Vedno je prijetno klepetati s človekom, ki je svojo strast nadgradil v uspešen posel. In ta posel Primož Raspotnik živi z dušo in telesom. Pravzaprav dobesedno.
Športnik po duši, ki se je zaljubil v fitnes in ga po letih odrekanja, tekmovanj in učenja – tudi na lastni, če na kar predvsem na lastni koži – spremenil v poslanstvo. Poslanstvo, ki traja. Primož je profesionalni trener že več kot 22 let in v tem času je pod svoje trenersko okrilje sprejel že več kot tisoč zadovoljnih strank, ki jim je z njegovo pomočjo uspelo preoblikovati telo, izboljšati splošno počutje in zaživeti bolj zdravo, aktivno življenje.
V teh dneh bo Primož blestel v nemški reviji Fit Figure. Izbran je bil kot eden od le desetih fitnes trenerjev iz regije Adria, ki se bodo predstavili v tej eminentni nemški športni publikaciji. “Najprej so mislili, da bo to spletni projekt, potem pa so se odločili za tisk, ker so jim bile fotografije tako zelo všeč,” pove Primož.
Fotografije je seveda posnela njegova dolgoletna partnerica Barbara, profesionalna fotografinja, ki je poskrbela tudi za vizualno opremo pričujočega intervjuja. Primoževa zgodba je namreč tesno povezana z Barbarino. Spoznala sta se na križišču njunih različnih poslovnih svetov in jih odtlej prepletala vse do danes.
Da bi odkrili, kako je Primož od manekena in navdušenca nad fitnesom postal družinski človek in eden najbolj iskanih fitnes trenerjev pri nas, sva ravno ob njegovi vrnitvi s počitnikovanja ob jutranji kavi poklepetala o treningih, odrekanjih, grešenju, družinskih aktivnostih, zmagovitih nastopih, strastnih začetkih in skriti čokoladi.
View this post on Instagram
Kako ste se imeli na počitnicah?
Super smo se imeli.
Kje ste se potikali?
Zdaj smo se ravno vrnili z otoka Susak. Bili smo na oddihu pri prijateljih.
Kateri pa bodo najlepši spomini z letošnjega poletja?
Uf, veliko jih je. Smo bili kar veliko naokoli. Najprej smo bili na Kreti, potem na Murterju, zdaj pa še na Susaku. Povsod je bilo luštno. Vmes smo praznovali moj 42. rojstni dan, malo smo tudi supali. Jaz sem na dopustu tako ali tako vsak dan aktiven.
Torej tudi na dopustu ne popuščaš?
Ne, ta moja rutina je zame kot droga. Vsak dan zjutraj najprej odtečem pet do šest kilometrov, potem pa delam vaje z elastiko in vaje z lastno telesno težo.
Se na dopustu nič ne pregrešiš?
Ah, seveda grešim. Seveda. (smeh) Na dopustu ne štejem kalorij.
Se mi zdi, da si vsak od nas tole grešenje pri hrani predstavlja po svoje. Največkrat mislimo, da to pomeni, da se na dan, ko lahko grešimo, bašemo z vsem, kar nam pride pod roke. Kaj zate pomeni, da se pregrešiš?
Tehnično bi si 'cheat day', torej dan, ko grešiš, privoščil takrat, ko se pet ali šest dni strogo držiš zdravega jedilnika ali pa prehranjevalnega načrta, ki ti je bil določen, potem pa si en dan privoščiš dva obroka po želji – recimo kosilo po želji in sladico po želji.
To je recimo najbolj klasičen 'cheat day', kadar imaš prehranjevalni načrt za hujšanje. Če delaš na mišični masi in imaš tako ali tako visok kalorični vnos, je pa 'cheat day' mogoče dan, ko si privošči pico ali kaj podobnega. Se pravi – tudi to, kako lahko grešimo, se razlikuje, glede cilje, ki jih imamo.
In s čim se ti najraje pregrešiš?
S pečenim krompirjem, tega obožujem. S kakšno dobro pico. Sladice mi pa ne ležijo prav zelo.
Tvoj življenjski slog danes je verjetno vseeno precej drugačen kot takrat, ko si še sodeloval – in zmagoval – na fitnes tekmovanjih. Koliko je bilo takrat odrekanja, da si lahko dosegal najboljše rezultate?
To je bil povsem drug film. Priprave na fitnes tekmovanja ali tekmovanja iz bodibildinga so zahtevala tri ali štiri mesece treninge dvakrat, tudi trikrat na dan, ker treniraš mišične skupine ločeno. Recimo prsne mišice dvakrat na teden, manjše mišične skupine, kot so bicepsi in ramena, pa tudi trikrat na teden.
Prehrana med tekmovanji je bila verjetno tudi … zelo posebna?
Dieta je … (smeh). Zadnje tri tedne pred tekmovanjem je hrana na minimumu. To pomeni, da ješ samo prekuhanega piščanca ali prekuhano ribo. Groza. To seveda ni mišljeno za povprečnega rekreativca in tega ne smeš prenesti v normalno življenje.
Kako to, da si se ti takrat sploh podal v tekmovalne fitnes vode? Kolikor mi je znano, si kot mladenič treniral različne športe – zakaj potem ravno fitnes?
Ja, drži, v športu sem bil od malih nog. Ko sem bil star sedem let, sem treniral košarko, pri osmih letih sem presedlal na atletiko, potem sem se za kar osem let podal v karate. Po srednji šoli sem se zaposlil kot vodja trgovine s športno prehrano v Tivoliju.
Tam sem začel preučevati dodatke k prehrani in ob tem obiskoval fitnes v Tivoliju, kjer so bili takrat, pred 20 in malce več leti, pionirji slovenskega fitnesa. Ta scena me je tako zelo pritegnila, da sem potem leta 2001 pridobil prvo licenco za vaditelja, kar je bil nekako moj začetek na sceni.
To je bil pa hiter napredek, če si potem leta 2002 že zmagal na fitnes tekmovanju?
Na polno sem začel trenirati leta 2000, potem pa je bila 2002 že moja prva tekma. Zmagal sem državno in mednarodno prvenstvo, potem sem bil leta 2003 še evropski prvak, v Avstriji sem zatem postal svetovni podprvak, leta 2004 pa je sledilo še moje zadnje tekmovanje, svetovno prvenstvo, kjer sem končal na petem mestu.
Pred 20 leti še ni bilo toliko informacij o pravilnih vadbah in prehrani, kot jih je na voljo danes, ko lahko do vsega tega hitro dostopamo prek interneta. Kako si pridobival znanja za pravo pot do fitnes uspehov?
Ogromno sem se naučil iz ameriških revij o fitnesih, ki smo jih tudi prodajali v trgovini, kjer sem delal. V teh revijah so bile informacije vseh največjih ameriških fitneserjev in bodibilderjev, prikazani so bili treningi, vaje so bile zelo natančno fotografirane in razložene.
Potem pa sem se s fitnesom začel ukvarjati profesionalno. Ko sem opravil obe licenci, za vaditelja in za inštruktorja, sem šel leta 2007 v Ameriko, natančneje v Kalifornijo, kjer sem pridobil še priznano ameriško licenco ISSA in tam potem nekaj mesecev tudi delal.
Kako je bilo v Kaliforniji?
Super izkušnja. Tam so pravi začetniki fitnesa. Treniral sem v fitnes klubu Gold's Gym, kjer sem videl razne zvezdnike, ki tudi pridejo na treninge, ampak za Kalifornijo je to povsem običajno. Tudi Schwarzenegger trenira tam.
Si imel na tej svoji fitnes poti trenerja ali si čisti samouk?
Na začetku mi je pred tekmovanji pomagala Eva Pogačnik. Med drugim me je naučila tudi rutine za poziranje. Bila mi je v veliko pomoč in še danes je moja prijateljica.
Če pomisliš za nazaj, se ti zdi, da si takrat naredil kakšno napako? Bi danes pristopil drugače?
Niti ne, ker sem imel že takrat povsem specifičen trening za tekmovanja, zelo dober nadzor, veliko znanja in profesionalne ljudi ob sebi. Edina napaka je bila mogoče leta 2004, ko je bilo svetovno prvenstvo v Kopru in sem nekoliko pretiraval z dehidracijo pred tekmovanjem, tako da sem bil potem na odru šibek, imel sem malce mehke noge. Forma je bila sicer fenomenalna, fizično sem bil pa povsem izčrpan.
Nisem vedel, da se za fitnes tekmovanja tako intenzivno dehidrira telo.
Ja, pri fitnes tekmovanjih začneš približno 24 ur pred nastopom t. i. manipulacijo z vodo. To je del tedenskega načrta, da iz telesa odstraniš vodo za boljšo formo. Najprej piješ veliko vode – začneš tri ali štiri litre na dan in potem celo sedem litrov, potem pa zadnji dan, 24 ali 30 ur pred tekmo, povsem izločiš uživanje vode, da se v telesu sproži reakcija, kjer se izloči tudi voda pod kožo. Bistveno pa je, da v tem času ne ješ hidratov, zadnjih nekaj dni si povsem prazen, tako da te ta manipulacija z vodo lahko zelo utrudi. Bilo je izredno naporno, ker moraš potem v tem stanju še dve uri na odru pozirati.
Fitnes industrija je zgrajena na kultu telesa, na popolni telesni formi. Zdaj, ko si ravno praznoval svoj 42. rojstni dan, me zanima, če kaj čutiš pritisk časa? Se bojiš staranja?
Niti ne. (smeh) Saj se ne počutim 42, počutim se star 25 let. (smeh)
Saj prav v tem vidim zagato – ko glava in telo mogoče nista več usklajena.
Moram reči, da zdaj, pri 42 letih starosti, treniram bolj kakovostno in bolj pametno kot pri 20 letih. Že od mladosti se ukvarjam tudi z borilnimi veščinami in prav to mi je dalo dodatno širino, zato se veliko posvečam tudi gibljivosti in umu ter razmišljanju. Ta znanja, na eni strani o fitnesu in na drugi strani o borilnih veščinah, zdaj tudi vedno prepletam tako v svojem življenju kot tudi pri treniranju mojih strank.
View this post on Instagram
Je pa kult telesa nekaj, čemur danes ne moremo ubežati. Fitnes vplivneži s popolnimi telesi skačejo iz vsakega kota.
Ampak se mi zdi, da ne ponujajo ravno najbolj pozitivnega vpliva, predvsem ne na mlado generacijo. Na družbenih omrežjih prepogosto predstavljen samo 'končni proizvod', ne pa tudi ozadje, kjer so običajno odrekanja in trda disciplina s treningi. Na spletu je preprosto ogromno plevela. Kopica trendov, ki pridejo in grejo.
Pravijo, da je največja motivacija, da se ljudje poženemo na fitnes, predvsem neko nezadovoljstvo, ko želimo nekaj rešiti. Opažaš pri svojih strankah, da se ljudje mogoče bolj emocionalno kot pa razumsko vržemo v treninge?
V bistvu sta obe varianti strank. Na primer ženske, ki pridejo samo z željo, da bi popravile trebuh ali zadnjico. Na drugi strani pa so potem stranke, ki si dejansko želijo spremeniti celoten življenjski slog. Slednjim tudi povem, da je za to potrebnega ogromno truda. Ker če želiš, da učinki trajajo, niso potrebni samo treningi.
Treba je spremeniti veliko več, vključno z marsikatero življenjsko filozofijo. In imam nekaj strank, ki jim je to uspelo. Celo nekaterim ultra uspešnim poslovnežem, ki sicer nimajo veliko prostega časa, pa so zdaj, ko so stari več kot 50 let, telesno bolje pripravljeni in bolje videti, kot so bili, ko so bili stari 30 let.
Se treningi po 40. ali 50. letu starosti spremenijo?
Predvsem je treba trenirati bolj po pameti, da se ne poškodujemo. Namensko je treba dodajati vaje gibljivosti, da so mišice fleksibilne in da ne pride do mikro poškodb. Treninge je treba prilagoditi urniku, saj ne smeš biti 'pretreniran', ker moraš še vedno normalno funkcionirati v vsakdanjem življenju. Moj moto je, da se moraš po treningu počutiti dobro, ne pa, da si kot ožeta cunja, brez energije za delo, družino in prijatelje.
Treniral si tudi nekatere slovenske zvezdnike. In prav zanje se mi zdi, da so verjetno poseben zalogaj za osebne trenerje, saj imajo običajno hektičen urnik, pogosto delajo tudi ponoči, ne utegnejo imeti uravnotežene prehrane – življenjski slog jih kar sili, da živijo nezdravo. Kakšen imaš pristop, da jih ohraniš v želenih smernicah?
Pri meni je kakšno leto dni trenirala Neisha, pa Rok Ferengja iz Roknbenda, Tomaž Mihelič iz Sester, tudi Tof (Tone Fornezzi, op. a.). In pri vsakem od njih sem imel povsem prilagojen pristop prav zato, ker je vsak imel čisto drugačen urnik in način življenja.
Pomembno je, da treninge prilagodim tako, da radi trenirajo in da radi izberejo zdravo prehrano – poskrbim, da sem jim vse skupaj ne zameri. Pri Tofu je bila sicer nekoliko drugačna zgodba; on je imel takrat specifično željo, da ga pripravim na svetovno prvenstvo teka na smučeh za novinarje, ki je bilo potem na Rogli.
Kako pa so potekale te priprave?
Tof je bil pri meni pred približno petimi, morda šestimi leti, ko jih je štel nekaj čez 80. Ampak je bilo takoj jasno, da je že vse življenje aktiven. Mislim, da je potem na Rogli v svoji starostni skupini celo zmagal. Delala sva predvsem vaje za moč, nekaj pliometričnih treningov in stabilizacijske vaje. Moj cilj je bil predvsem, da pred tekmo učvrsti noge, ker je bil kondicijsko tako ali tako že zelo dober.
Kako pa se je spremenil tvoj življenjski slog, ko si si ustvaril družino?
V bistvu niti ne tako zelo. Dodaten plus je to, da lahko zdaj tudi s sinom Davidom kdaj skupaj trenirava. Rad ima boks, skupaj igrava košarko. Sam nisem kaj dosti spremenil življenjskega sloga, ker moram svoje stvari, kar se tiče treninga, tako ali tako še opraviti, ne glede na vse.
Verjetno bi moral tole vprašati tvojo partnerico Barbaro, ampak mogoče lahko sam presodiš, ali je težko živeti z nekom, ki ima šport in zdravo življenje za poklic? Razmišljam na način, da imaš ob sebi nekoga, ki je super fit, sam pa si bolj reciva temu rekreativne sorte.
Mogoče je naporno v določenih trenutkih, čeprav nisem vsiljiv, kar se tiče treningov in prehrane. Nikomur nikoli ne vsiljujem svojih filozofij in svojega način življenja, še najmanj domačim. Če je želja, poskusim motivirati, in to je to. Ko gremo recimo na dopust, imam jaz tam svojo rutino, kjer se mi Barbara in David lahko pridružita, kar je super, lahko pa tudi ne.
Kako pa rešujete kosila? Ti najbrž ješ precej drugače kot običajni ljudje?
Barbara kuha posebej zame in posebej za Davida. (smeh) Glede kuhanja sem zelo slab. Kakšna jajčka še dobro pripravim, potem se pa moje kuharsko znanje počasi konča. (smeh)
Kako si pa potem pred Barbaro jedel ta svoja specifična kosila?
Pa saj sva skupaj že 19 let.
Potem je vsekakor delno zaslužna za tvoje uspehe.
O, ja, absolutno. Ona tako dobro kuha, da se jaz potem v to niti ne vmešavam.
Najbrž niti ne veš, kje imata Barbara in David doma skrite čokolade.
To vem. (smeh)
Pa se jim lahko upreš?
Čokoladi? Brez problema. Saj pravim, da nisem toliko za sladko. Tudi čez poletje sem mogoče dvakrat jedel sladoled.
Kaj je vaša najljubša skupna družinska aktivnost?
Zelo radi skupaj hodimo v hribe. Na Svetega Jakoba recimo, pa tudi na Rašico gremo pogosto skupaj. Ne podajamo se na kakšne hude višine, več ali manj izbiramo vrhove tja do tisoč metrov nadmorske višine.
Kako sta se z Barbaro spoznala?
Na fotografiranju. Barbara je namreč poklicna fotografinja. Ona je padla na moje trebušne mišice, jaz pa na njene rdeče lase. (smeh)
Kaj vaju drži skupaj?
Razumeva se, spoštujeva se. Začrtala sva si neko skupno pot, veliko stvari imava skupnih, najina poslovna svetova se včasih prepleteta. Potem sva dobila še sina in se je vez le še bolj utrdila. Seveda pa so v dolgi vezi pomembni tudi kompromisi.
Mogoče je pa vajina vez to, da imaš 19 let pozneje ti še vedno trebušne mišice, ona pa še vedno rdeče lase?
V bistvu je Barbara zdaj blond. (smeh)
Če se vrneva še malo v svet fitnesa, ki je danes nasičen z osebnimi trenerji. Kako lahko laiki vemo, kateri trener bo primeren za nas? Na kaj naj bomo pozorni?
Ko sem jaz naredil prvo licenco leta 2001, je bilo v Sloveniji licenciranih okoli 200 do 300 osebnih trenerjev. Danes jih je 20.000. Problem je nastal s pojavom spletnih tečajev, ki trajajo dva meseca, na koncu dobiš licenco, nimaš pa dopolnilnega znanja iz fizionomije, gibalnih tehnik, rehabilitacije.
Imel sem že stranke, ki so prišle k meni, ker so se pri nekem drugem trenerju poškodovale. Pri nas ni strožjih nadzorov glede teh licenc, ampak ljudje znajo na internetu pogledati ozadje trenerjev, ki jih izbirajo, da lahko bolj smiselno najdejo pravega zase. Predlagal bi, da vedno pogledate, koliko časa ima trener licenco in kje jo je naredil.
Najbrž je prav, da se trener tudi ves čas izpopolnjuje in izobražuje?
Fitnes je živa stvar, kar naprej se kaj dodaja, odkriva. Jaz imam prvo licenco že 22 let, zdaj imam tri licence, pa še vedno redno obiskujem seminarje, predavanja, vsako leto obiščem največji sejem fitnesa v Kölnu. Kot trener je to nujno, ker nikoli ne veš vsega, vedno se učiš. Seveda pa nekatere osnovne stvari ostajajo nespremenjene in so temelj fitnesa že od nekdaj.
Imaš kakšen poseben pristop za motiviranje tistih, ki pri velikih naporih hitro obupamo? Saj veš – do roba udobja še gre, za prave rezultate pa je včasih treba še malce dlje.
Ja, vedno je treba še malce dlje. Imam tehniko za te primere. Aktivni fitnes treningi. To pomeni, da jaz treniram skupaj s svojo stranko. Nekako tako, kot da bi šel s prijateljem na fitnes in vse vaje delata skupaj. Sredi treninga potem lahko stranko motiviram, da gre še dlje. Na aktivnem treningu imam stranko seveda ves čas pod nadzorom, na vsakem koraku. Tudi zato se v 22 letih pri meni nobena stranka ni poškodovala.
Imaš kakšne fine načrte za bližnjo prihodnost?
Pripravljam prenovo spletne strani in izid čisto svoje tržne znamke Fitnes GURU, v kateri bodo potem vključeni tudi moji ekskluzivni treningi, ki sem jih sam oblikoval. Med pandemijo so postali zelo priljubljeni tudi spletni treningi. Jaz se takrat nisem podal v to, tako da imam na tem področju še veliko prostora za ustvarjanje.
Fitnes guru? A tako te Barbara kliče?
Ne. (smeh) Ta vzdevek mi je dal Tof. Večkrat mi je rekel: 'Ti si moj fitnes guru.' In sem ga kar posvojil.
Napisal: Darjo Hrib // Foto: Barbara Zajc
BONUS VIDEO: Pogovor Tine Maze z Borutom Pahorjem
Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del