Tretja izdaja festivala, tri dni in tri rokovske zasedbe. V atraktivnem in edinstvenem ambientu Spodnjega lapidarija nad zgodnjo postajo vzpenjače se bo prepletel projekt treh kantavtorskih bendi, ki znajo zadovoljiti še tako zahtevnega poslušalca.
Gušti, Hamo & Tribute 2 Love in Društvo mrtvih pesnikov (DMP) v pričakovanju letošnje Grajske muzike razkrivajo pikantnost čustev in vraževerja, ki jih navdaja ob misli na ta srednjeveško obarvan oder.
Ob misli nastopanja na gradu vas morajo prevevati posebni občutki, predvidevam. Ambient je vse prej kot običajen.
Boštjan (DMP): Ko stopiš v grad, se počutiš, kot bi stopil v nekakšen časovni stroj. Razmišljaš in si predstavljaš, kdo vse je tukaj bival, hodil po prostorih, kakšne zgodbe so se pisale. Hkrati pa te odnese v prihodnost, ugibaš, kako dolgo in kaj vse bodo ti zidovi še lahko opazovali. Veseli smo, da bomo lahko na časovnem traku ljubljanskega gradu tudi sami pustili odtis z odigranim koncertom. Upamo, da bo to izkušnjo z nami delilo čim več ljudi in bo ta odtis toliko močnejši.
Hamo: Gradovi so od nekdaj na dobrih lokacijah. Včasih so ljudje očitno bistveno bolj razmišljali o energiji prostora. Pred kratkim smo igrali na Škofjeloškem gradu in bilo je fantastično. Energija je kar švigala po grajskem dvorišču. Sicer smo bili glasni, nič prav zelo intimni, ampak prostor je izžareval to energijo. Ambient je zelo pomemben dirigent. Tudi on ima besedo, kam bo odšla muzika tistega večera.
Gušti: Nastop na gradu je posebnega pomena, ker je to domače občinstvo, pred katerim nisem nastopal že nekaj časa. Poleg tega je posebna točka glavnega mesta.
Temu je treba prilagoditi tudi glasbeno zgodbo. Kakšno bo sporočilo?
Hamo: Hm, mislim, da bom ta trenutek še ugibal. Lahko se zgodi, da bomo bolj akustični, lahko pa nas ponese v elektriko. Za zdaj čutim, da bo koncert na gradu zelo intimen, ne glede na to, kaj bomo igrali. Pustimo se presenetiti. Tudi sebe najraje presenečam.
Peter (DMP): Sporočilo koncerta se tokrat ne bo razlikovalo od drugih. Na vsakem koncertu damo vse od sebe. Ne igramo jih serijsko, vsak koncert je za nas drugačen, edinstven. Si pa tudi tokrat obetamo obilo čustvene zabave.
Gušti: Sporočilo ima edinstven namen – da se glasba dotakne poslušalstva in ga dvigne z realnih tal. Da lebdi z nami na odru.
Vsi ste s slovensko glasbeno sceno povezani že mnogo let. V čem se zdaj, po številnih koncertiranjih in rasti bendov kot celote, vidi napredek?
Tomaž (DMP): V sedanji zasedbi (Alan Vitezič – vokal, kitara, Peter Dekleva – kitara, Boštjan Artiček – klaviature, Tomaž Koncilija – bas, Marko Zajc – bobni) ustvarjamo in koncertiramo sedem let, kar pomeni četrtino časa, odkar obstaja bend pod tem imenom. Prvič smo skupaj na oder Kina Šiška stopili oktobra 2010 ob promociji izida našega albuma Krog in tako odprli novo stran v dolgi zgodovini Društva mrtvih pesnikov. Zgodila se je potrebna kemija in od takrat ljubezen traja. Morda bi bila še najbolj na mestu primerjava z vinom – z leti smo na odru vse boljši, imamo značaj in potrebno patino, obenem pa stalno skrbimo tudi za potrebno svežino.
Hamo: Takrat smo bili zaljubljeni, zdaj smo stari zakonci. (smeh) Razlika je, ali z nekom preigraš 500 koncertov ali pa si z njim prvič na odru. Prvega ne pozabiš nikoli, ampak zdaj, zdaj se poznamo. Točno vemo, kdaj ima kdo dober dan, in tisti najboljši vedno pelje za seboj ljubezensko karavano. Na začetku smo se tukaj še iskali, sledili nekim zapovedanim dogmam. Zdaj to nastane spontano – nekaj pogledov in namigov ter muzika nas odpelje tja, kamor tistega dne želi.
Gušti: Prvi koncert je bil za tiste čase kar nekako samoumeven. Vedno pa pride kanček negotovosti na vaji pred koncertom, ker se zaveš, da vse, kar si si zaželel, ne bo mogoče. Ampak želje so svet v tvoji glavi, česar občinstvo niti ne ve. Adrenalin je tisti, ki naredi koncert razburljiv. Predvsem pri koncertih posebnega pomena, največkrat pred domačim občinstvom.
Imate ritual, s katerim pomirite adrenalin in razburjenost pred koncerti?
Hamo: Pred koncertom vedno pade 'športna petka' z vsemi člani ekipe, potem pa nas medo Buco 'pokropi' s svojim parfumom, tako da cel bend diši enako kot Buco. To je ritual, ki nas spremlja že lep čas. In ga počnemo seveda v smrtno resni tišini. Če ne dišimo tako, kot je treba, ne igramo!
Alan (DMP): Pred odhodom na oder imamo bendovski pozdrav. Postavimo se v krog, združimo roke in se zaderemo: Opa! Manjka samo še vzklik: Gangham style!
Marko (DMP): In pred tem še nekaj osebnih ritualov ... Vendarle nastopov nikoli nismo jemali kot rutino – dnevi nastopov so prazniki, polni ritualov, svojevrstnih šal, doživetij in novih poznanstev, vse pa se vrti okoli vrhunca tistih dveh ur na odru.
Gušti: Predvsem poskušamo najbolj sproščeno in s humorjem pregnati tremo, ki pa je v določeni meri tudi potrebna.
Za glasbenike pogosto slišimo, da so vraževerni in da imajo kakšne predmete za srečo. Jih imate tudi vi?
Hamo: Jaz imam čuden odnos z nogavicami. Morajo biti modre, sicer se ne počutim dobro. Res, blazno rad imam modre nogavice in seveda modre kitare. Nogavice imajo prednost. Ne vem, zakaj, ampak tako je. In blazno težko dobim pravi odtenek. (smeh)
Gušti: Dobra volja, adrenalin, želja po nastopu ... To so edini amuleti za naš nastop.
Alan (DMP): Mi nismo vraževerni. Se nam pa zadnje čase dogaja, da smo magnet za oblake in s seboj pripeljemo dež. Zato navadno odpremo koncert s skladbo Pod oblakom. Na grajskem koncertu bo dež v dvorani samo, če streha pušča!
Tudi občinstvo vedno vpliva na posebna čustva. Kakšna pričakujete v tem čarobnem ambientu?
Alan (DMP): Ambient lapidarija je kot nekakšna jamska dnevna soba. Prednost takega nastopa je pristen stik z občinstvom. Publika in bend bosta eno, zato bodo obiskovalci lahko vstopili v našo dušo, opazili vsako napako in občutili vsak utrip našega srca.
Hamo: Čustva obiskovalcev težko napovedujem, je pa res, da glasba zlahka manipulira s čustvi. Ampak v to manipulacijo smo vpleteni ravno tako mi kot občinstvo. Velikokrat sem že povedal, da je publika naš šesti član. Glasba zase potrebuje prostor. Mi poskušamo najprej ustvariti tišino – to je v tem primeru prostor – potem pa ta prostor skupaj z občinstvom napolnimo z glasbo. Če to uspe, smo tistemu večeru skupaj vdihnili nesmrtnost. Vsi se ga bomo za vedno spominjali. Samo to šteje. Drugo nas ne zanima.
Gušti: Občinstvo ponotranji glasbo, ki se vali z odra, in valovi se odbijajo nazaj ...
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču