Na nedavno opravičilo britanskega Kraljevega kolegija psihiatrov žrtvam spolnih zlorab iz otroštva se je psihiater Khalid Abdul-Hamid odzval s pozivom k temeljiti reformi psihiatrije kot takšne.
Izjavo o najnovejšem stališču najvišje institucije britanske psihiatrije je najprej pozdravil kot ključni mejnik v nujno potrebni reformi britanske psihiatrije, ki zahteva premik poudarka k prepoznavanju temeljnih vzrokov namesto zgolj preštevanja simptomov.
"Glede na dokazano učinkovitost terapij, osredotočenih na travmo, moramo psihiatri spremeniti smer. Čas je, da se posvetimo temeljnim vzrokom, namesto da se zanašamo zgolj na klasifikacije, ki temeljijo na preštevanju simptomov," je med drugim zapisal.
Potem, ko se je zaradi te objave nanj obrnilo več kolegov psihiatrov, pa dodal še:
"Izjava Kraljevega kolegija upravičeno izpostavlja spolno zlorabo otrok kot enega glavnih vzrokov psihiatrične obolevnosti. Podobno kot študija ACE (neugodne izkušnje v otroštvu) poudarja pomen obravnavanja temeljnih vzrokov, namesto zgolj zdravljenja simptomov.
Kot Bessel van der Kolk ugotavlja v knjigi Telo si vse zapomni (The Body Keeps the Score), ostaja psihiatrija do neke mere vezana na medicinski okvir iz 19. stoletja - motnje razvršča glede na njihovo klinično sliko (na primer depresija, anksioznost, bipolarna motnja), podobno kot je medicina nekoč bolezni razvrščala v skupine, kot so ’bolezni z vročino’ ali ’bolezni z izpuščajem’.
Ugotovitve študije ACE so imele ključno vlogo pri premestitvi posttravmatske stresne motnje (PTSM) iz skupine anksioznih motenj v samostojno kategorijo - motnje, povezane s travmo in stresorji - v DSM-5. To je bil pomemben korak k utemeljevanju psihiatrične diagnostike na etiologiji in ne zgolj na skupkih simptomov. Upam, da izjava o stališču Kraljevega kolegija pomeni podoben korak naprej pri posodabljanju našega diagnostičnega okvira."
Khalid Abdul-Hamid v svojem mnenju ne ostaja osamljen.
Stvari so jasne in dokazov ne manjka
Podatki o tem, da so pri večini psihiatričnih bolnikov vzrok prav zlorabe v otroštvu, so namreč nedvoumni.
"Ob skrbnem povpraševanju 50–60 % hospitaliziranih psihiatričnih bolnikov in 40–60 % ambulantnih psihiatričnih bolnikov poroča, da so bili v otroštvu žrtve telesne ali spolne zlorabe oziroma obeh oblik zlorabe," so na družbenem omrežju zapisali iz cPTSD fundacije.
Many or even most psychiatric patients are survivors of childhood abuse.
— CPTSD Foundation (@cptsdfoundation) September 21, 2026
The data on this point are beyond contention.
On careful questioning, 50-60 percent of psychiatric inpatients and 40-60 percent of outpatients report childhood histories of physical or sexual abuse or both. pic.twitter.com/z9Eg8HeBWu
Nedvoumno pa je tudi, da psihiatrija - takšna, kot trenutno je - temu dejstvu ni kos.
In prav na to temo se s svojimi svarili in pozivi k spremembi smeri že dolgo javno oglaša tudi ameriški psihiater Allen Frances, trenutno profesor in zaslužni predsednik Oddelka za psihiatrijo in vedenjske znanosti na Medicinski fakulteti Univerze Duke, ki je bil pred desetletji tudi predsednik delovne ekipe, ki je zasnovala četrto edicijo psihiatrične biblije, t.j. DSM-IV, danes pa njen največji kritik.
"Slaba zanesljivost je eden od razlogov, zakaj bi morali psihiatrične diagnoze zapisovati s svinčnikom, ne pa jih za vedno vklesati v elektronske zdravstvene kartoteke. Drugi razlog je njihova nestabilnost skozi čas. Zato je, kadar obstaja dvom, običajno najbolje biti previden pri postavljanju diagnoze, se izogibati prehitremu diagnosticiranju, biti zadržan pri predpisovanju zdravil ter bolnika skrbno spremljati, dokler se klinična slika ne razjasni," je pred dnevi na omrežju X pripisal k objavi, ki tolmači pomenljivo študijo na račun zanesljivosti aktualne psihiatrične diagnostike, ki bi morala dvigniti prav vse obrvi.
Poor reliability is one reason psychiatric diagnoses should be written in pencil- not engraved forever in computerized records.
— Allen Frances (@AllenFrancesMD) September 20, 2026
Another reason is lack of stability over time.
When in doubt, usually best to underdiagnose/be cautious with meds/follow closely til things clarify. https://t.co/YPsHj5EIJ8
Nova globalna raziskava, v kateri je sodelovalo več kot 1.000 zdravnikov, je namreč ugotovila, da se glede bolnikove diagnoze strinjajo le v 55 % primerov.
Dediščina ameriško-britanskega diagnostičnega projekta
V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so raziskovalci ugotovili, da ameriški psihiatri diagnosticirajo shizofrenijo bistveno pogosteje kot njihovi britanski kolegi. Stroka je spoznala, da se sooča z veliko krizo zanesljivosti diagnosticiranja.
Da bi to težavo odpravili, sta DSM-III in ICD-10 uvedla operacionalizirana diagnostična merila, ki temeljijo na pravilih. Predpostavka je bila, da bo enoten seznam meril zagotovil, da bosta dva zdravnika, ki obravnavata istega bolnika, prišla do istega zaključka.
Z drugimi besedami, zanesljivost je dobila prednost pred veljavnostjo. Toda nedavna terenska preizkušanja DSM-5 so pokazala, da je zanesljivost ponovno upadla na raven iz sedemdesetih let.
Nova raziskava je preverila, kako dobro se merila ICD-10 dejansko obnesejo v sodobni mednarodni klinični praksi, izkazalo pa se je, da zdravnikom vseh motenj ni bilo enako težko prepoznati.
Pri primerih bipolarne motnje, depresije in obsesivno-kompulzivne motnje (OKM) je bila diagnostična natančnost visoka (do 94 %), medtem ko so pri primerih s spektra shizofrenije ugotovili največjo razpršenost diagnoz in najnižjo diagnostično natančnost (37–54 %).
Pri kompleksnih kliničnih slikah, ki so vključevale simptome z več različnih področij, se je diagnostično soglasje še izraziteje zmanjšalo.
Avtorji študije so tako opazili jasen vzorec selektivnega pripisovanja teže posameznim simptomom. Kadar je primer vključeval simptome z več področij – na primer psihotične simptome skupaj z obsesivnim vedenjem – so se zdravniki pogosto 'zasidrali' na najbolj neposredno opazne oziroma izstopajoče simptome (na primer kompulzije), namesto da bi uporabili formalna hierarhična pravila ICD-10.
Ker je vsak zdravnik prejel vnaprej izbrane, povsem enake informacije in je lahko izbiral le med 30 diagnozami, ta raziskava verjetno prikazuje le zgornjo mejo zanesljivosti. V kaotičnem okolju resničnega urgentnega oddelka, kjer je na voljo več kot 200 kod ICD-10, je zanesljivost med ocenjevalci skoraj zagotovo nižja od 55 %.
"Raziskovalni vzorci so morda manj homogeni, kot domnevamo, kar dodatno poudarja potrebo po transdiagnostičnih pristopih v psihiatriji. Na srečo se novi DSM že usmerja v to smer," je izsledke študije komentiral raziskovalec in psihiater Robert Y. Chen ter kolegom dal na znanje: "Ohranite strokovno skromnost ne glede na to, na kateri stopnji izobraževanja, specializacije ali klinične prakse ste."
