prilagodljivo. Zato z lahkoto najde pot do cilja, ne da bi pri tem poškodovala kogarkoli ali karkoli.

Zaradi svoje izjemne sposobnosti, da druge ljudi začutijo v njihovih najglobljih ravneh, bodo ženske intuitivno vedele, kdaj je pravi čas, da spregovorijo o neki ideji, kako jo predstaviti, da bo od vseh sprejeta, ali kako povedati nekaj neprijetnega na konstruktiven način. Ko se ženski princip izraža na svoj najbolj zdrav in avtentični način, ženske v svojem delovanju ne bodo šle proti interesom ali potrebam drugih. Prav zato v proces odločanja pogosto vključujejo tudi druge ljudi, ki so pripravljeni na dialog in sodelovanje ali pa iskanje kompromisov.

Če pa skupnega interesa ni mogoče najti, njihovo delovanje ne bo šlo na račun drugih. V nasprotju z moškimi ženske veliko lažje opustijo brezizhodne bitke. Kratkovidni ljudje v tem vidijo njihovo slabost, pa vendar izkušnje (in test časa) jasno kažejo, da ženski energiji prav s to kakovostjo nazadnje dolgoročno zagotovo uspe, medtem ko moški princip deluje učinkovit na kratek rok, na dolgi rok pa je neredko poražen. Dobra ponazoritev tega principa v realnem svetu sta primera Finske ali Švedske, kjer ženski princip najmočneje prihaja do izraza. Te države so politično stabilnejše, manj je družbenega razslojevanja, višja je gospodarska rast, te družbe pa tudi sicer veljajo za družbe največjega blagostanja.

Da pa bi se avtentične ženske vrline v polnosti udejanjile, potrebujejo svobodo izraza, sicer se lahko sprevržejo v svoje nasprotje. Ženske v takšnem primeru postanejo muhaste, težje se aktivirajo (tudi, ko bi se morale), tuje pa so jim tudi kvalitete asertivnosti, vztrajnosti in usmerjenosti. Tako zatrta ženska energija pozabi na svoje lastne potrebe ali pa se za zadovoljevanje njih zateka k manipulaciji. Na dolgi rok bo zato soočena z velikim nezadovoljstvom in frustracijo, ki se bo odrazila v razne oblike samodestrukcij.

In vse to se že dogaja, saj je večina žensk tega sveta, v večji ali manjši meri, prisiljena potiskati svojo ženstvenost. V svetu, v katerem živimo, je namreč ženski princip še vedno viden kot manjvreden moškemu. Cela naša zgodovina je pravzaprav moška zgodovina. Polna je osvajalskih pohodov in napisana z moškimi peresi. Tudi zato ne preseneča, da so moške kvalitete poguma, vztrajnosti in usmerjenosti hvaljene in slavljene čez vso mero. Po drugi strani pa so kvalitete blagosti, sočutja, skupnosti in sodelovanja – kar so avtentično ženske kvalitete – zgodovinsko gledano videne kot dokaz nekakšne šibkosti.

O domnevni moški premoči so stoletja pisali vplivni filozofi in znanstveniki – od Aristotla do Descartesa in Nietzscheja ter Freuda. Tudi zato se je mit o moški premoči lahko obdržal toliko tisoče let. Na njem je pravzaprav zgrajena celotna naša civilizacija. Ta ničkolikokrat ponovljena laž je tako ukoreninjena v naš sistem, da nam še danes na različne načine diktira razmišljanje, vedenje in celotno življenje, ne da bi se tega sploh zavedali. Ženskam je ves ta čas prepovedano, da so, kar so.

Od majhnih nog nas prepričujejo, da nismo dovolj dobre takšne, kot smo, zaradi česar se nato ne zmoremo imeti zares rade. Še kot odrasle se počutimo slabo v svoji koži ali pa občutimo krivdo in sram, ne da bi same vedele, zakaj. Da bi bile sprejete, smo že kot deklice zavrgle del svoje avtentične biti, s tem pa tudi ženstvenosti. Neredko smo, da bi bile cenjene ali si vsaj zaslužile mesto pod soncem (ki je sicer rezervirano za moške), poskušale (zavestno ali podzavestno) zamenjati svojo blagost, sočutje in čustvenost z moškimi vrlinami, k čemur nas še danes silijo nekatera gibanja, ki ideal enakosti enačijo z istostjo – in se pri tem globoko motijo. Ko ženstvenost zamenjamo z moškimi kvalitetami, običajno izničimo vse dobro obeh principov in pademo iz ene v drugo skrajnost, zaradi česar niti same ne vemo več, kje stojimo in kdo v resnici smo, kar postane naša lastna poguba. Ko obrnemo hrbet svoji avtentični naravi, nas taisto zanikanje prične uničevati od znotraj.

Velika moč nežnosti

Vsaka revolucija (in takšna bo tudi ta), s katero se želijo opolnomočiti ženske, je obsojena na propad, če prave in resnične (r)evolucije najprej ne izvedemo v sebi. Če naj bi se ta zares zgodila, moramo najprej najti žensko v sebi ter jo prepoznati, sprejeti in objeti z vsemi njenimi vrednostmi. Prav v avtentičnih ženskih vrlinah se namreč skriva vsa naša moč. Šele ko živimo svojo ženstvenost, smo sposobne izraziti vse svoje potenciale. In le takšne smo lahko tudi zares privlačne in (po)polne kot človeška bitja. Šele takrat, ko živimo svojo avtentično žensko naravo, lahko postanemo zares srečne in začnemo osrečevati vse druge okoli sebe.

Ob tem gre poudariti in posvariti naslednje – ali kot je povedala psihoterapevtka Anne Wilson Schaeff: "K ženskam bi bilo treba pristopiti drugače v psihoterapevtskem procesu kot k moškim." Klasičen psihoterapevtski pristop namreč ne upošteva ženskih specifičnosti, zato pogosto doseže nasproten učinek od želenega, saj pri njih krepi moški princip in še bolj potiska ženskega v nezavedno.

Ženske terapije

Tudi zato so v zdravilnih procesih žensk učinkovitejši tisti pristopi, ki podpirajo ženski princip. V duhovnosti je ženski princip vezan na naše nezavedno, ta del nas pa najpogosteje komunicira z barvami, slikami in simboli. Tudi zato se tovrstne terapije rade naslanjajo na terapije slikanja, risanja ali pa kromoterapije, ki nam pomagajo izraziti potlačene vsebine in tako osvobajajo žensko v nas.

Po taoistični modrosti je življenje gibanje, saj se v inerciji uma ali telesa ne dogaja nič. Da bi se bolj povezale s svojim telesom, je gibanje zato za ženske izjemnega pomena.

Ko na primer plešemo ali izvajamo druge oblike ritmičnega gibanja, že osvobajamo svoje mentalne zavore in se prepuščamo lepoti gibanja. V tem stanju smo sposobne razrešiti tudi najgloblje in najbolj boleče rane, sprostiti blokirano energijo ter jo transformirati v konstruktivne emocije. Pogosto se niti ne zavedamo, kaj vse se nam v tem procesu dogaja.

Odkrivanje ženske v sebi

Najučinkovitejši so tisti plesi, ki se osredotočajo na gibe drugega energetskega centra – tj. predel reproduktivnih organov (trebušni ples, ples na drogu in podobno). To je hkrati tudi center naše ženstvenosti, in prav tu prihaja do lomljenja življenjske energije na moško in žensko.

Enostavno – učimo se biti svobodne.

Doba vladavine ženskega principa

Zgodovina kljub vsemu pozna redka zgodovinska obdobja, ko so bile avtentične ženske kvalitete priznane in integrirane v družbeni ustroj (doba neolitika je že bila ena takšnih). Že takrat so se pokazale vse dobrobiti takšnega pristopa – in to ne le za posameznike in posameznice, temveč tudi za družbo v celoti. Ljudem je bilo bolj mar za druge. Živeli so v miru, harmoniji in blagostanju. In prav to so vrline, ki današnjemu svetu tako zelo manjkajo. Po predvidevanjih starodavnih civilizacij in starih zapisov (na primer: Ved in Majev) naj bi se to kmalu spremenilo. Po njihovih koledarjih počasi vstopamo v dobo, v kateri bo avtentičen ženski princip, z vsemi svojimi dobrobiti in kvalitetami, pomagal uravnovesiti svet, v katerem živimo, da bi ta postal lepše in ugodnejše mesto za življenje, kot je danes.

Vir: Metropolitan.si // Fotografije: Shutterstock

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol