50-letni moški je bil napoten v ambulanto za motnje spomina zaradi triletne anamneze motenj prepoznavanja obrazov in jezikovnih težav. Njegov zdravnik ga je napotil tja, ker ga je skrbelo, če se pri njem morda ne začenja kakšen nevrodegenerativni proces, kot sta Alzheimerjeva bolezen ali frontotemporalna demenca.
V študiji tega nenavadnega primera raziskovalci nato navajajo, da se je možakar že tri leta spopadal s težavami pri zaznavanju in prepoznavanju obrazov, vključno z lastnim obrazom ter obrazi žene in družinskih članov.
"Prvi dogodek, ki se ga spominja, se je zgodil po tem, ko si je pred tremi leti njegov sin postrigel lase. Od takrat naprej so se težave stopnjevale. Večkrat je šel mimo svoje žene v supermarketu, medtem ko jo je iskal. Kljub prejšnjim pogostim stikom ne prepozna več strank v trgovini, kjer dela kot vodja. Težave ima pri prepoznavanju ljudi na fotografijah ali znanih igralcev na televiziji. Pri vsakodnevnem delovanju si pomaga z namigi, kot so prepoznavanje glasu, tetovaže in oblačila. Njegova žena zdaj nosi poseben rdeč plašč, kadar sta skupaj zunaj, da jo lažje prepozna. Ko so osebe enkrat identificirane, nima več težav s priklicem semantičnih informacij o njih," so zapisali raziskovalci in z opisom tega nenavadnega primera nadaljevali.
"Ko so ga prosili, naj si predstavlja in opiše obraz svoje žene, jo je pravilno opisal kot rjavolasko, vendar ni bil sposoben navesti nobene dodatne razlikovalne podrobnosti, razen intelektualnega zavedanja, da ima dve očesi, nos in usta. Na podoben način je ob pogledu v ogledalo opisoval, da se zaveda, da gleda svoj obraz, in da ga zato mora videti, ne pa da bi doživljal občutek prepoznave ali domačnosti. Poročal je tudi o težavah pri iskanju besed v pogovoru ter nagnjenosti k nenamerni uporabi neprimerne, a pomensko sorodne besede. Druge kognitivne težave niso bile prisotne. Epizodični spomin, prostorska in časovna orientacija ter sposobnost orientacije v prostoru so bili po subjektivnih in objektivnih podatkih dobro ohranjeni."
Razen anksioznosti povsem zdrav
Moški, ki je prenehal prepoznavati obraze, pred tem ni imel nobenih psihiatričnih diagnoz, je pa poročal o dolgotrajnih simptomih anksioznosti.
Tudi sicer je bil na splošno zdrav, razen nespecifičnih mišično-skeletnih bolečin, zaradi katerih je njegov osebni zdravnik sumil na fibromialgijo. Ni kadil in ni užival alkohola. Ni bilo anamneze epileptičnih napadov, glavobolov ali poškodb glave.
Obravnava v ambulanti za spomin je vključevala geriatrični, nevrološki in psihiatrični pregled ter oceno s strani specialistične medicinske sestre, poleg poglobljene nevropsihološke evalvacije. Telesni pregled, vključno s preiskavo vida, je bil normalen. Laboratorijske preiskave so pokazale zgolj povišan holesterol.
Njegova žena ga je pred pojavom bolezni opisovala kot anksiozno osebnost, precej rigidno v mišljenju, ki je cenila strukturo in načrtovanje. Vedno ga je dojemala kot nekoliko 'čustveno odmaknjenega', čeprav je opisovala tesen in ljubeč odnos z njo in njunimi otroki. Opisala ga je kot introvertiranega, ki je bil vse življenje nagnjen k obdobjem umika in tišine, vendar so se ta v zadnjih letih pojavljala pogosteje.
Kaj bi torej lahko povzročalo nenavaden simptom neprepoznavanja obrazov? Razlog se je razkril ob naslednjih srečanjih.
Motnja, katere vzrok je otroška travma
Na kasnejšem srečanju je razkril anamnezo spolne zlorabe v otroštvu.
V poznih najstniških letih je zapustil dom in več kot 30 let preživel v tujini. Njegova vrnitev v domovino je sovpadala z objavami primerov institucionalne spolne zlorabe, ki so bili takrat deležni obsežne medijske pozornosti. Retrospektivno je bilo to tudi obdobje, ko je bolnik prvič zaznal kognitivne simptome.
In zdravnikom specialistom je bilo naenkrat jasno.
"Ponovna aktivacija travme iz otroštva je sovpadala z začetkom njegovih simptomov. Znano je, da ima travma v otroštvu škodljive učinke na razvijajoče se možgane, kar lahko vpliva na posameznikovo čustveno vedenje in slog spoprijemanja. Funkcionalne nevroslikovne tehnike nakazujejo, da so lahko konverzijski simptomi povezani z motnjami višjih nevronskih omrežij, ki sodelujejo pri integraciji čustvene obdelave in delovanja možganske skorje."
- Preberite tudi: Moški, ki so mu pri 41 letih diagnosticirali Alzheimerja, izvedel, da bolezni sploh nima
Moški skratka trpi za konverzijsko motnjo, ki po aktualni izdaji Mednarodne klasifikacije bolezni (ICD-11) spada med disociativne motnje.
Čeprav ta izčrpavajoča motnja, ki nima organske etiologije, temveč je čustvene narave in travmatskega izvora, še zdaleč ni redka, ostaja še vedno le slabo razumljena.
"Konverzijska motnja je stigmatizirano stanje, ki samo po sebi povzroča stigmo, ter vodi v znatno stisko in pomembno socialno ter poklicno prizadetost. Tradicionalno je bila konverzijska motnja obravnavana - in pogosto zavrnjena - kot zgolj 'funkcijska' motnja, vendar raziskave danes razkrivajo nevrofiziološke posledice travme na razvijajoče se možgane, pojav funkcionalnih nevroslikovnih tehnik pa omogoča raziskovanje, kako spremembe v nevronskih omrežjih lahko pojasnijo izvor konverzijskih simptomov. Čeprav je to raziskovalno področje še v začetni fazi, naš opis primera kaže, da mora sodobna razlaga konverzijske motnje črpati iz področij nevrologije, psihiatrije in razvojne nevropsihologije, da bi lahko razumeli njeno kompleksno etiologijo."
- Preberite tudi: Brad Pitt priznal, da ima motnjo, znano kot 'obrazna slepota'
Pa možakarjevi obeti? Ne boste verjeli, ampak presenetljivo ugodni.
Simptome že odpravljajo s psihoterapijo
"Prognoza našega bolnika je potencialno precej dobra. Vključen je v psihoterapijo, v okviru katere raziskuje čustveno ozadje svojih simptomov, in se je dobro odzval na zdravljenje anksioznosti. V psihološkem smislu naj bi razrešitev čustvenega konflikta vodila tudi v razrešitev njegovih simptomov.
Moški tudi sicer kaže izjemno stopnjo odpornosti pri soočanju z vsakodnevnimi težavami, povezanimi s prosopagnozijo. Obstajajo dokazi, da se osebe s prosopagnozijo pogosto soočajo s težavami v medosebnih odnosih, se nagibajo k izogibanju socialnim interakcijam, so prikrajšane v kariernem razvoju, trpijo zaradi nizke samopodobe ter doživljajo tesnobo zaradi možnosti, da bi nehote užalile druge.," pišejo v študiji, nato pa zaključijo.
"Uporaba neobraznih namigov, kot sta prepoznavanje oblačil in glasu, je pri našem bolniku pogost kompenzacijski mehanizem, ki ga uporabljajo osebe s prosopagnozijo. Naš bolnik je imel korist od že predhodno vzpostavljenih trdnih socialnih mrež in podpornega delovnega okolja. Po drugi strani pa je moral te strategije spoprijemanja v razmeroma kratkem času razviti in izpopolniti na novo."
Vir: PMC PubMed
Preberite si tudi: Disociativne motnje so tako pogoste kot depresija! Zakaj torej nihče ne govori o njih?