Ko govorimo o duševnih motnjah, si ljudje predstavljajo, da so na eni strani 'mi', zdravi in normalni, na drugi pa so 'oni' - ljudje z depresijo, anksiozno motnjo, odvisnostjo, bipolarno motnjo, posttravmatsko stresno motnjo ali katero od drugih psihiatričnih diagnoz. Toda kaj, če ta meja v resničnem življenju sploh ne obstaja?
Ena najpomembnejših longitudinalnih raziskav človekovega razvoja ponuja presenetljiv odgovor.
Do 45. leta je kar 86 odstotkov spremljanih ljudi vsaj enkrat v življenju izpolnilo diagnostične kriterije za duševno motnjo.
Pravilno ste prebrali. Ne govori o 8,6 odstotka, dejansko pravilno navaja 86 odstotkov, to pa smo praktično skoraj vsi.
Študija, ki ljudi spremlja skozi življenje
Dunedinska multidisciplinarna študija zdravja in razvoja (Dunedin Multidisciplinary Health and Development Study) spremlja skupino 1.037 ljudi, rojenih v letih 1972 in 1973 v novozelandskem mestu Dunedin. Njena velika vrednost je prav v tem, da istih ljudi ne opazuje samo enkrat, temveč jih spremlja že desetletja.
V raziskavi duševnega zdravja, objavljeni leta 2020, so raziskovalci analizirali podatke 1.013 članov kohorte, za katere so imeli podatke o duševnem zdravju. Diagnostične ocene so opravljali devetkrat med 11. in 45. letom starosti.
Izkazalo se je, da je pri 45 letih izpoljnjevalo kriterije za duševno motnjo v preteklem letu kar 44 odstotkov sodelujočih. Ko pa so raziskovalci pogledali njihovo celotno dotedanjo življenjsko pot, so ugotovili, da je tekom življenja vsaj eno motnjo doživelo kar 86 odstotkov vseh opazovancev.
Prav tu se pokaže bistvena razlika. Duševne motnje namreč pogosto niso stalno stanje. Ljudje vanje zapadamo in iz njih izstopamo. Imamo obdobja težav in obdobja brez njih. Nekateri imajo eno epizodo, drugi več. Pri nekaterih se težave skozi življenje pojavljajo v različnih oblikah.
Zato fotografija duševnega zdravja v nekem trenutku pove precej manj kot film celotnega življenja.
Ena diagnoza je prej izjema kot pravilo
Rezultati te izjemne študije pa ob podrobnem pogledu postanejo še zanimivejši, ko ugotovimo, da je med ljudmi, ki so do 45. leta kdaj izpolnili kriterije za duševno motnjo, kar 85 odstotkov takšnih, ki so skozi življenje izpolnilo kriterije za več kot eno motnjo.
Človek torej ni nujno samo 'depresiven človek' ali 'anksiozen človek'. Ali povedano drugače: nekdo lahko v adolescenci razvije anksiozno motnjo, pozneje depresijo, v nekem obdobju težave z alkoholom, nato pa leta nima nobene diagnoze.
Raziskovalci so pri 1.037 ljudeh našli kar 692 različnih življenjskih vzorcev psihiatričnih motenj. Od teh jih je bilo 605 – več kot 87 odstotkov – tako individualnih, da se je posamezen vzorec pojavil pri enem samem človeku.
Iz povedanega je tako mogoče sklepati, da se človeška duševnost očitno precej slabo pusti razdeliti v urejene predalčke, pa tudi, da morda sploh ni nenavadno imeti duševno motnjo, nenavadno je nikoli je imeti.
Raziskovalce je zato začelo vse bolj zanimati, kdo so ljudje, ki nikoli ne izkusijo duševnih težav, in do 38. leta je bilo takšnih samo 17 odstotkov. Avtorji študije so jih začeli obravnavati kot 'poseben' pojav 'trajnega duševnega zdravja' (enduring mental health'), ki je vreden raziskovanja. Kar je skoraj komičen obrat perspektive glede na to, da smo se pred tem stoletja spraševali le 'Zakaj nekateri ljudje duševno zbolijo?', zdaj pa je postalo jasno, da je pravo vprašanje: 'Kako nekaterim ljudem uspe priti skozi desetletja življenja, ne da bi kadar koli izpolnili kriterije za katero od duševnih motenj?'
Prav tu postanejo podatki te študije družbeno pomembni.
Predsodki namreč potrebujejo mejo. Obstajati morajo 'mi' in 'oni'. Mi smo razumni, stabilni, sposobni in normalni. Oni imajo duševne težave. Toda če je do 45. leta 86 od stotih ljudi vsaj enkrat izpolnilo kriterije za duševno motnjo, postane ta meja precej težko vzdržna. In med temi 86 ljudmi so zdravniki in učitelji, direktorji in prodajalke, znanstveniki in obrtniki, starši in sosedje. Ter seveda mi sami.
Človek, o katerem danes govorimo kot o 'duševnem bolniku', je morda pred desetimi leti preživel depresivno epizodo. Človek brez kakršne koli diagnoze danes pa to isto lahko doživi čez pet let.
Diagnoze zato ne gre enačiti z identiteto človeka. Lahko je le obdobje njegovega življenja.
Morda bi na duševne motnje gledali drugače, če bi jih primerjali s telesnimi boleznimi. Človeka, ki je pri tridesetih prebolel pljučnico, pri petdesetih ne imenujemo 'pljučnični bolnik'. Vemo, da je bil bolan, da je morda potreboval zdravljenje in čas za okrevanje - in da je potem ozdravel. Podobno nihče ne sklepa, da človeka gripa, ki jo je prebolel pred petimi leti, za vedno opredeljuje.
To ne pomeni, da duševne motnje niso resne
Če so duševne motnje tako pogoste, sploh so bolezen?
Seveda so. Nekatere povzročajo izjemno trpljenje, zmanjšujejo sposobnost za delo in odnose, lahko ogrožajo življenje in zahtevajo dolgotrajno zdravljenje. Obstaja ogromna razlika med nekajmesečno epizodo blage anksiozne motnje in desetletji hude psihiatrične bolezni.
Normalizirati duševne težave ne pomeni banalizirati njihove resnosti. Pomeni nekaj drugega. Pomeni priznati, da je ranljivost duševnosti del človeške ranljivosti.
Tako kot lahko zbolijo naša pljuča, srce ali imunski sistem, lahko v določenih življenjskih okoliščinah začnejo odpovedovati tudi mehanizmi, s katerimi uravnavamo čustva, zaznavamo nevarnost, spimo, mislimo, vzdržujemo odnose in ohranjamo občutek smisla.
Dunedinska študija ne dokazuje, da duševna bolezen in duševno zdravje ne obstajata. Prav tako iz nje ne moremo sklepati, da bo natanko 86 odstotkov vsake populacije na svetu doživelo duševno motnjo. Pokaže pa nekaj drugega, kar je morda pomembnejše.
Ko ljudi dovolj dolgo in dovolj natančno spremljamo, postane psihopatologija veliko bolj običajen del človeškega življenja, kot kažejo raziskave, ki populacijo pogledajo samo v enem trenutku.
Avtorji ene od Dunedinskih analiz so to povedali zelo jasno: izkušnja diagnosticirane duševne motnje v življenjskem poteku je po njihovih podatkih pravilo, ne izjema.
Morda je zato čas, da začnemo previdneje uporabljati besedo normalen.
Normalno človeško življenje očitno lahko vsebuje obdobja zdravja in bolezni, stabilnosti in krize, dobrega funkcioniranja in trenutkov, ko potrebujemo pomoč.
Če je to res, potem človek z duševno motnjo ni nekdo na drugi strani neke velike meje. Je eden izmed nas. Pravzaprav je zelo verjetno, da smo bili - ali pa še bomo - 'oni' tudi mi. In morda je prav zato delitev na nas in njih ena najmanj smiselnih stvari, ki jih lahko naredimo, ko govorimo o duševnem zdravju.
Kajti vprašanje morda ni, kdo med nami je povsem normalen. Vprašanje je, zakaj smo si ustvarili svet, v katerem se morajo ljudje s tako običajno človeško izkušnjo še vedno bati, da bodo zaradi nje obsojani.
