Ana Maria Mitič: Odkar imam otroka, sem neustrašna

A ena stvar se z materinstvom in izgubo kilogramov ni spremenila. Voditeljica in igralka je še danes odlična sogovornica, ki odgovorom doda kanček humorja in brez dlake na jeziku spregovori o še tako občutljivih temah.

Za začetek vprašanje, ki si ga pogosto postavljamo, vendar vse premalokrat pri tem mislimo resno. Kako se počutite?

Trenutno utrujeno. Že ves teden neprostovoljno vstajam ob petih zjutraj. Moj mali je jutranji tip otroka, ni pomembno, ali so prazniki, nedelje, bar mitzvah ali božič. (smeh) V postelji se usede, se kot robotek zasuka, počaka trenutek in že začne veselo brbotati. Je v fazi vesoljčka, ko govori dojenščino in težko ga je zaustaviti. Moj dragi se rad pošali: "Le po kom je?!" (smeh) Ni ravno otrok, ki bi pol ure kot uročen zijal v risanke. Ne vem, kako jim v vrtcu uspeva ohraniti takšno četico otrok pri miru. Verjetno spuščajo nekaj v zrak. (smeh)

Je bilo že med porodniško živahno in izčrpavajoče?

Kronično sem utrujena. Lev je izjemno aktiven otrok, zato sem bila ves čas v pogonu že med porodniško. Po tem pa kruta realnost – mamice nimamo več časa za predah. Otroke pošljemo v vrtec, me pa nimamo časa, da bi zadihale kot mame in se ozrle na vse spremembe, ki so nas doletele v zadnjih mesecih. Otrok te spremeni, postaneš drugačen. Po porodniški spet padeš v neko kolesje služenja denarja. Pri meni je še malce bolj zapleteno, saj sem sama svoj delodajalec. Zanimivo obdobje, ni kaj.

Torej še danes lovite življenjsko ravnotežje?

Iz dneva v dan se lovim. Lev je strojevodja moje lokomotive, kreira moj vsakdan. Človeček vse bolj komunicira, kar je po eni strani lažje, po drugi pa je težje, ker je treba njegove želje tudi vse bolj upoštevati. Malček ima svoj prav in brez zadržkov na glas izražajo svoje mnenje, tudi z napadi volje in trme. To je za okolico in starše grozna stvar, v resnici gre pa zgolj za izražanje frustracije. Otrok želi povedati, kaj mu je, mi pa ga enostavno ne razumemo. Prav je, da otrok svoja čustva izrazi, tudi z izbruhi jeze, saj je prav to kazalnik, da se v tem okolju počuti sprejetega in varnega. Če bi ga še tako radi takrat pustili samega in se znebili vreščečega vragca, je prav, vsaj sama tako mislim, da ostanemo ob njem. Le tako bo vedel, da se lahko na nas resnično zanese. O tem rada pišem tudi na mamamaria.si, pomembno se mi namreč zdi taka spoznanja deliti z drugimi mamami, saj se vse spopadamo z zelo podobnimi situacijami.

Na koga pa ste se sami pri tovrstnih zagatah lahko zanesli?

Sem zelo družabna oseba, zato se nisem želela zapirati vase. A iskreno, materinstvo je zelo osamljen poklic, saj veliko časa preživiš sam z otrokom. Preostalim se življenje odvija naprej, sam pa padeš v brezno materinstva, kot sama temu ljubkovalno pravim. Sama sem to doživljala tako, spet druge mame vidijo to obdobje povsem drugače. Tudi s tem ni nič narobe.

Vse prevečkrat mislimo, da je nekaj narobe, če po rojstvu otroka ne občutimo mavrične blaženosti in ne zaslišimo petja ptic.

Res je, potem pa pogledaš še na Instagram … Ni mi jasno, kdaj vsem tem mamicam uspe nalepiti si umetne trepalnice, predvsem pa … čez koliko tednov jih dajo dol. (smeh) Sama sem zelo oklestila svoj lepotni ritual, preden zapustim stanovanje, sicer že prej nisem pretiravala, zdaj pa še manj. Med iskanjem nasvetov in podpore sem se predvsem obrnila na druge enako misleče mamice, v Mali ulici pa mi je prisluhnila družinska terapevtka Aleksandra Klopčič. S svojimi nasveti je pomagala pri reševanju številnih frustracij, s katerimi se spopadamo mamice. Ali ni bistvo materinstva in življenja v tem, da se imamo vsaj malo dobro, in ne da smo sužnje malih teroristov, ki nam uravnavajo življenje. Z Levom sva sicer hodila tudi na vodene vadbe in na plavanje za dojenčke. Pri tem si morda vse prehitro izpostavljen temu, da začneš spremljati druge otroke in njihov razvoj. Ob tem pa se porajajo dvomi, ali si sam dovolj dober, kaj delaš narobe.

Kako vas je materinstvo osebnostno spremenilo?

Predvsem lažje zavrnem ljudi, katerih čustveni vrtinci niso moja stvar. Svoje težave radi navlečemo na druge in pred Levom sem rada reševala težave drugih, kar je brez dvoma vplivalo tudi na oklep maščobe, ki se je nezadržno širil. Zdaj nimam več mož­nosti za to, saj svoj čas in energijo posvečam Levu. Žal imam tako tudi manj časa za prijateljice in družinske člane, a tisti, ki so mi resnično blizu, to razumejo. Ne obremenjujem se več s tem, kaj bodo mislili drugi, če mi že nekaj dni ni uspelo vrniti klica. Če me želijo dobiti, naj mi napišejo sporočilo. Zdaj resnično več ne morem misliti na vse, saj moram energijo vlagati v tiste, ki so mi najbližje. To ne pomeni, da z lahkoto rečem ne. Daleč od tega. A se trudim!

Od najinega zadnjega srečanja ste se tudi vizualno zelo spremenili. Lahko bi rekla, da vas je pol manj.

Morda je moja fizična sprememba prišla prav nehote. Hormonske spremembe odženejo kilograme, predvsem z dojenjem sem jih ogromno izgubila. Lev je podnevi spal največ dve uri, zaradi česar sem bila neprestano v pogonu. Najbolj umirjen je bil, kadar sem gonila voziček. Na dan sem tako naredila 10 do 15 tisoč korakov, kar ni majhen zalogaj. Da ne govorim o dvigovanju in previjanju. Nisem imela toliko časa za prehranjevanje, kot takrat, ko sem bila sama in sem resnično uživala v hrani. Med porodniško sem pospravila veliko čipsov in druge neškodljive hrane. Prigrizki so mi rešili življenje. (pokaže na nakupovalno vrečo, polno prigrizkov) Ne bom se blamirala in trdila, da sem uživala zdravo hrano. Daleč od tega. Kalorije so enostavno šle. Morda pa sem imela zgolj srečo.

Zanimivo, da je vaša fizična preobrazba prišla po rojstvu otroka. Običajno je ravno nasprotno.

Marsikatera mamica po rojstvu otroka ne želi telovaditi, se gibati, saj se v celoti posveča otroku. Prav zato se mi zdi, da se mamice ne bi smele sekirati. Ženske se med seboj razlikujemo.

Različno dojemate tudi materinsko vlogo. Ste z otrokom doživeli neke vrste izpolnitev?

Niti ne, moje življenje je bilo izpolnjeno že prej. Življenjska izpolnitev ni prišla z materinstvom. Svoje življenje, ko sem bila sama sebi center vesolja, včasih kar malce pogrešam. A spet pride! Zdaj sem v fazi, ko me otrok resnično potrebuje. Bo pa kmalu iskal svoj svet, svojo pot. Takrat mu bom z veseljem stala ob strani. Ne bo lahko. Že zdaj mi je težko ga opazovati, medtem ko pleza na stol. Ko vidim na tisoče nevarnosti, hkrati pa ga spodbujam, da mu uspe. Najraje bi stekla in ga sama postavila na vrh, a mora sam! Njegov uspeh je zmaga za naju oba. Težko je biti mama, ki ne nadzira. Tudi sama sem morala čez vse: čez zlomljeno srce, poškodbe, krvavenje dlesni in svetovne krivice. To so majhne borbe, ki nas krepijo.

Ste si že pred rojstvom želeli shujšati? Je šlo za dolgoletno željo?

Že od nekdaj sem želela izgubiti kilograme, ne zaradi okolice, predvsem zaradi zdravja. Če nisem bila osredotočena na vadbo in prehrano, so se kilogrami hitro kopičili. Rada jem, ne morem si pomagati. Zdaj je bilo drugače. Že med nosečnostjo sem postala pozorna na vrsto vadbe, ni mi bilo pomembno le, da je aerobna, temveč sem iskala vadbo, ki mi ne bi bila mučna in bi bila telesu prijazna. Tako sem tudi naletela na gyrotonic, vadbo, ki je na drugi strani luže že v polnem razmahu. Pri nas še vedno velja za eksotiko, tam pa po zaslugi te vadbe postave ohranjajo vse, od Julie Roberts do Lady Gaga. V bližini sem našla vrhunsko vaditeljico Tino Slana, ki je treninge prilagodila moji nosečnosti. Gre za vadbo, ki se prilagodi potrebam posameznika, hkrati pa v kratkem času poskrbi za lepo oblikovano telo. Hodila sem tudi na številne vadbe za mamice, kot so mamina vadba, vadba po porodu … Po eni uri telovadbe sem bila vsa prerojena. Gibanju sem vedno dala prednost pred kofetkanjem in zabušavanjem, saj je bilo moje počutje po telovadbi vedno neprimerljivo boljše.

Čestitke! V obdobju, v katerem ste, je izgovorov za vse kaj drugega po navadi veliko.

Res je, poleg tega jih vsi razumejo. Bistvene so prioritete, ki si jih postaviš. Sama sem telo postavila visoko na lestvici prioritet. Je mašina, s katero delam, zato skrbim, da je v dobrem stanju. Otrok je močno pretresel mojo lestvico prioritet. Enostavno sem morala biti zdrava in fit. Ne samo zaradi njega, tudi zaradi vseh drugih, drugače bi kapitulirala. Zaradi slabe prehrane in pomanjkanja gibanja si nisem želela pokvariti nosečniškega obdobja.

Je bil prvi korak najtežji? Kako ste se spravili v gibanje?

Čutila sem se zapacano, tako v glavi kot telesno. Življenje je postajalo težko. V resnici se je vse skupaj začelo že v nosečnosti, bala sem se, da bi se zaradi krčnih žil zredila, da bi se pretirano zredila, da bi to ogrozilo moje zdravje in porod. Želela sem si olajšati življenje. Z dojenčkom padeš v rutino, pogrešaš družbo ljudi. Nemogoče je zvečer iti v lajf na kozarček šampanjca. Doma imaš namreč otroka, ki te potrebuje. Takrat mi je bila telovadba vrsta druženja, socializacije.

Mamice po porodu le redko poiščejo pomoč, saj so prepričane, da morajo čim več postoriti same. Ste tudi vi občutili tako?

Res je. Tudi sama sem dolgo trdila, da bom vse naredila sama. Moj dragi je predlagal, da pokličeva pomoč, mojo in njegovo mamo, ki sta nama z veseljem prihiteli nasproti. Vseeno je bilo to spoznanje, do katerega sem se morala prebiti sama. Potem me ni bilo nikoli sram prositi za pomoč. Prve mesece otrok vendarle potrebuje mamo. Takrat mi ni bilo do tega, da bi mi nekdo vzel otroka, bila pa je dobrodošla pomoč pri hišnih opravilih. Zdaj je drugače, Lev pri tej starosti že uživa v družbi starih staršev, pa tudi sama se lažje ločim od njega.

Tudi v tem se mamice razlikujete med sabo.

Seveda. Vsaka ima svojo izkušnjo. Tako kot z dojenjem. Na vse pretege sem se trudila. Masaker. Težko sem pametna za druge. Zato pa rada svoje izkušnje podajam naprej, seveda na humoren način. Tako je nastala MamaMaria. Vsi so me že med porodniško spraševali, kaj zdaj, češ, težko se bo vrniti nazaj v šovbiznis. (Smeh) Tako se je porodila ideja. Nisem želela biti še dvajsettisoča mami blogerka. Kaj pa jaz znam? Znam na lep, sočuten, po drugi strani pa tudi humoren način predajati svoje in znanje drugih naprej. Gre za skrbno izbrane goste in iskrene pogovore. V tem vidim svoje poslanstvo. Odkar imam otroka, sem neustrašna.

Kakšna je vizija Mame Marie za vnaprej? Kje še vidite možnosti za razvoj potenciala?

Možnosti je neskončno. Lahko bi odprla dvorec, zatočišča za mamice, kamor bi lahko zahajale. Prijazni ljudje z belimi rokavičkami bi prijeli dojenčka, da bi se lahko sezule, da bi lahko šle na stranišče. Vsebina dvorca ne bi bila le lepotilno negovalna, tam bi mamice dobile tudi vsebine in odgovore na svoja vprašanja. Dobile bi psihično oporo, znanje strokovnjakov. Jaz pa, kot Mama Maria, bi bila steber vsega in bi vodila vse skupaj. To ne bi bil nateg. Ljudje vse prevečkrat služijo na mamicah.

Kaj pa kakšen stand up?

Seveda, še vedno sem zabavljačica. Morda ne na način stand upa, ki mi je na neki način preokoren. Jaz bi fanfare, glasbo … Zakaj ne bi napolnila Cankarjevega doma v stilu MamaMaria. Povabila bi strokovnjake za poučna predavanja, Jana Plestenjaka, da bi pobožal duše mamic, pa druge humoriste. Pogovorni šov v živo, kjer MamaMaria v stilu Oprah in Ellen obdari mamice z najbolj kul darili. To res rada počnem, čeprav trenutno ne vem, ali imam dovolj energije, da bi jo razdajala še med ljubo občinstvo.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču