Najbolj prepoznavna vloga Polone Kasal je zagotovo tista, ki jo je odigrala ob boku glasbenika Miha Guština - Guštija, s katerim je sodelovala pri njegovi prvi samostojni plošči Dolce vita iz leta 2002 in nato postala nepogrešljiv del skupine Gušti in Polona pri albumu GP iz leta 2005.
Po zadnjem skupnem nastopu leta 2009 se je takoj lotila samostojnega glasbenega projekta, ki bo v celoti pokukal na plan jeseni. Novi album in pravkar izdana sveža poletna pesem Danaja sta bila tako osrednja tema najinega 'zmenka' na Bledu, kjer že nekaj let domuje s svojim življenjskim sopotnikom, športnikom Luko Špikom.
V enem izmed intervjujev je Gušti o vajinem koncu povedal, da sta začela zoreti vsak v svojo smer, dokler ni prišlo do takega razcepa, da je med vama nastal prevelik konceptualni prepad. Ste sami podobno videli vajin razhod?
Razhod je bil produktiven. Imeli smo se zelo lepo, naredili smo nekaj super stvari. Tudi po tem, ko je v nekem trenutku že kazalo, da stvari ne sodijo več skupaj, smo še vedno nekaj časa vztrajali, toda vedeli smo, da tako ne bo šlo več naprej. Razhajanja so bila povod, da sva z Guštijem pustila drug drugemu, da uresničiva vsak svojo ustvarjalno tendenco.
Nazadnje sta z Guštijem skupaj nastopila leta 2009 na Celjskem gradu. Ste se nato takoj lotili samostojnega projekta?
Takoj, saj sem ga želela izpeljati že vzporedno s projektom Gušti in Polona. Le da takrat še nisem vedela, da bo ta projekt bolj zahteven, kot sem si predstavljala, predvsem veliko večji. In glede na to, da sem pri celem procesu odvisna sama od sebe, mi najbrž obeh projektov ne bi niti uspelo držati na gladini. Zame je glasba zelo kompleksno ustvarjalno polje, zato si zanjo vzamem čas. Sama sem se v projekt resnično poglobila, vse stvari sem želela narediti čim bolj premišljeno. Projekt sem vodila tako z aranžerskega kot tudi s tehničnega vidika, editirala sem bobne, bas, imela sem režisersko vlogo, skratka, zavihala sem rokave, brez tega danes ne bi bilo moje različice Danaje in Ceste.
Danaja in Cesta, skladbi, s katerima ste se vrnili na sceno, sta priredbi pesmi Tomaža Pengova, ki sta leta 1973 izšli na njegovem albumu Odpotovanja. Kdaj oziroma kje ste odkrili Tomaža?
Že pred časom sem ga prvič slišala na Radiu Študent. Gotovo sem ga ob kakšnem pogovoru omenila in marsikdo mi je potrdil, da je Pengov legenda, in bil začuden, da ga že prej nisem poznala. Sprva si nisem predstavljala, da bom priredila njegove pesmi, sčasoma pa je vse pripeljalo prav k temu. Pritegnili so me njegova besedila in glasba, Tomažev karizmatičen vokal, ki ne pušča nobenega dvoma. V kombinaciji z minimalnimi kitarskimi premiki dobiš ogromno prostora za vstop in najdeš nekaj zase, enkrat čisto psihološko, drugič čisto glasbeno in seveda kreativno, da v tebi zbudi, da se lotiš česa takega, česar sem se lotila. Všeč mi je, da je zadeva kantavtorska, kar mi je omogočalo, da sem se sama lahko igrala z glasbo.
Po kakšnem ključu pa ste izbirali pesmi Tomaža Pengova, ki bodo izšle na vašem prvencu Na Cesti?
Preprosto so me določene pesmi pritegnile bolj kot druge. Nekatere so že takoj prišle v ožji izbor.
Torej bolj intuitivno.
Glasba je zelo intuitivna stvar, sploh prvi vzgib mora biti intuitiven, šele nato začneš stvari racionalizirati.
Marsikdo ne ve, da ste šolana glasbenica. Devet let ste se učili igranja na violino. Kako je kaj danes z znanjem igranja na omenjeno glasbilo?
Violina je moj glasbeni temelj, na katerega sem še vedno ponosna, saj ta inštrument slovi kot eden izmed zahtevnejših. Za zdaj je ne uporabljam pogosto, saj ima zelo specifičen folk oziroma klasičen zven. Na novi plošči sem jo sicer uporabila za zvočni efekt v skladbi Cesta.
Za Cesto ste tudi sami naredili videospot, ki je sestavljen iz različnih posnetkov iz vašega življenja. Kje vse so nastali ti drobni, na trenutke zelo intimni utrinki?
Gre za drobce na videz čisto običajnih trenutkov in prav zaradi tega so nekako še bolj intimni. Konkretno za Cesto lahko gledalci vidijo utrinke, ki so nastali v obdobju približno sedmih let. So s potovanj po Grčiji, Albaniji ... ujeta sta Bled in Bohinj, koncert Radioheadov, londonski olimpijski šopek ...
Bi lahko rekli, da gre, čeprav vas je v tem videospotu najmanj, za enega vaših najbolj intimnih?
Pri tem projektu se ne morem skriti. In to me nekako dela veliko bolj sproščeno. Za vse sem odgovorna sama, in to me po eni strani osrečuje. Sicer je za to treba vložiti veliko več dela, a je vredno. Tako točno veš, kaj delaš. Ta videospot mi je bilo zanimivo ustvarjati, predvsem sem ga dojemala kot kreativni izdelek, na katerega na koncu niti ne gledaš več kot na trenutke svojega življenja.
S tem projektom boste kot umetnica naredili velik korak naprej. Kaj ste se naučili med ustvarjanjem?
Najbolj sem se naučila zaupati sebi. Da tudi v trenutku, ko nihče več ne verjame v neko stvar in tudi sam začneš dvomiti, z občutkom vztrajaš. Da znaš prisluhniti sebi, opaziti impulze iz okolice in dovoliti pravim ljudem, da ti kreativno pridejo naproti, morda dajo kakšen nasvet. Da znaš nasvet upoštevati in hkrati priznati, ko o določeni stvari nimaš pojma in potrebuješ pomoč. In ko vidiš, da to deluje, si pomirjen sam s sabo.
Kako pa na vašo glasbeno kariero vpliva (in jo spremlja) Luka, ki pluje v povsem drugih vodah?
Mislim, da drug drugemu življenje delava bolj razgibano. On me prizemlji, jaz ga s svojo kreativnostjo dvigujem v bolj eterične vode. Drug drugemu dajeva tisto, česar sama nimava. Sem človek nasprotij in zato ob sebi potrebujem nekoga, ki mi zagotavlja neko stabilnost. Luka je povsem neobremenjen, umetniki pa smo znani po tem, da kompliciramo. Zato je zelo praktično imeti ob sebi nekoga, ki ti stvari razloži preprosto, in si potem rečeš: Ja, saj je vse v redu.
Prvenec Na cesti
Za svoj prvi album, ki bo izšel jeseni, je Polona izbrala 10 najlepših skladb iz opusa slovenskega kantavtorja Tomaža Pengova in jih po svoje glasbeno priredila. Z albuma Odpotovanja je izbrala pesmi Cesta in Danaja, ki ju že lahko slišite na Polonini uradni spletni strani www.polonakasal.com.
Napisala: Špela Sila
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del