Disociacija. Beseda, ki deluje ostro in klinično. Kot nekaj, česar ni mogoče razumeti. A resnica je drugačna. Mogoče jo je razumeti. Še več. Vsi ste jo že izkusili.
Preberite najprej naslednji strokovni zapis o tem, kaj je disociacija:
"Disociacija je psihični proces, pri katerem se posameznik začasno odmakne od določenih izkušenj, misli, čustev ali zaznav. Gre za naraven odziv, ki se lahko pojavi ob preobremenjujočih ali travmatičnih izkušnjah. Strokovnjaki jo opisujejo kot začasno prekinitev povezanosti med doživljanjem, spominom, identiteto in zaznavanjem.
Disociacija lahko vpliva na spomin, zaznavanje in občutek lastne identitete. Pojavlja se lahko kot prehoden in povsem normalen pojav, v nekaterih primerih pa postane izrazitejša in bolj kompleksna, zaradi česar ljudje lahko doživljajo spremenjen občutek za čas, prostor ali lastno telo, pri čemer njihov stik z realnostjo praviloma ostaja ohranjen."
Ste dobili občutek, da gre za nekaj tako vseobsegajočega, da je to naravnost neobvladljivo? "To mora biti neka huda psihična motnja," si ob tako klinični razlagi, ki sicer drži, lahko misli marsikdo.
Pa vendar. Pomislite zdaj na nekaj, kar je dela našega vsakdana. Vzemimo za primer opojna sredstva, npr. rekreativno uživanje zvitkov indijske konoplje ali pa alkohol, kot nekaj povsem legalnega (Ministrstvo za zdravje sicer opozarja, da uživanje alkohola lahko škodi vašemu zdravju).
In zdaj pomislite, ali bi vse zgoraj našteto, kar pripisujemo učinkom disociacije, ki je povsem naraven psihičen pojav, ne veljalo tudi v primeru uživanja opojnih sredstev.
Tako nekaj šilc kratkega kot piškotek z marihuano vplivajo in spreminjajo vaše misli, čustva in zaznave. Neredko pod vplivom opojnih sredstev ljudje postanejo tudi nekako drugačni. Skoraj kot bi se spremenil občutek lastne identitete. Nekateri na primer postanejo bolj pogumni, drugi bolj impulzivni. Prav tako se k opojnim sredstvom ljudje že tisočletja zatekajo v poskusu ’samomedikalizacije’. To pomeni, da skušajo tako, vsaj začasno, omiliti svoje psihično trpljenje, ki je pogosto – tako v eni od svojih knjig pojasnjuje tudi priljubljeni Gabor Mate - posledica minulih travm. Kar seveda skušajo, vsaj začasno, pozabiti. Opojna sredstva imajo skratka še kako vpliv tudi na spomin.
Čeprav na tem mestu do neke mere primerjamo hruška in jabolka, ni napačno trditi, da je z disociacijo zelo podobno. Z nekaj pomembnih razlik, seveda.
Zadetost s telesu lastnimi opiati
Disociacija se nam zgodi - praviloma v trenutkih travme ali po njej - nezavedno. Je torej naravna danost. Nujno jo potrebujemo in vsi jo, do neke mere, izkušamo. Je tudi ena od mnogih psihičnih obramb, čeravno še bolj pogosto uporabljamo projekcijo, zanikanje, regresijo in humor, če naj jih naštejemo le nekaj.
Disociacija, ta izjemna obrambna sposobnost psihe, pa dejansko deluje tudi zelo podobno kot opojna sredstva. Ali povedano še bolj ekzaktno: deluje kot svojevrsten anestetik. Disociacija namreč tudi zares je anestetik in to povsem naraven. V našem telesu se v trenutkih ekstremnega stresa namreč ustvarjajo opiati. Zares pravi in čisto naravni opiati.
V raziskavah se že dolgo pojavlja ideja, da ob travmi telo sproži endorfine (opioidni sistem) in druge sisteme (npr. noradrenalin, kortizol). In nekateri avtorji (tudi van der Kolk) pravijo, da je disociacija povezana z aktivacijo opioidnega sistema, ki zmanjša bolečino, povzroči otopelost in zmanjša čustveno intenzivnost.
Zato tudi ni nič čudnega, da so ljudje, ki izkušajo disociacijo včasih tudi videti, ’kot bi bili zadeti’. Videti so namreč zasanjani, otopeli, izkušajo meglo v glavi, zdi se jim, da čas teče nekako počasneje, težko spremljajo pogovor in se tudi sicer zdijo, kot bi bili na avtopilotu.
A medtem ko v očeh od kanabisa zakajenega lahko opazimo značilno zamaknjenost, v očeh disociativca najdemo predvsem nekakšno odsotnost.
Naj na tem mestu dodamo še, da je disociacija še veliko več od povedanega, saj zajema več sistemov hkrati:
- živčni sistem (zamrznitev ali freeze / shutdown),
- nevrotransmiterje (vključno z opioidi)
- in kognitivne procese (odmik, kompartmentalizacija).
Disociacija v steklenički
V medicini in veterini sicer poznajo zdravilo, katerega stranski učinek je tudi disociacija. To je ketamin – disociativni anestetik, ki ga v nizkih koncentracijah zadnja leta s pridom uporabljajo tudi zdravljenje anksioznosti in še posebno trdovratne depresije.
Medtem ko disociacijo torej lahko umetno ustvarimo, pa zdravil, ki bi jo preprečevali, nimamo.
Če se torej kompleksne disociacije, ki je posledica travme, ne zdravi z zdravili, kako pa je mogoče pomagati ljudem, ki se v disociacijo zatekajo kronično, neredko že vse od zgodnjega otroštva?
Dolga leta je del stroke verjel, da je disociativce potrebno pustiti pri miru in da jim vse znane terapije samo škodijo. Zadnja leta pa postaja vse bolj jasno, da je tisto, kar pomaga – tudi k popolni ozdravitvi najbolj kompleksne disociacije – psihoterapija s terapevtom, ki je strokovno dobro podkovan o tem, kako se dela s travmo. Prav neprocesirane in nezaceljene stare rane so namreč tiste, ki neprestano generirajo ekscesivno disociacijo.
Da pa bi psihoterapevtska obravnava – in v primeru travm, ta običajno traja nekaj let – sploh učinkovala, je pred tem potrebno narediti še nekaj.
Nasprotje od disociacije je čuječnost
Disociativec se mora naučiti nekaj preprostih psiholoških tehnik prizemljevanja in čustvene regulacije, bolje znane kot čuječnost, dihalne vaje in razne – še najbolje somatske - vaje sproščanja. Vse za to, da bo v psihoterapevtskem procesu zdržal s travmatskimi vsebinami in se ne bo, kar je pred tem počel celo življenje, spet zatekel v disociacijo.
Da je temu zares tako, priča naslednji odlomek iz enega od priljubljenih podkastov na spletnem mestu Sensa, kjer to v pogovoru z prof. dr. Metko Kuhar takole ubesedi slovenski psihiater prof. dr. Borut Škodlar.
- Preberite si tudi: "Počasi se je obrnila k meni in me samo čudno zabodeno gledala"
Od mesečništva do sodobnih spoznanj
Nerazumevanje disociacije je v preteklosti botrovalo številnim zmotam.
Morda vas bo zanimalo, da so disociativcem nekoč rekli kar mesečniki, kasneje pa disociacijo pripisovali histeriji in pacientke razkazovali kot nekakšne redke ’spake’ narave. Za tem je prišla era vzhičenosti nad nekakšnim psihičnim ekvivalentom siamskih dvojčkov v obliki ’multiple osebnosti’, da bi epsteinovska elita popolno diskreditirala fenomen (in z njimi žrtve spolnih zlorab). Pri tem so bili tako uspešni, da so vsako omembo travmatske disociacije izgnali iz javnega diskurza. To jim je uspelo navkljub temu, da je ameriška CIA v projektu MKUltra za vojne potrebe eksperimentirala na ljudeh prav z namenom ustvariti kompleksno disociacijo. Mnogi celo trdijo, da se projekt, ki je bil razkrit v začetku sedemdesetih let prejšnejga stoletja, nikoli ni zares končal.
Posamezni akademiki in kliniki so povedanemu navkljub ves ta čas vestno raziskovali fenomen in le njim gre zasluga, da danes o disociaciji, tej zares izjemno kreativni obrambi psihe, vemo več kot kadar koli prej.
