Kateri je največji lapsus Slavka Bobovnika?

Ves čas ga spremljajo tudi brki, ki so eden od njegovih zaščitnih znakov. Nekoč je z nami delil resne teme, zdaj nas pozdravlja z vročega stola Milijonarja. Kot pravi naslov njemu ljubega dela Ferija Lainščka Ne bodi kot drugi, to nedvomno drži tudi zanj. In zato je legenda slovenskega novinarstva.

Kdo ne more brez koga: Slavko Bobovnik brez televizije ali televizija brez Slavka Bobovnika?

Ne eno ne drugo. Televizija brez sleherne težave zmore brez Bobovnika in tudi Bobovnik 'komot' živi brez televizije. Ampak za zdaj še sodelujeta brez večjih težav.

Ste kreativni zgolj v novinarstvu ali imate še kakšen skriti talent?

Glede na to, da se v vseh letih nisem naučil več kot desetih akordov na kitari, da poštene risbe še nisem narisal, da pojma nimam, kako bi se lotil kipa na primer, da sem nastopal samo v eni stranski filmski vlogi, da težko najdem voljo za napisati kaj daljšega kot 20 vrstic, velikih umetniških talentov verjetno nimam. Sem pa razmeroma vztrajen. A ne pri rečeh, ki sem jih maloprej naštel.

Katero novinarsko vprašanje vam gre najbolj na živce in katero je tisto, ki bi ga postavili sami sebi in nanj še niste odgovorili?

“Kaj pa vi mislite o tem?” To vprašanje je namreč dokaz, da novinar nima pojma ne o sogovorniku ne o tematiki, o kateri sprašuje. In vprašanje, ki ga lahko postaviš stokrat, in odgovor nanj ni nikoli popoln: “Zakaj?”

V novinarstvu se je treba na vse pripraviti, a hkrati znati marsikdaj tudi improvizirati. Kaj od tega vam je bližje?

Ni improvizacije brez znanja in temeljnega poznavanja snovi! Kdaj bi me že 'odnesli' iz studia, če ne bi včasih v eno samo vprašanje vložil ure ali dveh ur priprav. Šele potem, ko veš, kaj in o čem sprašuješ, si lahko dovoliš kakšen dvom, kakšno slikovito primerjavo, kakšen 'nimate prav' sogovorniku. Sposoben si ostati zbran tudi takrat, ko se tehnika zaroti proti tebi. Sposoben si nadaljevati, ko sogovornik 'zmrzne', postane nesramen, začne skakati na neko drugo, njemu ljubše področje. In ustvariti si dovolj vedenja je največji problem današnjega časa, ko je z razvojem računalnikov in družabnih omrežij število virov, iz katerih lahko črpaš to znanje, postalo nepregledno.

Sicer ste po poklicu pravnik. Vam je bilo v kakšnem trenutku žal, da niste zajadrali v pravniške vode?

Imam to srečo, da sem 20 let hodil v službo z velikim veseljem, da sem 10 let rad delal to, kar delam, in da še 10 let službe nisem sovražil. Verjemite mi, da nima veliko ljudi te sreče v življenju. Ta leta ne smete razumeti v vrstnem redu, kot sem jih povedal. Prepletala so se. Prepletali so se dobri ali malo manj dobri dnevi, veseli in žalostni turnusi.

Dejali ste, da pogrešate kopico mladih novinarjev, ki bi bili zvedavi. Komu potemtakem po vašem mnenju uspe priti na televizijo?

Ne čisto tako. Nasploh pri mladih, s katerimi prihajam v stik, pogrešam vztrajnost. Stvari se, razen redkih izjem, v večini primerov ne posrečijo prvič. Nismo vsi geniji, niso vsi rojeni za ta posel, ampak kamera je tako neizmerno privlačna reč, da številni vztrajajo za vsako ceno. Ker v sebi seveda ne čutijo, da ne zmorejo, da delu niso kos, ker njihovi kolegi napredujejo hitreje ali ker jih gledalstvo bolj ceni, postajajo zagrenjeni. Pametni so samo še na hodnikih, pred kamero 'mrknejo', a se kar nekako še vedno ne morejo ločiti od nje. Tolikim sem poskušal vcepiti v glavo tisti Lainščkov ’ne bodi kot drugi’, ampak tako malokrat mi je uspelo. In, pa to ne leti na mlade: pri nas nikoli ni zaživel tako imenovani ’hard talk’. Ne nesramen, ampak brezkompromisen pogovor. Sem se trudil, a sem na tej fronti ostal sam.

Kateri je bil vaš največji novinarski lapsus?

Uf, teh se je pa nabralo za dva vaša članka. Ampak še vedno se mi zdi najboljši tisti, ko sem neko soboto izjemno mirno odšel v studiu in dnevnik začel z “Za nami je mirna nedelja …”. Seveda so me kolegi opozorili na napako in nameraval sem se opravičiti na koncu oddaje. Ampak ko sem prišel do tja, sem bil z mislimi spet nekje drugje, in mirno končal: “Pa uspešen začetek delovnega tedna vam želim.”

V svoji karieri ste spoznali veliko ljudi. Katero je tisto spoznanje o ljudeh, ki ga brez svojega dela morda ne bi nikoli odkrili?

Da svet poganjajo razmeroma nizki interesi. Da svoja prepričanja menjamo ali jih prodajamo za razmeroma majhen denar. Da je resničnih altruistov komajda za vzorec. Da je za 50 evrov višja pokojnina za taščo vzrok, da nekdo glasuje proti pokojninski reformi, da je ni cene, ki je nekateri niso pripravljeni plačati za oblast in tako dalje. Da je vse več ljudi, ki so prepričani, da se z višanjem številk na njihovih bančnih računih višajo tudi njihove umske sposobnosti, da branje telefonskega imenika ali facebooka laho nadomesti branje Tolstoja ali Hugoja. Da številni ne vidijo dveh korakov naprej in se ne zavedajo, da bomo skurili ta planet. Da se to ne bo zgodilo neki generaciji leta 3720, ampak našim vnukom.

Je vaša ostrina del značaja ali gre za televizijsko natreniranost?

Ko sem nekoč hotel barantati z nekim grškim trgovcem, mi je dejal: “Če ena brisača stane 10 evrov, potem dve staneta 20, in ne 15,” kot sem predlagal jaz. Da je to ugotovil Arhimed in da ne verjame, da bi se zmotil. Če sem jaz kdaj komu rekel, da je ena in ena dva in pri tem vztrajal, to ni ostrina. To je, bi rekel grški trgovec, Arhimed. Nobena politična barva, vera ali kak drug interes tega ne more spremeniti.

Tudi brki so postali vaš zaščitni znak. Kdaj ste bili nazadnje brez njih in ali dopuščate možnost, da še kdaj boste?

Nikoli ne reci nikoli.

Pravite, da ste svetovni prvak v lenarjenju. Kako je videti vaš najbolj ležeren dan in koliko časa ste najdlje preživeli v popolnem brezdelju, če sploh?

Takrat, ko lenarim, ne gledam na uro ali koledar. Sem pa dober v tej disciplini. Se trudim vzdrževati kondicijo s sprotnimi treningi.

Trenutno vodite kviz in teh se ljudje nikoli ne naveličajo. Česa pa se v življenju ne naveličate vi?

Ljudi. Gledalcev. In moram jih pohvaliti: slovenski televizijski gledalci so najbolj potrpežljivi na svetu. Veste, koliko slabih novic sem jim prinesel v domove, veste, koliko 'for' se mi ni posrečilo, kolikokrat sem se zapletel, jecljal, napak naglasil in podobno, večina pa jih vztraja pred zasloni, celo pohvalijo te tu in tam ali ti dajo kakšno priznanje.

Voditelj na televiziji nikoli ne sme ostati brez besed. Kdaj in kaj pa vam je morda v življenju nazadnje zaprlo usta, da ste onemeli in ostali brez besed?

Zadnjič je prišel na kviz mladenič, ki se od rojstva bori z multiplo sklerozo, pa je danes magister in vzpel se je na stol. Pred leti mi je znanka povedala, pa sem jo pred tem poznal že 10 let, da še nikoli ni spala več kot dve uri skupaj, ker mora svoji hčerki na sleherni dve uri izmeriti sladkor in ji dati injekcijo. Vem, da so takšni primeri v primerjavi z dosežki svetovne znanosti nič, ampak človek obmolkne ob njih.

Delujete realist, ki rad vse preveri. V kaj pa verjamete v življenju?

Malo prej ste tu videli maskerko Dano. Z gospo, ki je balkansko morijo preživela v Sarajevu, sva klepetala neko nedeljo. Na vprašanje, kaj je najpomembnejše v življenju, je gospa po molku, ki je trajal in trajal, odgovorila “osjetiti ljubav”. Je treba prevesti? Čuden odgovor za možakarja mojih let verjetno, a verjemite mi, drži.

Koga ali česa se pa vi ne naveličate gledati?

Otrok, ki so rastli. Oblakov. Morja. Metulja. Mravlje, ki se je lotila prevelike iglice. Moje doline nekje z vrha. Bele črte za letalom nekje visoko, mehurčkov v kozarcu penine ... Še?

Kot televizijca so vas ljudje vzeli za svojega. Ste kdaj imeli tudi 'olajševalne okoliščine' oziroma privilegij, ker ste medijski obraz?

Verjetno. A verjemite mi, da mi na pamet ne pade, da bi to izkoriščal. Prej sem se ob tem počutil nelagodno. K prepoznavnosti na primer sodi tudi to, da je morala žena hodeč za menoj poslušati dva možakarja, ki sta ocenjevala, da je samo še vprašanje dni ali ur, kdaj bom zaradi dolgoletnega pijančevanja kolapsiral.

Radi imate potovanja, na katerih ste doživeli že veliko dogodivščin in anekdot. Katera se vam je najbolj vtisnila v spomin?

Tista grška od prej je bila za nasmejati, povsem drugačna je bila tista, ko sem hotel črnega voznika sredi Afrike povabiti na pivo v hotel, pa mi ni kapnilo, da je bil ta zanj zaprt. Prepovedano območje. Samo za belce je bil. Prepovedano območje v njegovi lastni deželi.

Kako izbirate lokacije in katere dežele si želite ogledati?

Doslej sem se trudil, da sem bil na nekem koncu sveta malo prej, preden se je tam začela globalizacija. Na Kitajskem na primer ali pa v Albaniji. V Franciji kot študent, na Češkem v času globokega komunizma, v Afriki, ko je še poznala kolonializem, itd. V Rusijo, na Kubo ali na Bližnji vzhod sem sicer malo zamujal, a še vedno ujel za rep neki drugi čas.

V Odmevih ste bili vedno v obleki, prav tako v oddaji Milijonar, kjer so vam nekateri celo malce očitali, da si popravljate hlače, ker vam je neudobno … V katerih oblačilih se sicer najbolje počutite?

Kar zadeva popravljanja hlač: pri vstajanju z visokih stolov in pri 190 centimetrih pač vedno ne zdrknejo dol, kot bi morale. Trapasta situacija, se strinjam, a kamera ni vedno prijazna reč. O oblačilih na splošno pa so časi in dogodki za obleko in drugi za kavbojke. Nimam posebnih težav ne z enim ne z drugim, razen s popravljanjem hlač. (smeh)

Elementarna radovednost je osnova za novinarstvo. Katere tematike so tiste, ki v vas še vedno vzbujajo radovednost?

Človeška duša in ekologija.

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj