Nekaterim ljudjem se po doživeti akutni travmi zdi, kot da svet ni zares resničen in da niso povsem prisotni v ’tukaj in zdaj’. Najnovejša študija je pokazala, da je ta občutek odtujenosti lahko pomemben opozorilni znak.
Prometna nesreča. Fizični napad. Posilstvo. Huda delovna nesreča. Takšni dogodki človeka pogosto pretresejo do temeljev. V prvih urah ali dneh po travmi pa mnogi opisujejo še nekaj drugega - občutek, da niso povsem prisotni, da je svet okoli njih nenavaden ali neresničen, kot bi ga opazovali skozi meglo ali steklo. Nekateri imajo občutek, da so se oddaljili sami od sebe ali da dogajanje spremljajo kot zunanji opazovalci.
Takšna izkušanja sodijo med disociativno simptomatiko. Ena njihovih oblik je depersonalizacija (občutek odtujenosti od sebe), druga pa derealizacija (občutek, da okolica ni povsem resnična). Gre za pojave, ki se lahko pojavijo kot odziv na izjemno stresen ali travmatičen dogodek. Pogosto so prehodni, vendar nova raziskava kaže, da lahko njihova vztrajnost v prvih tednih po travmi napoveduje težji potek okrevanja.
Prav to je pokazala velika mednarodna raziskava AURORA (Advancing Understanding of Recovery After Trauma), katere namen je bolje razumeti, zakaj nekateri ljudje po travmi okrevajo razmeroma hitro, pri drugih pa se razvijejo dolgotrajne psihične težave.
Spremljanje sprejetih na urgencah
V tej raziskavi so spremljali 1.464 odraslih, ki so bili zaradi akutne travme sprejeti na različne urgentne oddelke. Med travmatičnimi dogodki so bili prometne nesreče, fizični ali spolni napadi, množične nesreče ter druge resne poškodbe ali nasilni dogodki.
Približno dva tedna po travmi so udeleženci izpolnili vprašalnik o simptomih derealizacije (ene od oblik disociacije), pri 145 udeležencih pa so raziskovalci opravili še funkcionalno magnetnoresonančno slikanje (fMRI), s katerim so opazovali delovanje možganov med obdelavo čustvenih dražljajev in v mirovanju. Tri mesece po travmi so ponovno ocenili njihovo psihično stanje.
Rezultati so bili zelo zanimivi. Ljudje, ki so dva tedna po travmi poročali o izrazitejših občutkih derealizacije, so imeli tri mesece pozneje več simptomov posttravmatske stresne motnje (PTSM), depresije, anksioznosti, več bolečin in več težav pri vsakodnevnem delovanju.
Ko so raziskovalci statistično upoštevali tudi začetno izraženost simptomov PTSM in morebitne travmatične izkušnje iz otroštva, je derealizacija še vedno napovedovala predvsem hujše simptome PTSM in depresije.
Spremenjeno čustvovanje in odzivanje na grožnje
Poleg vprašalnikov so raziskovalci odkrili tudi razlike v delovanju možganov.
Pri ljudeh z izrazitejšo derealizacijo je bilo drugačno delovanje ventromedialnega prefrontalnega korteksa (vmPFC) - področja, ki sodeluje pri uravnavanju čustev in odzivanju na grožnjo. Tudi ti možganski kazalniki so bili povezani z večjim tveganjem za kasnejše težave po travmi. To pomeni, da občutki odtujenosti niso zgolj subjektivna izkušnja, ampak imajo tudi prepoznavne biološke značilnosti.
Raziskovalci poudarjajo, da disociacija sama po sebi ni nujno znak, da se bo razvila travmatska duševna motnja. Marsikdo po travmatičnem dogodku za kratek čas doživlja občutek neresničnosti ali odtujenosti in nato popolnoma okreva. Vendar pa lahko vztrajanje teh simptomov v prvih tednih po travmi predstavlja pomemben opozorilni znak, da bi posameznik potreboval več pozornosti, spremljanja ali zgodnje strokovne pomoči. Prav zgodnje prepoznavanje ljudi z večjim tveganjem bi lahko omogočilo pravočasnejšo podporo in morda preprečilo razvoj hujših težav.
Študija tako opozarja na nekaj pomembnega: po travmi niso pomembne le vidne telesne poškodbe ali očitni znaki stiske. Tudi občutki, da nisi več povsem ’ti’, da svet okoli tebe ni resničen ali da dogajanje spremljaš od daleč, so lahko pomemben del odziva na travmo. Če takšni občutki ne izzvenijo in vztrajajo, jih ni smiselno prezreti.
- Posebna omemba: Povezava med depersonalizacijo in travmatsko motnjo nikakor ni vzročno-posledična. Občutki depersonalizacije tako niso tisti, ki bi povzročali hujšo posttravmatsko motnjo, jo pa do neke mere lahko napovedujejo, so bili povsem jasni raziskovalci.
Vir: Lebois LAM idr. Persistent Dissociation and its Neural Correlates Uniquely Predict Worse Outcomes after Trauma Exposure. American Journal of Psychiatry, 2022. Prosto dostopno: https://pmc.ncbi.nlm.nih.gov/articles/PMC9444876/
